Pred 3 leti mi je psihiater postavil diagnozo 41.0 in 41.2. Sicer še danes ne vem kaj to pomeni, ampak jemala sem antidepresive Coaxil nekje 3 mesece, ob tem pa Lexaurin 1,5 mg p potrebi. Stanje se je nekako stabiliziralo, vendar me je zelo zelo strah da se kaj takšnega ponovi, naj omenim, da se od takrat vsako dopoldne slabo počutim, menim da tudi zaradi nizkega pritiska, popoldne je bolje. Samomorilskih misli nimam, tudi prej jih nisem imela, ker me je smrti strah….pa tudi živim rada pa če je še nevem kako hudo. Le to dopoldansko počutje je slabo. Sicer hodim v službo, stara sem 24 let, družine še nimam, pustila pa sem fanta, ki me je do vsega tega pripravil….obupala sem…..sedaj pa je bolje vendar pravim, da me spremlja nekakšen strah……kaj menite? Hvala za odgovor

Spoštovana Meli,
ne morete kar tako dolžiti fanta, češ da vas je ” do vsega tega pripravil”. Da se zametek tesnobnosti razvije v popolno klinično sliko, je potrebna tudi notranja pripravljenost ( transmiterski disbalans), tega pa zdravimo z zdravili.To, kar lahko sami storite zase je , da se ne zapirate med štiri stene, iščete čimbolj dinamično družbo in skušate okrepiti tudi svojo fizično kondicijo.Ob vsakem fizičnem naporu srednje ali višje intenzivnosti se namreč sproščajo endorfini( telesni opioidi,ki pobvzročajo občutek ugodja), ti pa hkrati tudi prispevajo k razbremenitvi psihične napetosti.Kar zadeva vaš preostali strah, obstaja več novejših antidepresivov, ki imajo intenzivnejši učinek na tesnobnost, razen tega pa še to prednost, da ne povzročajo zasvojenosti.Oglasite se spet pri svojemu psihiatru.