Z možem sva prišla do faze, kjer ne najdeva več izhoda, on pravi, da je najbolje da se ločiva. Jaz sem še vedno za spravo, vendar ko stopim z njim v kontakt, dobivam občutek, da se mi samo posmehuje in pravi da se nima kaj več pogovarjat in je svoje že povedal in če sem gladka ali nisem, ker ne razumem.
Vsa kalvarija traja 2 leti, z vmesnimi vzponi in padci. Do pred slabim mesecem sva se odlično razumela, tudi ratalo mi je zanosit v drugem postopku umetne oploditve in sem v četrtem mesecu nosečnosti.
Potem pa kar naenkrat prepir, ki se je končal precej vihravo in sedaj že četrti teden ne komunicirava.
Trudi se, da ga ni nič doma, lepo se obleče in gre, skratka samo služba in lauf. Vem, da je tako vedenje namenjeno meni in da me s tem samo provocira. Za 5 dni sem že odšla k mami, vendar sem prišla nazaj. V tem času me ni iskal.
potem sva se nekako dogovorila, da si dava 1 mesec in vidiva, če bo kaj bolje. To je predlagal on. Po 14 dneh ni bolje nič, njegovo vedenje me utruja, jemlje mi energijo, ta tišina, ta ignoranca. Pa ravno zdaj, ko še bolj rabim nekoga ob sebi.
Razmišljam še, da bi za dalj časa odšla k mami (kake 3 tedne) in potem videla kako in kaj, če bi se morda samo od sebe kaj uredilo, čeprav sem skoz manj prepričana v to.
Prijatelji mi svetujejo naj to storim, ker če se bova gledala in nič komunicirala, ne bo bolje in da je edina varianta še ta, da sva nekaj časa narazen. Moji pa se bojijo, da lahko kasneje na sodišču, če do tega pride, to uporabi proti meni, češ, da sem odšla sama in se vsemu odrekla, kajti, če bi odšla bi mi moral moj delež, ki sem ga vložila v stanovanje izplačat. Živiva v zgornjem nadstropju hiše njegovih staršev, kompletno sva ga opremila sama, prej so bile gole stene, pa tu je tudi skupni avto.
Kaj pravite vi? Jaz menim, če bi odšla bi bil to neke vrste dopust, da si malo zbistrim glavo in se sprostim, vzela bi s sabo samo najnujnejše. Ker v tej tišini ne morem več živeti, sem živčna, pa tudi na otroka vpliva. Hudo mi je.

Hvala za vse komentarje.

Nisem čisto razumela, zakaj sta se skregala in zakaj on želi ločitev.
Če pa on želi ločitev, ne vidim razloga, zakaj bi ti vztrajala še v takšnem zakonu. Če nekod nečesa ne želi, ga ne moreš prisiliti.
Ideja dopust je dobra stvar. Odmakni se od njega in ne išči kontakta z njim.

Če jaz prav razumem, ima on drugo žensko in odhaja k njej. Očitno se je tako odločil in sedaj te hoče prisiliti, da boš popustila in šla.

Jaz na tvojem mestu nebi šla iz skupnega stanovanja, bi pa si začela iskati papirje za ločitev. Dobrega odvetnika. Ker tukaj je vajin nerojeni otrok. On bo imal zagotovljen delež v očetovem stanovanju, hiši….zate pa je odvisno, kako bo ta vajin prepir prikazan. Celo, če je on zelo nesramen, ne prizna tega otroka kot svojega in boš še otroku zapravila možnosti do očeta.

Ne vem sicer, kaj ga je privedlo v to, da je tako zelo brezobziren do tebe, ker vendarle si zanosila z umetno oploditvijo in je moral biti tudi on vključen v tem, torej ve, da ti ni lahko….kakor verjetno ni njemu, zato pa se mu to dogaja, da sedaj beži pred odgovornostjo.

Odvisno je tudi, kako shajaš z njegovimi starši. Dokler se uradno ne ločita, se ne odseli. Mu pa seveda lahko pripraviš ločeno ležišče, ne pereš njegovih oblek in mu ne kuhaš….da bo dejansko….samostojen.

