sin se noče učiti 1
Pozdravljeni!
Ko sem prebrala prejšnji forum sem mislila da berem naš problem. Ravno sem iz govorilnih ur, in šok. Sin je star 12 let in je v 7 razredu.Ugotovila sem da mi ni povedal za 3 slabe ocene (dvojke). V lanskem šolskem letu je imel še kar lepe ocene (večino štiric, našla se je tudi kakašna petica in trojka). Letos pa je ena velika sprememba, ko ga povprašam, če ima kaj naloge in kaj za učiti, nima nikoli nič. Sploh se noče učiti. Kar postava in nima volje do učenja. Naredil bi vse drugo, pomaga v kuhinji, ….. Opazila sem pri njegovem obnašanju da stvari kar hitro razjezijo.
Ne vem kako naj mu pomagam. Kako ga motivirati, da se bo začel sam učiti. Kako naj se pravilno uči. Ali obstajajo kakašne metode,…?Res je da sem do lani kar veliko presedela z njim in ga spodbujal, ampak to v nedogled ne morem početi.
Moj je še daleč od tega – sem pa že sedaj odločena za nekaj.
Če mu bo zlahka šlo -hvala bogu mu bo v življenju boljše kak meni.
Če se bo težko učil -(in bi se rad bolje) mu bom pomagala kolikor bom mogla
Če bo pa len in se nebo učil in se mu nebo dalo pa bom ga peljala na delovna mesta kjer res ni treba delat in je potrebno fizično delat – pa naj se odloči kaj bo.
Dokler sam nebo pogurntal posledic ki ga čakajo neboste nič dosegli – mislim da je sedmi razred že dovolj zrel ka ve kaj hoče.
Zavedam se da vsi ne morejo biti direktorji, da so potrebne tudi trgovke, čistilke, gradbinci….in še dosti vmes.
A vseeno mislim, da jim je dosti težje kot direktorjem in tajnicam v pisarnah.
imamo popolnoma isti problem. mi imamo 13 letnika in je začel šolsko leto porazno. v šoli ne posluša, ne dela domačih nalog ali jih naredi površno, pri angleščini pa sploh ignorira vse.
pred enim mesecem smo se z njim pogovorili, obljubil je da se bo potrudil in poboljšal, ampak po enem mesecu ista pesem. zopet smo se vsedli in pogovorili, samo kaj ko se mi zdi kot bi govoril v steno.zdaj sem mu dala 14 dni da popravi slabe ocene in začne delat sicer sem mu zagrozila s kaznijo.- odklop računalnika, tv, telefona…saj ne vem a je prav ali ne, ampak …..nevem več. zlepa ne zaleže , mogoče bo pa zgrda:-(
Spoštovani,
pišete o zelo aktualnem problemu “odporu do učenja”, ki v sebi lahko skriva marsikaj od nedoslednosti staršev pri vztrajanju za učenje, do neprave povezanosti med šolo (učiteljem) in starši. In nenazadnje otroku v katerem se zagotovo marsikaj (poleg hormonskih sprememb, je tu še dinamika odnosov med vrstniki, odnos do del oz. splošne klime, ki velja v razredu/na šoli idr.). Seveda je težava kar resna. Ko pišete smo se usedli in pogovorili- je tu spet prisotno vprašanje: kako ste se pogovorili (ali ste le “zreferirali”, kar ste imeli za povedati, ali ste ga poslušali, kaj ima on za povedati?)
Otroci morajo sprejeti odgovornost s tem se strinjam. Mejo med tem kdaj je pravi čas, da “jih spustimo” je težko natančno doreči, ker je to res od primera do primera drugače. Že večkrat sem svetovala knjigo W. Glasserja: Nesrečni najstniki . V tej knjigi – se mi zdi, da so res opisane konkretne situacije, da si starši lahko predstavljamo, kako zgleda, da otrok prevzame odgovornost za lastna ravnanja (in učenja).
