Zanima me ali moški s sindromom Petra Pana spada v kategoriji čustveno nedostopne osebe , oziroma osebe , ki ima izogibajoči stil vezanosti? Ali gre tu morda za dve različni verziji? Partner, ki je sicer že v letih( 50+) še vedno živi življenje kot mladenič , oblači se kot nek 30 letnik , in ga tista prava bližina prične nervirati . Sem spadajo tudi nočni izhod s podobnimi osebami kot je sam .

Spoštovani,

kolikor razumem vaše začetno vprašanje, je odgovor – ne. Sindrom Petra Pana ni strokovna kategorija in kot je pojasnjeno tukaj https://en.wikipedia.org/wiki/Peter_Pan_syndrome gre za metaforo, ki opisuje osebo, ki se v določenem pogledu obnaša infantilno.

Izogibajoči stil navezanosti je strokovna kategorija. Za kaj gre, si lahko bralci pogledajo tukaj: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/osebnost-in-odnosi/otroci-in-starsi/stili-navezanosti. Vedenje osebe s takim stilom navezansoti je lahko infantilno v zelo majhnem delu. Taka oseba se lahko vede zelo zrelo in odgovorno. Tako, da tukaj ne vidim povezave s Petrom Panom.

Dodam še to. Psihološka logika v ozadju vedenja vašega partnerja ter njegovega pogleda na bližino je kompleksna, globoka in večplastna. Zato menim, da jo posamezni preprosti koncepti ne opišejo dovolj kvalitetno. Pa naj bodo laični ali strokovni.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

Ja kaj si pa mislila? 50 letni se pa res ne bo več prilagajal. Razen če mu rodiš otroke?

Peter Pan je bolj nekdo ki živi v mama hotel pri 50 in ne zna skrbeti zase. Kako je oblečen nima veze. Če pa on hoče vinčka in brez otrok življenje in ti tega ne skriva je pa to pač odločitev. Zdaj pa reagiraj kakor hočeš.

Pozdravljeni,

odprla sem ta post, ker ima tudi moj partner prvine Petra Pana, sem pa preko vašega linka dojela, da ima izrazito ‘izogibajoč’ tip navezanosti, ki včasih preide tudi v tistega najhujšega, destruktivnega, ko začne z absurdnimi očitki sabotirati vso najino povezavo. Tudi opis njegove mame, recimo, ustreza: zdi se, kot da je ni nikoli nihče objel (kar ni res, ker je bil njen pokojen mož izredno ljubeča oseba), saj ne zna vrniti niti objema. Tudi ona sama, ne le sin,  moj partner, je zelo ‘zadržana’, celo tako, da dostikrat njena odtujenost deluje grozovito neprimerno, celo egoistično na prvi pogled. Kasneje-se izkaže, da gre za njeno ‘socialno fobijo’. Podobno je z mojim partnerjem, vendar on vseeno velja za družabnega.  Tukaj, se mi zdi, prevlada njegov moški princip, ki je v sozvočju s preminulim očetom, ki je bil v vseh smislih izjemen človek, prehitro preminul.

Oba sva v zrelih letih, brez otrok, našla sva se pred šestimi leti in kmalu začela živeti skupaj. Prva leta je bilo zelo lepo, obenem pa tudi izjemno naporno. Vsake toliko je pobegnil k mami v rodno mesto, ker je pred tem doživel  svoj lasten verbalno agresiven izbruh, ki je bil poln absurdnih očitkov do mene, česar se je verjetno tako sramoval, da o tem ni zmogel govoriti. Jaz sem to v končni fazi obrnila na šalo in ga s tem vsaj malo razbremenila. Takrat je bil najin intimni stik kar lepo prisoten in zelo zadovoljiv, ko se je zgodil, vendar je bil partner vseeno v splošnem zelo zadržan, ko je šlo za dotike, predvsem je zavračal dotike v družbi. Vendar vsake toliko je bil tako pristno nežen in ljubeč, da sem upala, da se bo s časom stanje izboljšalo.

