Pozdravljeni,
sin se je pred odhodom v srednjo šolo odločil, da gre k očetu. Od takrat plačujem preživnino. Sin pride na obisk po dogovoru. Problem je nastal zdaj v 2. letniku srednje šole. Sin je ugotovil, da ga smer za katero se šolo ne zanima. V prvem polletju je pričel izostajati od pouka, zdaj je oče tik pred tem da ga izpiše, saj sin zaradi izostankov ne more več obiskovati. Dogovora, ki so a sprejeli v šoli pred tem dejanjem, sin ne upošteva in izključitev je neizogibna posledica. Z njim sem se pogovorila o možnosti prepisa na srednjo šolo, ki ga veseli, vendar mu svetovalna delavka na tej šoli ne zagotavlja vpisa jeseni v primeru, če tudi naredi diferencialne izpite. Sin je tako zgubil voljo. Oče je žal prepozno reagiral in ni spremljal, da ima sin že več kot 200 upravičenih ur na sedanji šoli. Zanimajo me možnosti, kaj lahko sin do jeseni naredi, da se bo lahko ponovno vpisal na srednjo šolo v 2. letnik? Zanima me tudi kake pravice imam kot mati, ker oče ni odgovorno skrbel za šolanje sina? Kljub mojemu večkratnemu klicanju, da je preveč popustljiv in sin to izrablja. sama sem večkrat govorila tako s sinom kot z njegovim očetom o možnostih, ki jih ima, da bi vseeno dokončal letnik, vendar žal brez uspeha. Narazen s sinom sva več kot 110 km. Hvala za vašo pomoč in čas.

Spoštovani dm_!

Razumem, da kot mama doživljate stisko in skrb glede vašega najstnika, ki se mu je zapletlo v šoli. Ne more vam biti vseeno, saj gre za vašega otroka. Verjetno čutite jezo in razočaranje, tako nad sinovimi izostajanji kot tudi nad vašim bivšim, sinovim očetom, ki ni reagiral tako odločno kot bi morda vi. Jezi vas verjetno tudi sedanja situacija glede negotovega vpisa na želeno šolo, saj začutite ob tem tudi sinovo stisko, ki pa je verjetno še ne zna izraziti drugače kot obupanost, pomanjkanje motivacije in volje,verjetno tudi pomanjkanje zaupanja vase. In tukaj rabi sin vašo podporo in pomoč (najbolj v čustveni smeri), sicer pa od vsakega starša na svoj način. Ne vem koliko se sin zaveda, da je šola in obiskovanje šole in pridobivanje poklica njegova odgovornost ter kaj je za to pripravljen vložiti (napor, čas…), koliko pa se je ob prvih porazih znašel v zmedenosti, obupu in malodušju,ki se mu zdi kot da ga presega.

Domnevam, da si želite zelo konkretnih odgovorov na vaša vprašanja (kaj lahko sin naredi do jeseni, kakšne možnosti imate kot mati…?), vendar vam nanje ne znam odgovoriti. Mislim, da bi jih morali rešiti skupaj s sinom in s šolo (verjetno ta novo), na drugi strani pa verjetno s centrom za socialno delo oz. sodiščem oz. inštitucijo kjer urejate stike in morda tudi z vašim bivšim. Vsekakor imate kot mati zelo veliko vlogo in moč, če si jo le dovolite začutiti, ne glede na to ali ste uradno napisani kot skrbnica. Bistveno je, da želite sinu pomagati, da se najde in ga opremiti za funkcionalno življenje, čeprav se ob tem lahko odpre široko polje morda še nerešenih partnerskih konfliktov, ki se lahko izrazito pokažejo preko starševskega (ne)sodelovanja.

