Skrb za svoje ostarele starše
Danes se nekaj pogovarjamo v službi in mi sodelavka reče, da če dobiva hči preživnino iz preživninskega sklada, bo morala skrbeti za svojega očeta, ko bo v letih, se pravi starejši, plačevati po možnosti dom itd.
Ja, res prejema 75€ na mesec, ampak njemu nimajo kaj vzet iz sklada, ker ,,siromak,, nič nima. Še to kaj je imel, je prepisl na svojo sedajno partnerko. Torej???
Pozna katera kaj več o tej zadevi??
po ZZZDR je takole: če so starši skrbeli za svoje otroke, so otroci dolžni poskrbeti za svoje starše. Starši naj bi po svojih najboljših močeh skrbeli za otroke v smislu financ, zagotavljanja varnosti, čustvenega in socialnega razvoja, šolanje etc. kot pač zakon in ne nazadnje zdrava pamet in čustva nalagajo. V primeru razveze mora oče za otroke plačevati določeno mu prežeivnino. Če preživnine ne plačuje, tudi otrok kasneje, ko je odrasel, ni dolžan zanj skrbeti, niti plačevati doma in podobno. Res pa je, da je življenje preveč pisano in raznovrstno, da bi lahko vse možne variante zajeli z zakoni. Zato se pogleda vsak primer posebej. Ni namreč vseeno ali preživnine ne plačuje 1 ali več let, pa še druge stvari (alkoholizem, zanemarjanje, nasilje …)
Če samo ne plačuje preživnine, bo še vedno otrok dolžen poskrbet zanj(o) – potrebno je s tožbo zahtevati plačevanje preživnine in šele na ta način dokažeš, da se le ta ne plačuje. Vsaj tako so rekli moji kolegici, ki se pa enostavno ne upa it v tožbo, ker ima otrokov oče zelo prijateljske odnose z barabami, ki potem poskrbijo, da njen avto ostane brez koles (ne gum!), da je vsak teden vlomljeno v stanovanje,…
če se preživninskega zavezana ne more prislit, da finančno skrbi za otroke, potem se tudi otrok ne da prislit, da finančno skrbijo za starše.
kako bodo pa mene prisilili, da bom plačevala dom za očeta, recimo? kaj mi bodo trgali od plače, mi bodo zarubili hišo ali avto? logično mi je, da bodo pač razpolagali z njegovim premoženjem in pač ne bom dedovala, če bo šla vsa dediščina za plačilo doma, mene osebno pa ne morejo prisilit, da plačujem, če nočem. oz. če me lahko … kateri zakon to opredeljuje?
morajo otroci staršev, ki so jih zlorabljali, ki zanje niso skrbeli, dokazovati, da so bili starši slabi starši, da jim ni treba skrbeti zanje v starosti?
Ko gre starš v dom, mora sam plačevati stroške doma. Če ima dovolj penzije, dobro, če ga nima, mu razprodajo premoženje in so otroci prikrajšani za dediščino.
V primerih, ko penzija ne zadostuje (osnovna mesečna oskrba v domu gre od 600€/mesec naprej) in če otroci to zmorejo, običajno oni plačujejo razliko. Tako bi naredila tudi jaz. Če pa še za svoje življenje ne bi imela, pa sigurno ne bi na kocko postavila življenja svoje družine zaradi teh plačil. Načeloma bi si moral vsak odgovoren odrasel človek zagotoviti sredstva za primer odhoda v dom, ne pa da s tem obremenjuje svoje otroke.
Plačevanje stroškov za dom svojih staršev je najmanj kar lahko naredimo, da jim olajšamo obdobje starosti. Navsezadnje brez njih ne bi bilo nas. Meni se zdi popolnoma prav, da otroci poskrbijo za svoje starše, ko ne morejo več skrbeti zase, pa naj bo to fizično ali pa denarno. Groza me je, da nekateri razmišljate, da vam za njih ni potrebno skrbeti. Nekaj humanosti pa je potrebno pokazati za starejše.
Humanosti? No ja………….kje pa je bila humanost mojega ( na srečo že pokojnega očeta), ki se ni zmenil zame, ne za mojega brata 40 let? Me lahko marsikdo popljuva, toda že zdavnaj, še , ko je bil oče živ, sem se zaklela, da stopim mimo njega, če bi ga videla “ležati” na cesti. Da bi pa morala še skrbeti zanj na njegovo starost in še slučajno plačevat kak dom zanj……..ni šans. Jaz ne.Pa humanost gor ali dol.
jadralka, če si starši za časa svojega življenja niso priskrbeli sredstev za svojo oskrbo v starosti, mar ti pomeni, da moramo potem še otroci crkavati? Ne rečem, če bi šla moja starša v dom in bi morala doplačevati jaz kot hči, bi plačevala, vendar ne za vsako ceno. Jaz imam svojo družino za preživljat. Mar naj bi svojim otrokom rekla “oprostite, nimam za hrano in elektrike ne morem plačat, ker moram vzdrževati svoje starše”…..”zdej bomo živeli v šotoru, ker nismo mogli plačevati kredita….”???