Pred cca tremi leti pa sva skoraj nehala biti intimna. Se zgodi, vendar na mojo pobudo in ni zadovoljivo. Nekako se je prilagodil na bivanje z mano in ni odhajal več v rodno mesto, zadnje dve leti, tako da je zveza navzven izgledala normalno. Potrudil se je tudi malce z delom v in okoli doma. V istem času pa se je začel še bolj čustveno odtujevati in zadnja tri leta lahko na prste ene roke preštejem trenutke, ko je bil zares  pristen z mano. Večino časa je bil v stanju, ki bi mu v računalništvu rekli ‘ohranjevalnik zaslona’, kjer je na površini videti vse prav harmonično in veselo, zahtevni programi pa so delovali v zakulisju njegove psihe in včasih sproducirali rezultat – ali grozovit izbruh, ali pa nekaj izjemnega na njegovem področju družbenega udejstvovanja.  Obenem se je začel dobesedno zatekati k svojemu hobiju, ki je pogosto vključeval tudi mene, ne pa vedno. Tudi če sva bila skupaj v tem prakticiranju hobija v naravi, se z mano ni povezoval globlje – menil je, da je dovolj, če sva skupaj v naravi.

V odnosu me dojema včasih – ko ima izbruh – kot dominantno (in tudi kot zloveščo, kar vedno vzame nazaj), vendar v resnici je dominanten on, saj on odloča o tem, koliko in kako sva povezana ali kaj bova počela skupaj, če sploh kaj, razen običajnih stvari, kot so prehranjevanje in redko druženje s prijatelji in znanci.

Njemu sploh ni mogoče postavljati meja ali kakorkoli čustveno pogojevati njegovo ravnanje, saj vsako mojo prošnjo ali predlog dojema kot očitek in kritiko njegove odličnosti.  Na videz je res zelo samozaverovan vase, vem pa, da v svoji notranjosti toliko trpi, da tega ni mogoče prenesti. Zato se zateka k ‘razvadam’ in oblikam odvisnosti. Naj povdarim, da velja za izredno zanesljivega sodelavca in v splošnem poskrbi za stvari v svojem in tudi mojem življenju. Zdaj govorim o materialnem funkcioniranju, saj je v čustvenem smislu zadnja leta vse bolj in bolj odtujen.

Ljudje ga v splošnem dojemajo kot očarljivega skrivnostneža, pa tudi za zabavnega sogovornika. Je umetniško visoko talentiran, se tudi ustvarjalno izraža v skupini in ima s tem lepe uspehe. Jaz to zelo podpiram, tako v materijalnem kot vsebinskem in čustvenem smislu. Lahko rečem, da mi topogledno zelo zaupa in mi je hvalezen za moj support. Pred najino zvezo se je ogradil od ustvarjanja, v času najine zveze pa se je tudi  z mojo pomočjo začel res izjemno umetniško izražati.

Verjetno je očitno, da se sama tako intenzivno ukvarjam z njim (da tudi res  trpim ob njegovih odhodih in se bojim, da ga ne bo nazaj), da mu vse oprostim, ker sem tudi sama čustveno poškodovana iz otroštva.  Vendar po nekaj letih ugotavljam, da sem v resnici popolnoma zanemarila svoje življenjske cilje in postajam ob vsej njegovi čustveni hladnosti depresivna in obupana. Vendar to ni moje prevladujoče stanje. Vedno znova vstanem, polna zanosa, delam večje premike, vendar mi najbolj uspeva bolj skrb za najino zdravo življenje, prehrana in gibanje.

Moram povedati, da on redno kadi travo. Jaz občasno z njim, vendar on me grozovito prekaša. Čeprav se on zateka k stališču, da mu trava zgolj koristi, sem mnenja, da je ta odvisnost odgovorna za njegovo odtujenost v največji meri.

Trenutno je pri odločitvi, da bo popolnoma opustil uživanje trave. Vendar ta trenutek še ni zrel. V preteklosti je nekajkrat nehal popolnoma uživati travo in seveda tudi jaz z njim, se je pa po nekem času znova vrnil k stari razvadi vsakodnevnega kajenja. Ni pa nikakor opustil te želje, tega bistvenega namena in želim, da nama uspe.