Svetujem še pogovor za razrednikom /učitelji, ki jim zaupate in jih povprašate kako vidijo situacijo oni, kaj morebiti predlagajo…
Pa srečno! Nataša Durjava
Moja izkušnja: sin (zanimivo, da so večkrat fantje kot punce taki), se nikdar ni rad učil. Pri predmetih,ki so ga oziroma ga zanimajo, mu te ne povzroča nobenih težav – npr. zgodovina, matematika, ang. jezik, nemški jezik – si zapomni vse že v šoli, drugi predmeti so pa druga zgodba. V osnovni šoli je še šlo, ker sem ga nekako “naterala”, učila sva se skupaj, kontrolirala sem naloge ipd. V srednji šoli pa ne gre več, fant bo star 18 let, ne morem mu s kuhlo stati za ritjo in ga preganjati, mar ne. Dobro ve, da se uči zase, ne zame, nikdar nisem od njega zahtevala super ocen, samo toliko, da gre v naslednji letnik – ja, to mu uspe, čeprav ne vem kako pri njegovem neučenju – je pa problem tudi v samem šolskem sistemu. Če domače naloge niso več obvezne, naših otrok nihče ne bo prisilil, da jih bodo delali (razen tistih, ki so pridni, seveda); če lahko delajo popravni izpit tolikokrat, da ga končno naredijo, jim dobesedno dol visi; če se učijo en kup stvari, ki jih nikdar ne bodo potrebovali. Kako ga stimulirati? Težko! Prepoved televizije, računalnika zaleže nekaj časa, vendar pa to ni rešitev na dolgi rok. Če ni na teh dveh zadevah, leži in gleda v zrak:)))). Skratka, potrebno je veliko potrpljenja, živcev, energije, na koncu se pa itak izide (pravi moj genij). Je pa težko, ker je otrok tvoj in mu želiš le dobro, mar ne?
Ja, pa upam, da ni problem le v tem, da ima slabe ocene (dvojke), vi pa od njega pričakujete same petke.
Mogoča stimulacija: jaz sem mu lani obljubila, da mu, če bo naredil letnik, ne bo treba z mano na morje:))). Bil je dober!!!!!!!
Naj se oglasim še jaz. Mi imamo srednješolca, ki ponavlja prvi letnik. Z možem sva mu dala šanso, da nadaljuje šolanje, vendar kot vidiva, tudi to leto ni zainteresiran za učenje. Naš dogovor na začetku leta je bil, da počakamo do 1. konference, in v kolikor ne bo rezultatov, ga iz šole izpiševa.
Kljub vsemu (sodelovanje: dijak/učitelji/starša) se bojim, da bova morala to storiti. Mi kdo iz lastnih izkušenj zna dati kak nasvet.
Otrok še ne bo polnoleten. Končano bo imel le OŠ, ga sploh kdo zaposli (gradbeništvo…)? V gostinstvu mu ne bova pustila delati, kar naj “gara”, da bo na svoji koži občutil, kaj je boljše. Iti lepo na lagano v šolo in mal pogledat po knjigah al garat za 300 EUR/mesec.
Kje dobiti “moč”, da sicer za naju kruto zadevo izpeljeva v njegovo dobro?
Kot bi brala mojo situacijo, tudi jaz imam doma skoraj 13- letnika ki je porazen v učenju in vedenju, vse kar naredi naredi po liniji najmanjšega odpora, do zdaj mu je še šlo , zdaj je pa kriza, ker se ne zna učiti in je čedalje več slabih ocen.Je pa res da smo pred letom in pol nepričakovano izgubili očka in še hiperaktiven je.Je pa zanimovo da je cel šesti razred izdelal dobro , kajti bali smo se da bo to vse še bolj vplivalo nanj.Se je pa začelo to jesen, kot bi vse skupaj prišlo za njim.Prej je nekaj let jemal tablete za hiperaktivnost, novembra mu je pa psihiatrinja dala tablete Zoloft , ker naj bi bil depresiven, čeprav se meni ni zdel, pa še ko sem brala stranske učinke so mi šli kar lasje pokonci, ampak smo jih vseeno jemali.Prejšni teden, pa mi je končno priznal da se že odkar jih jemlje ne počuti dobro, seveda sem mislila da se mi je zmešalo.Sem mu jih takoj nehala dajati, vem da bi morala postopno, ampak zdaj pravi da se počuti dobro, ampak v šoli ni spremembe je vse isto, sem pa klicala psihiatrinjo pa je ne dobim, enostavno ne vem kaj naj naredim, prepričana pa sem da depresiven ni.
