gospa Tina

Lep pozdrav!

Kadar je vzrok kronicne utrujenosti depresija, navadno z zdravljenjem z antidepresivi simptomi izginejo.
Depresija je bolezen in pod terapijo spadajo tudi gibanje na svezem zraku, sprehodi v naravo, predvsem pa izogibanju vsakemu psihicnemu stresu.
Da je zdravljenje depresije ucinkovito, so znacilni dolgotrajni stalezi.
In v lazjih primerih se depresija vec ne ponovi. Za te bolnike je zelo pomembno, da se v svojem delovnem okolju dobro pocutijo, da so sprejeti. To je za njhi naboljsa motivacija za vecjo storilnost.
Ljudje smo razlicni in se razlicno odzivamo. Kar je za vas stresno za druge ni in obratno.
Prav tako tudi bolan clovek lahko da vec od sebe ce je sprejet in razumljen, saj mu ni potrebno trositi energije za premagovanje in obvladovanje sikaniranja, nesramnosti in zalitev. In verjemite, da je to zelo destimulativno in izcrpavajoce.

“le cevlje sodi naj kopitar”

vesnak

zmeraj zaključiš s citatom, pregovorom…
kaj če bi razmislil o tem

BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE!

Če boste še naprej žaljivi do bolnih ljudi, bom moral vaše prispevke brisati.

če imate namen brisati prispevke jih zbirsite.
drugace pa nisem zaljiva ampak skepticna in kriticna!!!!!
moj namen je bil izpolnjen, dobila odgovor (tina32) kakrsnega sem iskala!

KONČNO. med samimi kritikami (na moj račun seveda) tudi nekdo, ki doživlja to kar jaz govorim (in na žalost tudi doživljam)!!!!

Točno to se dogaja pri nas. imate kakšen recept kako naprej s tako sodelavko? če se bo dolgo nadaljevalo bom jaz postala kronično utrujena saj zaradi nje ostajam vsak dan vsaj še 2uri dalj v službi!?

lep pozdrav

Kadar kritiziras nekoga, ki ni prisoten, je to opravljanje.

Poglej, kaj povzroca opravljanje. Zacne se s slabo mislijo in ta je ze sama po sebi krivicno dejanje. V vsakomer in v vsem obstaja dobro, in prav tako
je v vsakomer in v vsem tudi zlo. Vsako izmed njih lahko okrepimo, ce nanj
mislimo, in na ta nacin lahko podpiramo ali pa zaviramo razvoj. Lahko izpolnjujemo visjo voljo ali pa se ji upiramo. Ce o bljiznjem mislis slabo, se istocasno trikrat pregresis:

1. Svojo okolico izpolnjujes s slabo, namesto z dobro mislijo, in tako povecujes trpljenje v svetu.

2.Ce je v bljiznjem res zlo, na katerega mislis, bos to zlo okrepil in mu dal netiva. Tako svojega brata delas slabsega, namesto da bi ga poboljsal. Vecinoma pa tistega zla v njem sploh ni, marvec zivi samo v tvoji domisliji.
Tako tvoja zla misel zavaja tvojega brata, da napacno ravna, in ker se ni popoln, ga utegnes oblikovati tako kot o njem mislis.

3. Svoj lastni um izpolnjujes s slabimi, namesto z dobrimi mislimi. S tem pa zaviras svojo rast. Za tiste, ki lahko vidijo, se predstavis v megleni in mracni luci, namesto v lepi in prijetni.

Ker opravljalec ni zadovoljen s tem, da je skodoval sebi in svoji zrtvi, poskusa pridobiti za svoje slabo delo tudi druge.
Vneto jim pripoveduje svojo popaceno zgodbo v upanju, da mu bodo verjeli in se mu pridruzili v zli misli na ubogega trpina. In tako se to nadaljuje dan za dnem, ne le pri posamezniku, ampak pri tisocih.

ALI sedaj razumes, kako nizkoten, kako strasen je ta greh?
Zato se ga moras za vsako ceno znebiti.

NIKOLI NE GOVORI O SVOJEM BLJIZNEM SLABO IN TUDI NE POSLUSAJ, KADAR KDO SLABO GOVORI O DRUGEM, AMPAK MU RAJE LJUBEZNIVO RECI:

MORDA PA NI RES, IN CE TUDI BI BILO, JE BOLJE DA O TEM NE GOVORIS.

