Sinček po smrti staršev
Največkrat se zgodi tako, da še naprej uživa v vatici s čim manj odgovornosti do življenja. V ta namen, za takšno razvajanje, si je izbral dominantno partnerko, ker tudi njej odgovarja partner brez izražene lastne volje. Ampak v tem odnosu je sama stagnacija, brez napredka, ker se v resnici nadaljuje odnos s starši. Če hoče enkrat pokukat iz odvisnosti v svobodo, mora toliko dozoreti, da bi se v takem partnerstvu počutil ujetega, zvezanega. Šele ko to prepozna, je čas, da izstopi iz začaranega kroga in se z muko uči novih odnosov, odgovornosti in svobode.
Zakaj nisi napisala kakšen primer?
To si ti določila,da je on njihov sinček in bo to zdaj tudi ostal, al kaj?
čudno, da je tudi očkov? ponavadi so sinčki mamini?
Mogoče si imala ti slab odnos s starši pa si malo fouš?
In ne vem zakaj primerjaš ljubezen staršev in svojo ljubezen? to so pa ja,dve različne ljubezni:
Bom razložila: živiva 15 metrov stran od njegovih staršev. Kljub temu da sem ga prosila da se preseliva kam drugam, me ni poslušal Vsak dan po petkrat je pri njih, prileti na vsak njihov klic, vsak dan je na kosilu pri mami, ko sem jaz še v službi, ne zdrži z mano sam na dopustu več kot dva dni, ne želi z mano na izlete … skratka hud primer.
Morda bi ti koristilo,da si prebereš članek, ki je v originalu izšel v Oni, je pa objavljen tudi na netu:
Odgovoril bo na marsikatero tvoje vprašanje, pomagal ti bo pa tudi, da si končno zastaviš vprašanje, ki je zate bistveno: zakaj za vraga si se ti znašla v zvezi z maminim sinčkom in kaj je narobe s teboj, da v taki zvezi vztrajaš?
Mene pa zanima kaj se bo zgodilo tebi za njihova življenja . Ko si ga spoznala ti je verjetno bilo jasno da pri dominantni mami nemore biti drugače. Ker si tudi ti dominantna oseba bi rada nadomestila živo mamo. Malo počakaj ,neboš veliko zamudila . Stvar je takva, ko ima polne plenice mu jih mama zamenja ,ko nebo mame plenice boš menjala ti.V sakem slučaju je upanje za vaju!
1.Starši ne umrejo tako hitro.
2.Hočejo ti pokazati, kako rada ga imej in se zato nedoraslo obnašajo.
3.Je pa idealen, da ti uniči življenje, ker se boš ukvarjala le z njim, kot še z enim otrokom in kot neuresničena in nezadovoljna ženska.
4.Najboljši izid bo ločitev (škoda otrok).
5.Po tako zoprni izkušnji si boš želela pravega moškega, samozavestnega, ki bo vedel, kaj hoče in te cenil kot žensko in osebo, potem pa dolgo nič, nato pa spoštoval starše, kot je pač normalno. Članek iz ONE je pa fenomenalen.
Srečno!
Vprašala si, kaj se zgodi z maminim sinčkom po smrti (njegovih) staršev (običajno mame)…
S tem vprašanjem sem se veliko ubadal, tudi za potrebe nekega drugega področja.
Prišel sem do zaključka, da je mamin sinček po smrti svojih staršev šele dokončno zapečaten. Pred njihovo smrtjo ima vsaj teoretično možnost, da neha biti mamin sinček, po smrti te možnosti ni več in posledično tudi ti nimaš upanja na njegovo izboljšanje.
Sicer pa kot zanimivost:
1. Maminih sinčkov je 80% moških (približno)
2. Maminih hčera je 99% žensk
V svojem več kot 40 letnem življenju poznam samo eno žensko, ki je dala svojo mamo na čevelj.
Poznam pa kar nekaj žensk, ki so kao dale svojo mamo na čavelj, so pa kasneje v trenutku zasedle mesto mamine punčke, čim se je to mesto izpraznilo (njen brat je nehal biti mamin sinček)
:-))))))))))
Hoj,
Pet let sem se z taščo bojevala za “ljubezen” in svoj zakon. Potem je taščo možganska kap, je na invalidskem vozičku. Vendar je za mojega moža še vedno številka 1. Zmagati ne moreš kot žena maminega sinčka nikoli, po mojih izkušnjah. Sedaj sva poročeba že 10 let, in sva skupaj le zaradi otroka.
Ne zapravi življenja
Mojca
Dobro razmisli, Mojca, zakaj sta skupaj. Zaradi sebe, ne zaradi otroka! Kakršen medsebojni odnos gojita, dajeta otroku zgled, kako se živi v neljubeči družini. Pomisli, ali otroku res privoščiš stopiti v iste situacije, kot jih živita vidva z možem? Saj otrok bo moral nekoč predelat vajin čustveni hlad, se od blizu soočiti z ignoranco in neupoštevanjem drugega, če bo hotel kdaj odprto zaživeti človeka vredno življenje. Vajino starševstvo mu nudi vsrkavanje nezdravih vrednot, ki jih bo kot model za tapravo življenje odnesel s seboj v svet. Verjamem, da otroku privoščiš boljše življenje! Toda z modelom, kakršnega nudiš, bo kasiral dobršen del negativnosti, pa še obresti zraven. Zato razmisli, do kod pri tebi seže pogled na realnost in kje se začnejo izgovori…
Ko starši umro, niso mamini sinčki več obremenjeni s tem, kako bodo odgovarjali. Prej so izbiralii med “Da, draga!” in “Da, mama!”
Po novem bodo imeli en odgovor manj na izbiro.
Tisti, ki niso ravno sinčki, pustijo ženko in mamko, da paseta ena drugo, sami pa se gredo pogovarjat k ljubici, ali pa gredo na kakšen pir.
Pa menda ja lahko dedec sam kaj naredi po svojem prepričanju in da mu ni potrebno znova in znova dokazovati s katero žensko drži.
Tudi sama sem žena enega takega sinčka in sem se vedno spraševala, kaj bo po smrti enega ali obeh. Njegovi starši so o moji družini vedeli vse prej kot jaz in več kot jaz. Imela sem kar nekaj let takega življenja, ko so se vtikali v vsako stvar in mož je vedno njim dal prav. Potem sta v kratkem času oba umrla Nekaj časa je bilo grozno, skoraj kampiral je na pokopališču, povsod sem gledala njihove slike, svečke, rožice (naredil je kotiček za starše), bil užaljen če nisem šla z velikim užitkom z njim na grob. Po nekaj letih pa se je umiril.
Postanejo zgubljeni. V tebi ali komer koli bodo iskali nadomestek matere ali očeta. Žal. Ne vem kako to obravnavajo psihologi in strokovnjaki, bi morala njih vprašat. Vem pa, da je napaka v sinčkih edninčkih bila že njihova mati. Z napačno vzgojo take matere žele navezati sina nase za celo življenje. Napaka. Vsak otrok je svobodno bitje od rojstva. Bolestna vzgoja matere pa pusti na takem sinu posledice za celo življenje. Žal.
