Sin, 21 let, z uspešno končano srednjo šolo. Najprej se vpisal na eno fakulteto, ni šlo; potem na drugo, po par mesecih prav tako pustil. Nekaj časa med šolanjem delal preko štud.servisa, včasih dlje, včasih par dni. Nekaj časa se tudi učil preko računalnika. Potem pa se je začelo… ob vsaki omembi, da bo treba v službo, reče da ne bo šel in da ne misli delat zato, da si drugi polnijo žepe…Ukinila sem mu žepnino, nima denarja od nikoder in pravi, da ga tudi ne rabi. Možnost pogovoriti se, je zelo težka, ker se enostavno obrne in gre…Drugače je v redu fant, prijazen, pomaga; ampak ta ideologija glede službe mi je nerazumljiva.
Zdaj od 1.10. nima več statusa študenta, zmenila sva se, da se prijavi na Zavod za zaposlovanje in si uredi obvezno zdravstveno zavarovanje. Niti enega niti drugega ni naredil; če zboli, tudi k zdravniku ne more. Nič ne pomaga, nobeno dopovedovanje, razlaganje, prošnje, kreganje…nič. Drži se nekih svojih ideologij, da on ne bo del sistema, ki nas samo izkorišča, pa da je itak zdrav in ne rabi zdravnika in podobne nebuloze.
Obupana sem, ne vem kako naj mu dopovem, da nima prav; kako naj ga pripravim do tega, da bi začel delovati drugače.