Pozdravljeni,
tole zelo spominja na mojega sina: hiperaktiven, oče odsoten, v 7. razredu ga je začel intenzivno lomit, na začetku vsakega leta najprej dvojke, zdaj so že enke, je pa v 9. razredu. On polletju 2 NMSja, ki ju doslej še ni uspel popravit, saj se ne zna učit, vse bai naredil na hitro in po liniji najmanjšega odpora.
To pišem zato, ker hočem sporočit, da gre v tej smeri naprej in da ne popuščat – jaz sem se sicer povezala s šolo, delali smo neke delovne načrte, sam kaj, ko mulo ne sodeluje. Njemu je vse simpl, največ, kar slišim od njega je “Mama, ti se preveč sekiraš”. Oče se je celo toklo vklopil, da bi pomagal in smo se dobivali v šoli, ampak zdaj se je tamau navadil, da bo že nekdo poskrbel, če se njemu ne bo dalo. To je res velika napaka – da si naložimo starši skrb za otrokovo šolsko delo!
Moje edino upanje, če bo uspel končati osnovno šolo je, da bo novo okolje, srednja šola, čudežno pozitivno vplivala nanj (šolske psihologinje so mi zatrjevale, da se to zna zgodit, saj ima v tej šoli status problematičnega otroka. Ampak, delat ne zna…
Ideje?
Lp, MJ
Sem klicala zdravnico in jo povedala da sem ukinila tablete, sva pa nazaj začela jemati Concerto in se je kar naenkrat naredil popolni preobrat, začel je v šoli sodelovati, uči se, je priden, dobil je dve dobri oceni, me zanima koliko časa bo to trajalo, upam da čim dlje.Kje pa tiči vzrok za to pa nimam pojma, mogoče je kaj v tem ker je tamlajši sin v šoli v naravi, in sva midva bolj skupaj, čeprav jaz tudi prej nisem imela občutka da ga zapostavljam prej obratno, mogoče ga je imel on.Upam da bo ta pridnost še trajala nekaj časa.
Moja osebna izkušnja: super truper odličnjakinja do 7. razreda, pridna, bistra, motivirana, rada imela šolo. Ni da ni.
V 7. razredu me je vrgla puberteta tako, kot bi me z vesoljcem usekal po glavi. V šoli sem sicer fizično bila (pa tudi ne zmeraj, začela sem tudi špricati), ampak sem sanjalaaaa, bila sem zaljubljena, vse mi je bilo brezveze, učitelji so bili itak totalno nesposobni, jaz sem obvladala že vse in ves svet, zakaj naj se pa učim – brezveze itd.
Iz super odličnjakinje sem padla na dvojke! Ker se mi na spraševanjih tudi pomisliti ni ljubilo, kontrolke sem oddajala prazne, vse je bilo brezveze. Moje starše je verjetno ob polletnem spričevalu na rit vrglo:-)
V tolažbo hočem povedati, da je bila samo puberteta in sem se že v 8. razredu precej pobrala, bila sem prav dobra. Uspešno sem končala tudi srednjo šolo (primerljivo današnji gimnaziji) in pravni faks. Mene je takrat motiviralo to, da se hotela iti na to srednjo šolo in sem vedela, da z dvojkami ne bom prišla zraven. Pa sem se vzela v roke:-) Ne spomnim pa se, da bi moja starša takrat kaj zelo delala na tem. Šola je bila moj projekt in sama sem morala najti način, da sem se zmotivirala.