Pred tednom je spet pobegnil, saj se je zopet brez očitnega razloga razjezil, ker sem mu omenila neko mojo problematično situacijo, ki sem jo reševala.  Razburil se je, ker sem bila razburjena jaz, ki sem sicer zelo mirna in uravnovešena, razen takrat, ko me spravi na rob in povzdignem glas tudi sama. Nisem pa nikoli vulgarna z njim, on z mano le par minut, ko ima napad.  Le obupana sem včasih in ta obup izražam skozi glasnost in obupan jok. No, hotela sem reči, da je torej spet pobegnil k materi (ki te dni v bistvu potrebuje njegovo bližino, ker je zelo bolna), vendar nimava prav nobenih stikov. Jaz ga ne kličem, ker se mi zdi, da je bolje, da nisva skupaj, če je tako alergičen name. V takih situacijah se vedno  kar nekaj zgodi, da se je primoran vrniti (potrebuje neko stvar iz najinega doma in pride, jaz pa ga ustavim in takoj se da prepričati, da bo ostal), vendar se zgodi, da je že čez nekaj dni najino sobivanje zanj neznosno. In potem se umika. Ali umakne popolnoma.

Imava načrte, ki jih počasi uresnicujeva. Počasi zato, ker je večino časa skoraj nemogoče normalno občevanje z njim. Vendar čutim, kako mi moč upada. Zadnje leto opažam svoje postopno nazadovanje. Nič drastičnega, vendar zame vseeno alarmantnega, saj sem praktično opustila večino svojega naprezanja za uresničitev svojih ciljev, ki niso direktno povezani z nama, temveč z mojo usihajoco ‘kariero’. Nisem pivzpetnik, sem dostojno preskrbljena, so pa neke stvari, ki jih moram končati v življenju, sicer bom postala v resnici globoko depresivna. Tega si seveda ne želim in sem že zavzela ustrezno pozicijo do tega. Začela sem sistematsko izvajati neke ključne dejavnosti, potrebne za svoj osebni napredek. Vendar se ta tok vedno znova ustavi, ko on izbruhne, saj sem ranjena in žalostna, potem pa traja tudi več tednov, da se vrnem v discipliniran ritem. Skozenjskoz je prisotno to nihanje. In to želim spremeniti.

Globoko ga ljubim. Čutim, da si tudi on zelo želi napredovanja z mano, da me globoko v srcu ljub,  vendar nekako ne prideva čez eno oviro: dosledno vedno, ko pričakujem nekaj običajnega od njega, pa-se to ne zgodi in mu to očitam, se on neadekvatno s situacijo prekomerno razburi in takrat je že za vse prepozno. Opazila sem, da se takrat notranje trese niti mi ne pusti, da se ga dotaknem ali postane celo agresiven ob mojem dotiku. Zdaj je že sam dojel, da je takrat bolje, če se umakne, saj sicer lahko postane fizično nasilen, ne zares, vendar ravno toliko, da se tega potem grozovito sramuje, v notranjosti.

Mogoče je moje pisanje nekonsistentno, vendar imam sama težave z dostopnimi zaključki, saj sem trenutno v strahu, da se bo odselil, ker samega sebe več ne prenese, ko se razburi. Moja bližina ga takrat nikoli ne pomiri. No, se je že zgodilo, da se je pomiril v mojem objemu, vendar nazadnje pred tremi leti.

Kako naj izboljšam najin odnos? Pripravljena sem na vse, na delo, le usmerite me prosim.

Hvala in lep pozdrav

Jaz, obupana

Rada bi le še dodala, da sva-se pred leti pogovarjala o obisku strokovnjaka, vendar je zdaj tako odtujen, da o tem noče govoriti. Zdaj bi raje zaključil zvezo, kot pa poskušal kaj spremeniti. Vendar to je le površinsko.  Vem, da si tudi sama želi najinega uspeha, saj … ko ima dobro fazo, kar je cca 15 odstotkov najinega časa, potem dva res kor eno. No, vsaj bilo je tako intenzivno, zadnje leto je vse nekoliko slabotneje, kot prej.

Hvala za promptni odgovor, če je le mogoč.

