skrb za duševno zdravje

Po dolgih letih trpljenja v domu mojih staršev, kjer je oče bil alkoholik sem komaj čakala da sem naredila srednjo šolo in odšla od doma. Po šestih letih samostojnega življenja sem se poročila v družino, ki me ni marala še preden me je sploh poznala. Potem se je začelo življenje, ki ga še danes ne morem nadzorovati. Vsi imajo več oblasti nad njim kot jaz sama. Imam enega otroka, živim v hiši staršev mojega moža v kateri se mi zdi da nisem preživela niti enega lepega trenutka. Vsa ta leta sem se požirala, da je moj mož bil vsak trenutek na razpolago svojim staršem. Nikoli v življenju se jim ni znal upreti. Ko je oče kadar koli rekel, da gre, je šel. Smatram, da bi normalen človek svojemu očetu moral povedati, da ima družino, ki je na prvem mestu. S tem da je zmeraj na razpolago, mu pove, da
nismo pomembni. Jaz sem pod mikroskopom, vsak moj gib njegovi starši prekomentirajo in obrnejo v najslabšo možno skrajnost in te svoje komentarje vsiljujejo mojemu otroku za katerega je njegova mamica najboljša na svetu. Hodijo po kopalnici in čakajo da ja bo kakšen dan nepočiščena, na kar drug dan takoj otroku rečejo kako lena je tvoja mama še kopalnice ne pospravi. Sem zelo delovna ženska, ki je za svojo družino želela narediti največ kar bi lahko. Počasi izgubljam voljo, življenje za mene izgublja pomen, zatekam se večkrat k alkoholu in upam, da ne bom zabredla. Ne vem, kako naj dopovem svojemu možu, da sem se poročila z njim in ne z njegovimi starši in njihovo hišo. Zmeraj mi reče, kam naj gremo, da s svojo plačo ne morem niti pasje ute kupiti. Smatram, da bi bila zadovoljna, kamor koli grem, samo da grem in da mi nikoli več ni treba gledati in prenašati njegovih staršev. Zmeraj mi reče, da je hiša očetova in da dokler sva tam, mora biti tako. Jaz pa smatram, da svojemu očetu mora reči, da je življenje njegovo in da tako ne more delati z njim.

Pomagajte mi kaj naj naredim.

Spoštovana Špela!

V svojem pismu ste izpustili nekaj bolj ali manj pomembnih informacij, toda tudi brez njih vam lahko odgovorim. Predvsem se morate zavedati, da je končna odločitev vaša in tudi posledice odločitve boste nosili sami. Ker pa je trenutno stanje za vas nevzdržno, je smisleno, da nekaj spremenite tako ali drugače. Predvsem pa tako, kot vi čutite, da bi bilo za vas še sprejemnljivo.
Naj vam napišem samo nekaj možnosti in razmišljanj o situaciji v kateri ste se znašli, upam pa, da bo z vami tudi kdo lahko podelil svoje (pozitivne) izkušnje, ki si jih je pridobil v podobni situaciji.

Glede na to, da ste o družini vedeli da vas ne mara, bi morali že takrat postaviti meje in ne dopustiti, da se njegovi starši vmešavajo v vaše življenje. Jasno bi morali tudi opredeliti kaj zanje pomeni to, da so vama in vajini družini “odstopili” del svoje hiše (da vam pač prepuščajo in so zato veseli ali pa to pomeni, da je vse njihova absolutna last – tudi ljudje, ki v teh prostorih živijo – to seveda še vedno lahko storite – najbrž pa ne brez podpore moža).
Moram vam povedati, da imajo drugi toliko oblasti nad vami kot jim dovolite vi. Prav tako ravnajo z vami, kot jim dopuščate in s svojim vedenjem kažete, da lahko. Žal to dostikrat v življenju izgleda kot, da ni res, da si tega že ne bi nikoli dopustili, ampak si to drugi kar dovolijo. Pa vendar je tako – to se lahko dogaja čisto nezavedno ali smo celo prepričani, da smo mi tako dobri do drugih, da bodo to spoštovali in ne izkoristili, da jih pustimo preblizu. Toda s tem, ko to dopuščate si že delate škodo, kot tudi sama zase ugotavljate.
Vedeti morate, da se nikoli oz. zelo redko (ko živimo daleč stran od sorodnikov) poročite samo z enim človekom, v večini primerov pa z njegovo družino (ožjo, če ne celo širšo).
Glede tega kako bi vaš mož moral ravnati s svojimi starši, je težko govoriti. Seveda obstajajo neki ideali, ki pa… saj veste! Bolj je pomembno, da vidva tu opredelita odnos med vama in vajin ter njegov odnos do staršev, v različnih situacijah. Bi pa bilo pošteno od moža, da se potem drži vajinih dogovorov oz. se z vami sklepa nove kompromise.

Pravite, da si njegovi starši veliko dovolijo in vas kritizirajo tudi pred otrokom – kar pa lahko pri njem povzroči notranji konflikt in nesigurnost – saj mu s svojimi pogledi in mnenji podirajo pogled na vas, ki ste zanj model (zanj ni pomembno, da ima sterilno kopalnico, ampak, da imate čas zanj in, da ga razumete). Za otroka ima to lahko trajne posledice, ki se lahko izrazijo tudi kasneje. Tega ne smete dovoliti, če želite otroka zaščititi.
Smiselno bi bilo, da bi se z možem o teh stvareh pogovorila – vendar takrat, ko bosta oba pri volji in mirna – ne v razburjenju, ker pogovor ne bo konstruktiven. Možu povejte kako se vi počutite ob vsem tem, da vas skrbi za otrokovo počutje… Povejte mu kaj ob VEDENJU njegovih staršev doživljate, kako se ob tem počutite, kakšne posledice ima to za vas. Pomemnbo je, da govorite o sebi in o vedenju njegovih staršev, ki vas moti in zakaj. Ne govorite, da so njegovi starši zlobni in slabi (čeprav tako čutite), ampak ostanite pri njihovem vedenju.
Ker ste izpustili priložnost za postavljanje meja in svojega prostora, bo sedaj to toliko težje, toda nekaj morate storiti, saj je očitno, da dolgo več ne boste zdržali, če ne boste svojega življenja vzeli v svoje roke. Že sama ugotavljate, da zapadate v malodušje in že iščete uteho v alkoholu, kar pa ne bo koristilo ne vam, ne vašemu otroku in najbrž tudi veste, da to ni rešitev.

Naredite si načrt kako bi lahko uresničili svoje želje (poskusite se pogovoriti, druga možnost pa je, da pogledate možnosti za selitev (sami z otrokom ali skupaj z možem) ali pa se še sami spomnite kakšne druge možnosti za izhod iz situacije).

Veliko uspeha!

Špela, Šent

Špela! Napišite svoje sanje in cilje. Npr: preseliti se drugam v roku enega leta. Sami z otrokom ali vsi trije. in od tega momenta iščite po oglasih. Če imate možnost dodatnega zaslužka ga zagrabite. O vaših ciljih ne govorite tašči in tastu saj vam očitno ne želijo dobro. Zaupajte jih ljudem, ki vas imajo radi in vas bodo spodbujali.
Spoznal sem ogromno ljudi in vse mlade družine, ki živijo s starimi starši nimajo svojega življenja.
Pa če jem manj, samo, da sem sam z družino. Mimogrede-vaš otrok bo bolje odraščal pod eno komando, kot pa pod dvemi.
Pogum velja!