Zdravo,
Doma imamo uporno 14-letnico (pravkar imela rojstni dan) ki jasno vse ve in vse zna. Če jo človek posluša ima občutek da ima vse stvari pod kontrolo. Gleda me v oči in razlaga kako se je npr. danes učila, naloge da so narejene itd. Ko pride iz šole mi pove vsa vesela da je dobila npr. štirico ali petico. In jasno smo vsi veseli. In glej ga zlomka, ko pa pogledam v spletno redovalnico pa poleg štiric in trojk zraven tudi dvojke in par enic, zamolčanih seveda. In to ni prvič. V 8. razredu je popolnoma popustila. Učenje ji prav “smrdi”. Vse kar jo zanima je TV, FB in kdaj bo šla ven. Doma je sicer pridna, pomaga pospravljati (če ji rečem) tudi psa pelje ven. Ima pa veliko napako da rada stvari prikriva in laže. Gleda me v oči in mirno laže. Vendar jo vedno dobim pri laži in ji to tudi dokažem. Sledijo razne prepovedi, ki pa si jih ne jemlje bogve k srcu. Zaradi slabih ocen in nedelanja nalog sem bila tudi klicana k razredničarki. Hčerki sem razložila da se bo težko vpisala na željeno srednjo šolo s tako slabimi ocenami. Prej je imela štirice in petice in kakšno trojko. Enostavno nima učnih navad in težko sedi pri knjigah. Pravi da so ji družboslovni predmeti težki in nezanimivi … in to je zanjo dovolj da vrže puško v koruzo. Potrudi se tudi ne. Včasih se mi zdi, da je tako pasivna, nič ni borke v njej, kot da ji je vseeno. Tudi to, kam bo šla v srednjo šolo je ne gane. Kar čaka in čaka, ter prelaga kot prelaga tudi vse ostale obveznosti. Bom popoldne, bom jutri itd. Meni že popuščajo živci in jo samo nadiram. Najbolj me pa pojezi ko se norčuje iz pridnih sošolk npr. ona je čudna, se samo uči, nihče je ne mara…. kljub temu da ima ta sošolka lepe ocene in je zelo pridna. Meni se zdi prav neumno, da bi sedela z njo pri knjigah in jo stalno kontrolirala kot to počnejo nekateri starši. Dovolj je stara da se lahko sama uči in poišče pomoč tudi na internetu če je treba. Mi je pa kar slabo, ko vidim cveke in dvojke (ki jih sicer potem popravi) že v OŠ. Kaj bo šele v SŠ???
Ga. Nataša, lepo prosim za vaš strokovni nasvet.
Lp, obupana mamica
Spoštovani,
pubertetnica, punca in (ne)učenje. Trd oreh, se strinjam z vami. Tudi mene sta moji punci soočili s tem. Vsekakor ses trinjam z vami, da nikakor učenje ni vaše delo. Dokler se tega ne zavedo (jim ne damo možnosti za to), jim “še bolj ni mar” za to, kar “teži mama”. Zanima me, kako je to v vaši družini, kje je oče/partner/mož s svojimi mejami? So identične vašim pričakovanjem? Upornica se mora sama soočiti s posledicami čeprav je to v vašem primeru včasih kar težko, to sprejeti, saj so posledice take da zanjo niso ugodne, to veste vi, jaz, mi odrasli. Zagotovo ji ničesar ne boste prikrajšali, če jo boste ujčkali. IN nenazadnje,m njena srednja šola je tudi njena stvar, če se ne bo potrudila ne bo mogla… a to ni v vaši moči in ne stvar vaših kompetenc ampak njenih.
laž (neustrezno vedenje) naj ima ustrezne in dosledne podledice. Vedno. Dosledno. Pomaga tudi svetovanje, če punci nekdo drug pove kar ji gre to sliši drugače kot iz vaših ust (kakšna starejša sestrična, prijateljičina starejša hčerka?)