(ekst.,Krishnamurti, Ob nogah ucitelja)

Z zanimanjem spremljam to debato in upam, da se n ebo razvijala v smeri žalitev, saj vsak samo izraža svoje mnenje.

Dejstvo je, da v teh časih, težko dobiš in obdržiš službo in da je hudo stresna tudi zame in za veliko drugih, ne le za sodelavko o kateri govorim. O čevljih in kopitarju (že več mesecev hujšam nenačrtovano, slabo spim, sem nenehno živčna, boli me želodec, imam črne misli o nesmiselnosti mojega življenja zaradi nenehnega dela, pomaga mi samo redno vsakodnevno sproščanje). In ko se nekako pošlihtam, se vse skupaj poslabša, ko opravljam še delo drugih, ki so nenehno na bolniški. Zakaj še jaz ne grem na bolniško? Stvari pač poskušam urediti drugače, ne pa s tabletami , vzrok je vendar v službi, ne znotraj mene.

Strinjam se, da bi moral biti bolan (ravno tako tudi ZDRAV) človek biti sprejet in razumljen, ter da mu ni potrebno trositi energije za premagovanje in obvladovanje šikaniranja, nesramnosti in žalitev na delovnem mestu. Ampak to pač ni tako. Samo da smo naučeni reagirati na različne načine…

Naši sodelavki smo ponudili lažje delovno mesto brez strank, vendar je tudi slabše plačano. Sprejela ga je, delala par tednov, potem pa zopet odšla na bolniško, ker se ji je zdravstveno stanje poslabšalo, neuradno pa je ob kavomatu izjavila, da za ta denar je pa že raje na bolniški, kot pa dela.

Saj se mi smili, pač iz problema raje pobegne, kot pa da bi se spoprijela z njim.
Tudi tablet baje ne jemlje redno.

Problematično se mi zdi samo to, da smo ostali (ki smo tudi pregorjeni od dela in trenutno hudo “zreli za dopust”) zato še pod hujšim pritiskom in posledično pod stresom. In že čutimo tudi zdravstvene posledice.

Epilog ( sklepna beseda ) :

… To, kar mislimo in govorimo o drugih, najbolj opredeljuje nas same …

“Čustveno zrel človek zna živeti z bližnjim v miru. Čustvena zrelost je miroljubnost. Kdor je v sebi premagal otroško jezljivost in napadalnost, je osebnostno zrel. Zrel človek ne trati časa in moči za nepotrebne spore .” ( dr. Anton Trstenjak , psiholog , filozof in teolog )

Nemo sem spremljala to debato in pustila času čas, če bi še kdo izrazil svoje mnenje . Sedaj pripisujem še mojo sklepno misel :
Med bolniki s SKU/FM sem srečala toliko “deloholičnih” oseb, da teorija o kronični lenobi ne vzdrži kritike . Delitev zaušnic pa presega meje izražanja lastnega mnenja in me tako preseneča, da skoraj ne zasluži komentarja . Glede “skepticizma in kritičnosti” bi moralo veljati pravilo, da prava kritičnost ne ruši, temveč gradi. Sporno je javno ogovarjanje osebe, ki se ne more enakovredno braniti. Postavljanje diagnoze s strani strokovno nepooblaščenih oseb pa je celo kaznivo dejanje. Če menite, da na svoji koži občutite posledice bolezni vaše sodelavke, je izbira tega foruma lotevanje problema na nepravem mestu in na napačen način. Če pa ocenjujete, da vam z izkušnjami lahko pomagamo pri vaših osebnih težavah , ste vabljeni, da se nam pridružite na srečanjih, ki bodo objavljena na tem mestu .Vaš prispevek se mi zdi zelo poučen, saj nazorno prikazuje, s čim vse se mora bolnik pogosto spopadati (nerazumevanje okolice, včasih celo najbližjih, med katere sodelavci nedvomno sodijo).

Zaključujem to neprijazno debato (da ne bo pomote : nikogar ne izzivam, temveč zgolj odgovarjam na izzivanje in branim osebno dostojanstvo tistih, ki jim ga bolezen že sama po sebi ruši) . Vsi ste še naprej prijazno vabljeni , da prihajate na obisk, če najdete kaj koristnega zase in če nam zaupate . Nihče (če je temeljito prečesal ta forum) nam ne more očitati pomanjkanja pozitivne energije . Nasvet, naj se bolezni lotevamo aktivno, pa je zelo sprejemljiv in ga tudi sama podčrtujem.