Če si situacijo prav predstavljam, je problem v tem, da bi moral sin zdaj »na slepo« opraviti nekaj diferencialnih izpitov, se zelo potruditi in še nihče mu ne more garantirati, da bo lahko vpisan na želeno šolo. To res ni prijetna situacija, vendar se z ustrezno motivacijo da premagati. Slej ko prej mu bo uspelo, če si bo res želel in odločil šolo končati. Verjamem, da pa je vam kot mami precej težje v tem podpirati sina, verjeti vanj in ga spodbujati, da najde motiviranost in vztrajnost.
Medtem ko ste čakali na odgovor so se stvari verjetno že odvile v neko smer, skrb pa gotovo ni nič manjša. Težko vam mora biti, ker ste fizično precej oddaljeni od sina in se zato verjetno malo manjkrat srečata v živo, vendar si predstavljam, da pri sodobnih komunikacijskih možnostih vsakodnevni klici sina in stiki na daljavo z njim ne bi smeli biti problem. Prav tako pa tudi ne sprotni stiski s šolo in sinovim razrednikom. Ne vem koliko vsega tega ste morda v tem letu in pol udejanjali, koliko pa je morda sin ravno s svojim neodgovornim obiskovanjem šole in sedanjim problemom nezavedno pritegnil vašo oz. očetovo pozornost. To pa lahko razumemo kot sinov klic po večji (čustveni) bližini, razumevanju, pozornosti, še drugačnemu ukvarjanju z njim, pa tudi po starševskem sodelovanju.

Sicer niste omenili kakšne so še druge okoliščine – npr. koliko časa je od vašega razhoda s sinovim očetom, koliko časa je živel morda sam z vami in kako je bilo vam in kako sinu, ko je začutil pogrešanje očeta in se je preselil k njemu, kako sta preživela to leto in pol in kaj je sin medtem doživljal v drugem okolju, kaj vi…. Pomembno se mi zdi, da bi se s sinom veliko pogovarjali tudi o tem. Vprašanje je tudi kako ste si vi (pa tudi sinov oče) uredili življenje, imate morda novega partnerja, še druge otroke, kar vse je normalno in povsem sprejemljivo za starše, sin pa ob tem doživlja čisto svoje stiske, ki so lahko zelo pomembne tudi pri njegovem šolanju in funkcioniranju. Verjetno pa sin ob vsem tem doživlja tako kot vsak mladostnik še težave pri prehodu iz otroške v odraslo, odgovorno vlogo, se morda še ne znajde v svojem telesu, morda tudi v stikih z vrstniki,nasprotnim spolom, z iskanjem kaj ga v življenju veseli in v čem je dober, močan, morda se počuti odrinjen, odveč, pozabljen, neprimeren, nevreden… In v vsem navedenem želi od vas oz. od obeh z očetom čustveno razumevanje in oporo.

Vse dobro vam želim.

Se zahvaljujem za res izčrpen odgovor. Zadeva se je odvila nekako v tej smeri, da je sin priznal, da me pogreša. Z njegovim očetom sva ločena že od l.2006. Stiki z očetom so bili redni, pristni, vse v dogovarjanju, skratka res brez problemov. Dogovarjanje glede športa, glede denarja, šole, zdravja… Pač oče ko je prišel ponj je popil pri nas tudi kavico, pivo. Sin je živel pri meni in v novi družini (polbratec) vse do konca osnovne šole. Že v osnovni šoli je izrazil željo, da gre po koncu osnovne šole k očetu. Je pa res, da ga je premamilo to, da je bil pri očetu vedno brez obveznosti. Zdaj nekako ni tega in se je zgubil ali po domače povedano, padel je na realna tla. Oče se s šolo kaj posebej ni ukvarjal, pravi da on ni za to in posledica je to kar je. Nekako si želim, da bi sin prišel nazaj, potem pa je tukaj zopet problem, ker mora zopet menjati klub v kateriem trenira in tekmuje. Sin je izpisan iz srednje šole. Zdaj se dogovarjamo kako do jeseni sprejeti pravilne odločitve. Sinu dopovedujem, da je za vse v življenju potreben trud in da ni bližnjic. Tudi ko pravi, da se bo vpisal iz V. na III. stopnjo. Vendar se dogovarjamo, da dobro premisli in pogleda resnično tisto kar ga veseli. Vem pa le eno, da kot mama moram poskrbeti, da bo srednjo šolo nekako naredil, saj mi nekako “sedmi čut” pravi, da je pri očetu ne bo. Hvala še enkrat, ker ste si vzeli čas.