Tudi jaz sem zelo dobra pri delu z drugimi otroki, a ko gre za mojega me čustva včasih “ziritirajo”. To je še toliko težje, če imaš ob sebi partnerja, ki te ne podpira ali pa ne zna otroku postaviti meja. Kot starši vsi podležemo čustvom, tudi jezi nenazadnje. ne vem, če sem vas uspela kajj potolažiti, če imate še vprašanja pa kar …
PLP NAtaša Durjava
Mogoče bi pa morali pustiti, da vaši otroci enkrat ”padejo” in se tudi mačlce ”potolčejo”. Kako se bodo pa drugače naučili, če jih zavijate v vato.
Vi (tudi jaz) smo svoje šole že končali. Zakaj morate z otroci 12 let in več, vi delati naloge in se skupaj z njimi učiti?
Zakaj govorite npra: ”sva se učila….sva začela delati to in ono??”
Pustite otrokom da se sami učijo, da prevzamejo odgovornost in naj naredijo napake, da se česa naučijo.
Imam dva sinova. Različna kot dan in noč. Pa tudi pri nas ni vse rožnato, ampak se trudim, da jima dopovem, da se učita za sebe, da jaz ne moslim delat njunih nalog in se učiti skupaj z njima. Lahko jima razložim določene stvari, če kaj ne razumeta, ampak tukaj se konča
Precej ugibanj je o tem, kolikšna in kakšna je vloga staršev pri otrokovem delu za šolo.
Za to, da gre otroku slabo v šoli, niso odgovorni starši, ampak otrok sam. Starši so odgovorni le, če mu ne omogočijo pogojev za delo (npr. mirnega prostora, dovolj časa, potrebščin …). Strah staršev pred otrokovim neuspehom onemogoča, da bi otrok na lastni koži doživel posledice svojega vedenja. Če starši delajo stvari namesto otroka, onemogočajo učenje prek izkušenj. Skupno delo za šolo prav nič ne pripomore k občutku samoučinkovitosti, če starši izdelajo načrt učenja, so neprestano ob otroku, ko se ta uči, mu postavijo cilje učenja, ga priganjajo, se z njim učijo itd. Ko otrok dobi oceno za takšno delo, je to pravzaprav starševa ocena. Le če se bo učil na lastnih izkušnjah, bo otrok cenil svoj uspeh. Ko mu kaj ne bo uspelo, pa bo to vedel za naprej – na napakah se učimo. Zelo neprijetna izkušnja bo, če ne bo uspel opraviti vsega, a nobene izkušnje ne bo, če bodo starši naredili vse namesto njega.
Ni bistveno, da otroku omogočimo uspeh, če zaslug za ta uspeh ne more pripisati sebi. Tudi ocena ni bistvena, saj ne zapre nobene izobraževalne poti, ampak to le zakomplicira. Šola je vse kaj več kot le pridobivanje ocen. Otroci se med šolanjem učijo organizirati svoj čas, soočati se z vsakodnevnimi obveznostmi, si postavljati cilje in prioritete, se odločati, ob tem pa prepoznavajo svoje interese, šibka in močna področja …
Dobro je, če starši nudijo otrokom veliko pomoči, ko so ti v nižjih razredih OŠ, potem pa se postopoma umikajo in jih puščajo same, da postajajo pri učenju čim bolj neodvisni. V tretji triadi in v srednji šoli naj bo vse šolsko delo opravljeno s strani otroka, starši pa naj bodo na razpolago ob morebitnih nejasnostih.