A res, to je najmanj? Naj plačujem za “očeta”, ki se v življenju še ni spomnil name? Ki mi ni plačal niti centa preživnine? Ki nikoli v življenju ni vprašal, če kaj potrebujem, če sem zdrava?
Za takšnega “očeta” naj skrbim? Tako kot je on pozabil, da ima hčer, sem jaz pozabila, da imam očeta. Pa kaj govorim, saj ga nimam…
Vsak ima svoj prav zakaj staršem ne bo pomagal oz. prispeval, če bodo to potrebovali. Če starši niso znali biti dobri starši in poskrbeti za nas so mogoče tudi oni imeli kakšen razlog.
Mi je pa znimivo, ko potem ravno taki, ki s starši niso imeli stikov po njihovi smrti rade volje sprejmejo dediščino in se ji ne odpovejo.
Je pa veliko izmed vas prav zaradi razpadlih družin tako jeznih na starše. Mislim pa, da ste jezni na vse okoli sebe, saj navsezadnje niti mojega mnenja ne znate mirno sprejeti.
Premnogo zgodb poznam, ko se starša skregata, eden odide, in drugi, ki ostane cel življenje “pumpa” otroka, kako zanič (ponavadi je to odsotni oče) fotr da je bil, da ga ni nič skrbel, da ni nič prispeval, da je bil in je navaden prasec in kurbir….
Resnica pa je, da je ženska vse prej kot “nežna dušica” je le materialistično zaverovana sama vase in je (ponavadi) tipa tako najedala, da je tip zbejžal kot so ga noge nosile in je potem poskušal na vsak način pridet do stikov z otrokom, ki jih je seveda “nežna dušica” preprečevala na vse kriplje in seveda tak otrok odraste v prepričanju kot zgoraj navedeno. Oče ponavadi odneha in poišče morda ali pa tudi ne kasneje stik z otrokom, s tem, da pogosto od sramote in nelagodja ne ve kako in raje v sebi trpi… Prepričana sem da je takih zgodb malo morje….
Glede skrbi za starše je tako, mislim da je normalno, da se skrbi za starše, sigurno, pa kakršnikoli da so že. Ni treba skakat od navdušenja, če je ta starš bil agresiven ali nečustven, zanje pa je treba definitivno poskrbet, če ne druzga, zaradi svojega lastnega miru. Tako jaz razmišljam.
Imamo pa tudi kar krepko čez tisoč slovenskih staršev, ki so “podpisali soglasje” in otroke dali v rejo. Njihovo preživljanje je država pogodbeno dogovorila z rejniki, za kar je namenila 260 € na mesec (ne 600 €, kot je za starše v domovih), a vendarle tudi onih 260 € + otroški dodatek, plačate vi – davkoplačevalci, ki še za lastne otroke komaj skupaj spravite…celo tako daleč gre, da – če slučajno kakšen od teh, ki so “soglašali” plačuje preživnino (okoli 60 jih je) – se le ta “zbira” na otrokovem računu in čaka njegove polnoletnosti…tako torej prav nobeden od teh staršev lastnih otrok ne preživlja – eni ne dajejo nič, drugi pa otrokom “varčujejo” medtem, ko jim davkoplačevalci (ki še za svoje otroke nimajo) preživljajo njihove otroke…do 26. “otrokovega” leta starosti (in celo do 59 leta starosti po nekod)…
Otrok se naj sam odloči kaj in kako bo ravnal, ne zdi se mi pa prav, da mu drug starš vsiljuje besede in dejanja kako naj se obnaša do drugega starša. Nekaj je odnos med partnerjema, drug je odnos starš in otrok. Na žalost se tega marsikdo ne zaveda in potem svoje nezadovoljstvo do bivšega partnerja vrši preko otroka. Navsezadnje mu mora biti starš s katerim živi za vzgled, če pa otrok celo mladost posluša kako slab je bil drugi partner si pa druge slike o njemu kot da je slab sploh ne more niti ne sme ustvarit.
Seveda ne mečem vse v en koš, ker nekateri bivši partnerji si res zaslužijo, da so bivši.