“Znanje ima moč, ki premaguje tudi puščice in meče” , sem prebrala na tem portalu ; to me hrabri ! Upam, da so Vesnine misli prepričale tudi vas :
“Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj hudo z dobrim !” Ta možnost me pomirja .

Lepo pozdravljam vse, ki nas berete in v srcu dobro mislite . Če so naši nasveti komu v pomoč, je naše delo dobro dejanje , ki že samo po sebi vzbuja občutek notranjega zadovoljstva .

“Vsakdo se lahko ujezi – to res ni težko . Toda težko se je ujeziti na pravo osebo, ravno prav, v pravem trenutku, iz pravega razloga in na pravi način .” ( Aristotel, Nikomahova etika )

Veronika Felicijan

Najprimitivnejša dejanja v medsebojnih odnosih so:

– če se zaradi zagrenjenosti nad enim človekom izživljamo nad drugimi, ki nam niso nič storili;

– da sodimo o problemih, o katerih ne vemo nič (oziroma nočemo vedeti);

– da posplošujemo probleme oz jih poenostavljamo (problemi, ki jih sami nimamo, ne obstajajo)

Malce pozno, a kljub sklepni besedi,

“siti pritoževanja” enostavno moram napisati sledeče:

Ni preprosto sebe sprejemati takšnega, kot si.

Veliko je lažje SEBE videti v drugih. In obsoditi njihova dejanja. In jih ne prenašati. In biti sit njihovih pritoževanj. In …

A če izhajam iz stališča iz prvega stavka, je menda povedano vse.

Torej: težava je, in to zelo, zelo velika… “Sita pritoževanja”, lotiti se je potrebno te težave, ki jo imate. In ni majhna, glede na ves gnev, ki vas prežema. Pobrskajte po sebi , si priznajte, se sprejmite (bolelo bo, vendar: to je nujno potrebno) in : verjemite, boste presenečeni nad rezultatom svoje bolečine. Zazrite se vase. In se ponavljam: sprejmite se. Čudežno boste nato lahko sprejemali druge, ali še bolje: ne boste več imeli situacij (berite: sodelavke, ki se pritožuje), katere bi vam kazale, kaj morate narediti na sebi.

Še bi lahko nadaljevala, vendar naj bo dovolj. Veliko uspeha vam želim, zares in iz srca.

Danes je drugi dan, kar obiskujem ta forum in sem naletela na tole debato.
NE MOREM VERJETI!!!!!!!
Pa kaj je to za en način diskusije, smo vzgojeni in osveščeni ali ne?
Draga moja “sita pritozevanja”:
Imam 30 let in dva otroka. Že nekaj časa sem taka mama, da ni za nikamor.
Tako hudičevo brez energije in moči sem. Včasih sem bila aktivna športnica, polna energije in veselja. Ali mislite, da si ženske želimo takega počutja, ko pa dobro vemo, da je družina v veliki meri odvisna od nas.
Kar se mene tiče, ne bi šla nikoli k zdravniku ampak bi raje z otroci preživela lepe trenutke. Vendar se nekje ustavi in pri meni se je v zadnjih dveh mesecih. Morate vedeti, da ima vsak posameznik problem in ta problem je za vsakega posebej različno težaven, to je treba spoštovati. Menim, da imate vi tudi probleme, predvsem pa vas je po mojem nekaj hudo prizadelo, da se vam je nabralo tako veliko jeze. Po mojem se ne boste počutili bolje, če boste s svojim pisanjem na tem forumu “špikali”.
Nihče vas ni prosil za takole mnenje, kot ste ga vi napisali. Na tem forumu želijo ljudje slišati vzpodbude in različne izkušnje, vse samo zato, da bi si izboljšali kvaliteto življenja.
Tukaj se napiše sporočilo, prosi za mnenje in se tudi zahvali potem. Vi pa ste si vzeli PRAVICO (po vašem jo imamo samo tisti, ki se smilimo sami sebi), da ste brez neke osnove napadli ljudi, ki imajo RESNIČNO težave in definitivno to ni v njihovi glavi. Verjemite, da to ni lenoba. Jaz vsa dela opravljam, kot sem jih prej, le da sem potem tako izčrpana, da se ne morem drugim stvarem posvečat.
Polagam vam na srce, poglobite se vase, poiščite vzrok vaše jeze in jo spravite ven. Boste videli kako malo je treba, da se bolje počutite. Malce več prijaznosti namenite ljudem in zmaga bo vaša.

Želim vam lep dan,
Irena