Lep pozdrav,
Pozdravljena ga. Tina,
Res bi bilo lepo kot pravite
“Šola je vse kaj več kot le pridobivanje ocen. Otroci se med šolanjem učijo organizirati svoj čas, soočati se z vsakodnevnimi obveznostmi, si postavljati cilje in prioritete, se odločati, ob tem pa prepoznavajo svoje interese, šibka in močna področja … ”
Šola pri nas je se bojim “zgolj pridobivanje ocen” in pa iskanje neznanja pri otrocih. Jim je že morda kdo razložil kako naj se učijo, sistem in način učenja? To, da jim rečejo da mora biti učenje sprotno…. to vemo vsi. Imamo priročnike za učenje psov… nimamo pa priročnikov za učenje otrok… žalostno vendar resnično.
Starši moramo res krepko delati z otroki, če želimo, da dobijo dobre ocene. Otroci velikokrat niti ne razumejo teme, ki jo na hitro predelajo v šoli. Za domov pa dobijo kopije katere morajo poleg delovnega zvezka in knjig vse preučiti in predelati. Če želimo pomagati otrokom, moramo pač vse predelati tudi starši. Ko imajo ponavljanje za preverjanje znanja, jim že v naprej povedo, da testne naloge ne bodo niti približno podobne.????? in zakaj je potem preverjanje pred testom. Se je zgodilo da so preverjanje pred testom skoraj vsi učenci pisali zadostno. To je dokaz, da jih učiteljica ni dobro naučila, jim razložila itd. … In kaj je sledilo? nič drugega kot da smo morali starši naučiti otroke in jim vse razložiti do datuma testa.
In potem govorimo o tem, da naj bi šola učila učence kako se učiti, organizirati svoj čas, si postavljati cilje, prioritete HALOOOO !!! To vse delamo samo starši. Tisti, ki pa na žalost nimajo njihove podpore pa pogrnejo.
Mislim, da bi morali vsi učitelji osnovnih šol iti na izobraževanje v Waldorfske šole, da bi videli kaj pomeni biti pravi učitelj, kaj pomeni se res ukvarjati z učenci, odkrivati njihove potenciale in nenazadnje izpolnjevati svoje poslanstvo v poklicu, za katerega so se odločili.
Glede na to, ga. Tina, da ste s Kopra, si lahko greste pogledat in preučit kakšno je stanje na Koprskih osnovnih šolah. Sem mnenja, da je zelo porazno. Pred kratkim sem dobila podatek, da imajo učenci 7. razredov skoraj vsi ali nezadostno ali največ zadostno oceno pri Italijanščini. So mogoče krivi učenci?
Se sploh krivci zavedajo kakšen stres povzročajo otrokom in staršem?
Se je zgodilo, da je učenec nižjega razreda jokal par mesecev, ker se je bal učiteljice, ki je hodila tako namazana v šolo, da je jokal cel pouk od strahu pred njo. Se vam zdi to normalno?
Res bi želela, da bi bili naši otroci deležni več motivacije s strani učiteljev. Verjamem, da če bi jih znali učitelji pravilno motivirati in jim snov razlagati na bolj prijazen in logičen način, bi tudi otroci z veseljem poslušali in s tem tudi lažje sprejemali snov.
Sprašujem se, zakaj pri nas ne more šolski sistem delovati kot npr. na Finskem.
http://www.razgledi.net/2010/08/26/izobrazevanje-izobrazevalcev-skrivnost-uspesnosti-finskega-solstva/
In pa,,, ko že imamo toliko šovov in iger za odkrivanje talentov, učenje psov itd…. naj se najde kdo, ki bo organiziral šov ” kako iz povprečnega učenca narediti super učenca” Si upate ga. diplomirana psihologinja ?
…. in pa ne pozabite: Otroci so naše največje bogastvo !!!
Lep pozdrav
Pozdravljeni, Anja166,
Kot ste napisali, naj bi bilo pridobivanje znanja predvsem domena šole oziroma učiteljev. Na kakšen način učitelji učijo otroke, se pa precej razlikuje od šole do šole, od posameznika do posameznika. Drži, da je povprečno znanje italijanščine na eni od šol na obali slabše od pričakovanega, a to ne drži za vse šole. Tako kot v veliki večini poklicev, se tudi v pedagoških poklicih najdejo posamezniki, ki v svoje delo vlagajo le toliko truda, kolikor je najmanj možno.