Gospa.

Oba sta odrasla in zrela človeka ki sama sebi delata največje probleme. In domnevam počasi da to niso nezgode pač pa vaše odločitve.

Družbeni resursi bodo počasi začeli teči drugam… dokler ne bodo usahnili…

v družine z otroci, migrante, bolne, invalide, mlade, študente.

Po pravici povedano; imam rad vse ljudi, vaju podpiram in želim vse najboljše. Ampak realnost je taka da sta vidva primer človeka ki je verjetno na dnu seznama ki bi mu jaz lahko pomaga v svojem prostem času. Plačajte si terapijo in sprejmite odgovornost za svoje življenje.

Pa srečno.

Gospod ‘Taprav moški’,

trkate na mojo vest, izzivati izraz moje družbene odgovornosti in z veseljem Vam ustrežem, postrežem.

Oba prihajava iz nadstandardno socialnih družin, čeprav iz mojega teksta – ki je bil z vsem intimnim zaupanjem namenjen tukajšnjemu strokovnjaku, ki mu, glede na prebrano, zaupam – to ni razvidno, saj se mi ni zdelo potrebno opisovati teh aspektov najinega življenja za te namene tukaj.

Omenili ste mlade in študente.  Tukaj povem, da pomagam že dolga leta pri šolanju in študiju številnim mladim, ki jih poučujem brezplačno, pa ne le otrokom znancev, temveč tudi mladim, ki me to prosijo, ko slišijo zame.

Omenili ste invalide, torej bolne. Prav te dni aktivno pomagam ženski, ki je zbolela za rakom in je v zelo slabem psihičnem stanju. Ne bom šla v detajle, lahko rečem le to, da mi je iz srca hvaležna.  Pa zdaleč ni edina.

“Hobi’, ki sem ga omenila v zvezi z mojim partnerjem: zaobjema najin prostor, kjer se lahko mladi in znanci izražajo.  Gre za neke vrste umetniški studio, kjer so naprave, zelovdrage, ki jih nudiva v uporabo tistim, ki pokažejo spoštljiv interes. Tudi oni so nama zelo hvaležni.

Pa zaradi anonimnosti želim ostati skopa s podatki, zato sploh ne bom naštevala projektov in dejanj, ki jih izvajava in jih še bova izvajala, v katere vlagava svoje znanje in ljubezen pro bono, torej brezplačno.  Projekti, ki so izrazito človekoljubni in spodbujajo ustvarjanje.

Nazadnje potrkam še jaz na vašo okoljsko zavest: vprašajte se, koliko pridonesete vi osebno k znižanju tkim. ogljičnega odtisa na Zemlji, ki zadnja leta izrazito buri duhove? Z veseljem povem, da sva okoljsko nadstandardno ozaveščena od nekdaj, kar pomeni naslednje: ne uživava mesa, sama sem pretežno celo vegan. Ob tem previdno konzumirava vso hrano – sicer nisva skopa, kupujeva predvsem bio in hrano domačih proizvajalcev.  Pa to še sploh ni vse glede najinega stila življenja, ki je okoljsko dokaj nesporen. Pa vsak dan se trudiva zvedeti kaj novega, da bi ostala kolikor se da neoporečna v tem kontekstu. Res je, da imam jaz več časa za to, vendar partner mi tu zvesto sledi in mnogokrat sam da odlično pobudo. Naj omenim, da sama ne obiskujem zdravnikov, niti preventivno, torej resnično razbremenjujem zdravstven sistem. Naj potrkam – osebno zdravnikov ne potrebujem in upam, da tako tudi ostane.

Vsi, ki naju poznajo, so mnenja, da sva izredno poštena človeka, ki ti nikoli ne bi odrekla pomoči, kakrsnekoli že, mnogokrat (ne le včasih) tudi finančne. Sama veljam za zagovornika nepriviligiranih tako izrazito, da nekatere to celo moti, saj jih moje oznanjanje resnice ozavešča do mere, ki je niso pripravljeni izkusiti. Ne govorim o verbalni agresiji, ampak o Nelagodju v kulturi, če citiram Freuda, nelagodju, ki ga sproži moje ozaveščanje ljudi, saj kar naenkrat sprevidijo, kaj bi morali narediti glede teh vprašanj, ki jih zastavlja moje ‘pridiganje’.