Mogoče bo po tem, ko bo videl, da si sprejela njegovo igro, bolj pripravljen na pogovor in celo spravo(če je čustveno še mogoča)

Živjo Snežana,

hm…. mislim da tvoja selitev k mami za 3 tedne, nebo nič spremenila. Sama sem bila v podobni situaciji in sem jo nekako rešila in ni mi žal, da sem se tako odločila.
Tudi jaz sem zanosila in kmalu so se začeli prepiri. Skratka bila sem živčna in njegova bližina me je dušila. Stanovala sva pri meni. Spokal je stvari in odšel. Sem v 7 mesecu nosečnosti in se prihoda pikice zelo veselim. Življenje se mi je spremenilo 100%.
Pomirjena sem in spet polna življenja. To je moja zgodba, ti pa se boš morala odločiti sama.

Veliko sreče in čim manj sekiranja ti želim.

Lp n

Še ena stvar: zelo nejasno in paradoksalno si napisala: “Vsa kalvarija traja 2 leti, z vmesnimi vzponi in padci. Do pred slabim mesecem sva se odlično razumela”. Kalvarija namreč pomeni veliko trpljenje, bolečina, torej si trpela in bila v bolečini dve leti, hkrati pa si napisala, da sta se odlična razumela. No, meni to zveni paradoksalno in mi ni jasno. Če sta se prej razumela odlično, kako lahko od enega prepira pride do ločitve. Nekje se je moralo že prej kuhati.

Odšla si za 5 dni k mami in se vrnila ne da bi te poklical. Kaj se pa greš? sedaj bi še enkrat šla za 3 tedne in tako nadaljevala s kufri gor in dol. Potem se čudiš, da te vpraša, če si gladka. Oprosti ampak s takimi početji ne boš nič dosegla, samo še bolj se ti bo posmehoval. Kaj nimaš prav nič ponosa? Raje dobro razmisli (čeprav jaz ne bi vztrajala v takem odnosu niti 1 dan) in se odloči, kaj hočeš v življenju. Očitno njemu ni mar zate saj ti kaže na več načinov. TI PA NIČ!! Ali res misliš, da lahko nekoga prisiliš, da bo živel s tabo? Sprijazni se, da te pač nima rad, ker sicer ne bi počenjal tega kar počne. 2-letna kalvarija dokazuje, da tudi tvoja nosečnost ni prinesla rešitve (verjetno si si delala utvare, da bo nosečnost vse rešila). Ne boš ne prva, ne zadnja, ki boš živela svoje življenje sama z otrokom, vsaj dokler ne najdeš sorodno dušo, s katero boš nekega dne SREČNA.

Stanovanje pa predvidevam, da je od njegovih staršev tako, da ti tako ali tako ne boš dobila nič, saj niti nisi upravičena. Edina možnost je, da se kulturno sporazumeta in ti pač povrne del tvojega vložka.

Pozdravljeni!

Nosečnost je stanje, ki prinaša v odnos stik z ranljivostjo in lastnim otrokom v sebi. Noseča ste, želela bi si, da bi vam mož prišel naproti, vas poiskal v vašem svetu, vas začutil v vsem tem kar doživljate in kar ste, on pa prinaša v odnos le strah, nenehne grožnje pred ločitvijo, posmeh, norčevanje… Sedaj ste še bolj občutljiva in moževo vedenje vpliva na vas še močneje. V sebi nosite dete, ki v vas prebuja globino odnosa, ki ga premoreta le mama in otrok. Potrebujete čas zase, da bi se umirila, ob tem pa vas vsa ta čustvena bremena težijo. Želite si domov, saj upate, da bo mož le spregledal svoje vedenje in vas poiskal. Tudi on nekje zelo čaka na vas in pričakuje, da ga boste začutila in razumela. Oba si želita biti sprejeta in pripadati, pa vendar sta v sebi toliko razbolela in ranjena, da ne najdeta poti drug do drugega. Pobegi domov vam bodo morda pomagali, da si boste malo odpočila, vendar vsakokratni prihodi nazaj k možu pomenijo ponovni krog prepirov in bolečin, ki si jih zadajata. Ustvariti nek nov odnos, kjer pripadaš in si sprejet pomeni začutiti intimo in ranljivost v odnosu, pomeni ustvariti nekaj drugačnega in pomeni odhod od doma, slovo od starega modela reagiranja, doživljanja, mišljenja in čutenja. To je začetek nečesa novega, tako kot je nosečnost začetek neke nove poti.

Ko se bosta v sebi umirila in se začutila v bolečini in ranjenosti, bosta ustvarila drugačen svet sebi in otroku, kot sta ga prinesla od svojih izvornih družin.

Lep pozdrav!