V mojem prejšnjem prispevku sem želela izpostaviti, da je na dolgi rok neučinkovito vedenje staršev npr. to, da se večino časa učijo skupaj z otrokom; da namesto otroka naredijo domačo nalogo, ki mu ne gre ipd. Na ta način namreč starši prevzemajo odgovornost za učenje, ki naj bi jo začel razvijati otrok. Ko snovi kljub vloženemu trudu ne razume, mu jo lahko razložijo (seveda se pomoč otroku razlikuje glede na njegovo starost – mlajši ko je, več mu pomagajo starši; starejši ko je, bolj naj sam išče pomoč – tudi pri sošolcih, starejših bratih ali sestrah; ne zgolj pri starših). Pomembno je, da starši otroku zagotovijo pogoje za učenje, ne pa da v procesu učenja počnejo stvari namesto njega.
Izpostaviti sem želela tudi to, da je cilj izobraževanja postalo pridobivanje lepih ocen, ne pa pridobivanje znanja. Pri tem ima velik delež šolski sistem, a zavedajmo se, da se otroci vrednote učijo tudi v družini. Ob vsem tem pridobivanju ocen pa pozabljamo, da otroci razvijajo veščine tudi na drugih področjih – česar jih seveda ne učijo niti šola niti starši – učijo se sami.
LP,
Ravno berem to temo in sicer sem sam eden od takih primerov, letos bom star 17 let. Hodim ponovno v 1. letnik, saj sem enega ponavljal 🙂 in imam take probleme že 3 leta. “Ne da se mi” to je pri takih kar zelo pogosta beseda 🙂 Vendar imam tudi jaz tak problem. Ko pridem iz šole grem spat, ker sem zelo utrujen, nato je ura 6 in se usedem za računalnik ali pa grem ven s prijatelji, to se ponavlja z dneva v dan in nikakor se mi neljubi učiti, ko se usedem za knjige enostavno zaspim ali se delam da se učim in igram igrice na telefonu, na koncu se sploh ne učim, če ima kdo kakšen predlog z besedo na dan 😀 Hvala za odgovore.
LP
Pozdravljen,
če ne vidiš koristi od učenja; če se ti zdi, da te to ne bo nikamor pripeljalo, da pri tem nisi uspešen in da je dolgočasno, se še naprej ne boš učil. Učenje za šolo tudi v resnici ni najbolj zabavna stvar na svetu. Če pa si pri tem misliš še, da si len in neučinkovit, pa le še okrepiš svoj odpor do učenja. To, koliko se ti da in kaj počneš, je odvisno zgolj in samo od tebe – ali se odločiš, da boš to počel ali pa se odločiš, da tega ne boš počel. Zakaj pa se odločiš, da nekaj počneš? Zato, ker v tem vidiš smisel.
Kakšen smisel bi lahko zate imelo učenje? Imaš kakšne želje, kaj bi bil po poklicu? Kam bi se vpisal po srednji šoli? Če nimaš pojma, kaj te zanima, začni poizvedovati in pridobivati izkušnje na različnih področjih, pa boš imel bolj jasno predstavo o tem, kaj bi rad počel. Ko boš enkrat vedel, kaj bi rad zase v prihodnosti, ti bo zdaj dosti lažje potrpeti. Zagotovo imaš od učenja še kakšne druge koristi: če imaš OK ocene, ti učitelji in starši manj težijo, nimaš popravca in se ti ni treba učiti poleti, verjetno si sam bolj zadovoljen ipd.
Ali imaš kakšno drugo opcijo razen te, da končaš to srednjo šolo? Bi se raje vpisal na kakšno drugo srednjo šolo? Bi raje kje delal? Kaj bi lahko delal?
Malo lahko razmisliš tudi o svojem ritmu spanja: kako to, da si po šoli tako zelo utrujen, da spiš po 3 ure in več?
Lep pozdrav,