Sprašujem se, ali res nimam pravice tratiti časa tukajšnjega strokovnjaka in ostalih ljudi tukaj, ki bi mi nemara lahko pomagali z nasveti?

Ali so starši, ki so torej poskrbeli za razplod svojih genov neznansko bolj upravičeni do pomoči kot jaz in moj partner?

Gospod ‘taprav moški’ – kdo je po vašem mnenju tukaj torej upravičen do nasvetov na sploh? Kaj je v mojem življenju takega, da jaz naj ne bi bila upravičena do nasveta ljudi in strokovnjaka?

Morda bi jaz lahko rekla vam, da nehajte jesti meso, preden si zaslužite pokojnino. To bi bil nivo, ki ustreza vašemu očitku meni. Pa tega seveda ne mislim, saj poznam človeško dušo tako dobro, da vem, da rada živi v iluziji. Tako moja, kot vaša.

Sem pa odprta za debato.

Seveda pa me še vedno in ciljno zanima mnenje strokovnjaka ali ljudi, ki mi lahko pomagajo.

Hvala in lepo pozdrav

Jaz

Spoštovani,

na tem mestu odgovarjam le na kratko. Iz vašega zapisa se poraja hipoteza, da ste v otroštvu in mladosti ponotranjili določena popačena prepičanja o sebi, drugih, odnostih, ljubezni. Taka prepričanja imamo v večji ali manjši meri vsi. Videti je, da določena ta prepičanja danes motijo kvaliteto vaše partnerske veze, preprečujejo vzpostavitev odrasle bližine in nasploh krnijo kvaliteto življenja. Če želine sami raziskovati, predlagam za začetek dve knjigi: Zoran Milivojević, Formule ljubezni in Pet jezikov ljubezni: Skrivnost trajne ljubezni: Gary D. Chapman. Koristile vam bodo tudi knjige Sanje Rozman na temo soodvisnosti.

Kot običajno, lahko tudi pri vašem vprašanju dodam, da se opisane težave najbolj elegantno razišče in reši v procesu kvalitetnega psiho-socialnega svetovanja.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

Se mi zdi, da ima vaš gospod globoko zasidran strah, da ga boste čustveno požrli (fear of engulfment) in zelo nizek prag kdaj se to sproži. Ko se ta introjekt sproži pa doživi naval besa kot poskus uveljavitve svoje meje. Vi ste zanj vdirajoča in zahtevna oseba (nevarnost) in možakar vam ne zaupa, ker nima intelektualne in čustvene kontrole. V bistvu imata “neodnos”.

Pokazal vam je koliko odnosa je on sposoben in z dejanji vam kaže da beži pred vami (trava, mama, odtujenost).

Glasba je delovala, ker je varna za njegova čustva pred vašim vdorom in je njegov svet.

Tip je pač tipični slovenski poškodovani čustveno nedostopen moški.

Hvala za zelo pomenljiv odgovor.

Katera so ta napačna prepričanja? Zagotovo ste iz zapisa prepoznali vsaj dva, tri, ki bodejo v oči?

Imam občutek, kot da ste me vzeli v neke vrste bran, da me morda ne bi prizadeli. Tukaj Vas prosim, da mi malce bolj zaupate  – imam močno sposobnost samorefleksije, pa sem vendarle slepa, zato bodite malce bolj konkretni.

Na vsak način Vam zagotavljam, da se bom z veseljem poglobila v literaturo, ki ste jo predlagali. Pa Vas kljub temu prosim za konkretnejši odgovor.

In kaj točno pomeni psiho-socialno svetovanje? Ali je to mišljeno kot svetovanje za oba partnerja ali le zame? Je to možno le samoplačniško ali tudi preko javnega zdravstva?

Hvala za odgovor

Lp

Jaz

P.S.: Vaš odgovor je vsebinsko obetajoč, vendar precej formalen. Občutek imam, kot da je zavit v celofan.