Minevajo dolgi dnevi in noči…od dneva, ko je iz neznanega razloga prišel domov s torbo v rokah in rekel, da gre živet k očetu. Z dejstvom, da je v nerodnih najstniških letih, polnimi uporništva, drugačnih idej i želja, kot so moje, s tem sem se že sprijaznila. Le tega, da skoraj tri mesece nimam stika z otrokom… tega ne potolaži nobeno strokovno mnenje in staro trapljannje po rami, saj boš videla, ko bo tam polizal med, se bo vrnil…. Nisem egoistična mama, vsa leta sem očetu in sinu dala prosto izbiro časa, ki ga sta ga skoraj vsakodnevno tudi imela. Predvsem zaradi športnih obveznosti, ki sta jih gojila skupaj. Nisem preprečevala skupnih vikendov in sem vedno težila k temu, da ima otrok oba starša. Čeprav je bil razhod z očetom boleč, ko naju je pustil sama (tudi on je odšel brez pojasnila) in sva kar naenkrat ostala sama z vsemi težavami sem skozi leta sina vzgojila v ljubečega otroka, ki je imel rad oba. Pred leti sem si ustvarila novo družino, imeli smo se lepo, sin je ponosen na svojo sestrico in jo ima zelo rad. No, vsaj tako sem mislila…
Šolski uspeh je začel padati, na naju je padlo veliko ur učenja, nesporazumov, prepričevanja, kaj je najboljše zanj, nesoglasij v naši družini predvsem zaradi sinovega laganja… Danes se sprašujem, kje sem naredila napako? Kot skrbnica imam vso pravno podlago, da sina pripeljem nazaj domov, a vem da si tega ne želi. Socilana delavka in svetovalci v centrih za pomoč pravijo, naj vse pustim tako kot je, da bo sin čez čas spoznal, da pri očetu ni vse tako popolno. Jaz pa si želim le, da si povrnem zaupanje v sinovo ljubezen in da ga objamem. Kako naj se sprijaznim s tem, da tako pač pri mladostnikih to gre – pri ločenih starših pač izberejo tistega, pri katerem je lepše? Jaz sem MAMA. Imam srce, tisoč drobnih pripetlajjev v njegovem odraščanju, uspavanko, ki sem mu jo sama napisala, njegove vprašujoče poglede, solze ob slovesu… TEGA ne morem samo pozabiti in živeti brez njega! Bolečih je teh 75 dni!!! Njegov oče se mi ne oglasi na telefon, ne sporoča kako je sin, s šolo imam kontakte (uspeh se ni izboljšal), sin ima izkljopljen telefon… sin se je preprosti odtujil od mene. Od nas vseh. Pogrešam ga. Potrebujem nasvet in pomoč, kako naj umirim svojo bolečino. Hvala.

Spoštovana vednomama,

s tveganjem, da vas bo zabolelo še enkrat, zapišem Gibranove besede, ki ste jih, vem, prebrali že kdo ve kolikokrat:
»Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.«

Te besede starša lahko zaskelijo kot sol na rano, lahko izmijejo bolečino kot solze olajšanja, lahko zbudijo lahkotne občutke čiste sreče. Odvisno od tega, koliko smo že predelali otrokovo separacijo, ločevanje od nas: njegovo odraščanje.

Potrebujete nasvet, kako naj umirite svojo bolečino, pravite. V resnici pa se globoko v sebi jasno zavedate, da takega nasveta ni; naj so ljudje okoli vas še tako strokovni in/ali še tako empatični in sočutni, se v teh dneh, tednih, mesecih … zavedate, kako sami smo v najbolj ključnih trenutkih življenja. Eden takih ključnih trenutkov – ali natančneje rečeno, obdobij – je, ko moramo matere spustiti otroke, da poletijo, zakorakajo v svet. Ga gredo osvajat – goloroki, golobradi, brez izkušenj. Tudi v okoliščinah, ki niso optimalne: ko otrok še ni polnoleten; ko ima slab učni uspeh; ko nam laže; in nas na vso moč skrbi, kako se bo znašel brez naše zaščite. Kot da skrb in strah še ne bi bila dovolj, se temu pridruži še žalost, ker se je neko obdobje nepreklicno končalo; pa skorajda že sram in pekoča vest ter občutki nezadostnosti, neprimernosti. In potem morda že tudi prvi zametki jeze: Kako se je moglo to zgoditi, mar nisem delala vsega, kar sem mogla, v povračilo pa dobim tole?

Nanizala sem samo nekaj težkih čutenj, ki zaznamujejo naraven proces žalovanja. Ne žalujemo samo ob smrti, ampak ob koncu vsakega pomembnega obdobja ali odnosa, v vašem primeru ob koncu sinovega otroštva in otroškega odnosa z vami. Zato pustite bolečini, naj vas zasede, naj vas preplavi – minila bo! Minila bo, ko boste to izkušnjo integrirali. Se spomnite bolečin ob porodu? Ne boli zato, ker bi bilo s telesom kaj narobe, nasprotno, boli, ker telo deluje, kot mu je namenila narava: omogoča rojstvo novega življenja. Tako je zdaj vaša duševna bolečina spremljevalka naravnega procesa sinovega odhoda od vas. Odšel pa je lahko ravno zato, ker ste dovolj dobra mama; ker čuti, da boste brez njega zmogli, se ne boste sesuli, mu ni treba »paziti« na vas. In k taki mami se bo tudi lahko vrnil, pa ne zato, ker bi bili boljši od njegovega očeta, ampak ker ste prava mama, ki se kot mama in obenem kot človek razvija skozi vsa življenjska obdobja.

Vi doživljate sinov odhod kot zapustitev; od zunaj pa ga je mogoče videti tako, da je stopil na pot iskanja očeta; kakšno priznanje za vas, da ste mu to zmogli »dovoliti«. Oče mu namreč pripada ravno tako kakor vi. Pregovori o tem, da »se bo že vrnil, ko bo polizal med pri očetu«, tudi če so mišljeni tolažilno za vas, zbujajo pravo grenkobo. Verjamem, da privoščite svojemu otroku, da dobi od obeh staršev ves med tega sveta! Pa z medom ne mislim samo sladkosti, ampak pravo ljubezen, ki se kaže tudi v nesporazumih, konfliktih, postavljanju meja – in v tem, da starš zdrži te preizkušnje, da nad otrokom ne obupa, tudi če ga njegova dejanja (slabe ocene, laži) spravljajo v strah in bes.

Pa še ena bolečina se odpira tukaj in vas kliče, da ste še posebej čuječi, da jo postavite na pravo mesto. Ne vem, koliko se vam ob sinovem ravnanju, ko vas je dobesedno izklopil, odrezal iz svojega življenja, prebujajo stare rane, ki so nastale ob podobnem ravnanju njegovega očeta. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se vam v največjem obupu prikradla misel: »Tvoj oče me je zapustil, zdaj pa še ti …!« Res je, otroci se učijo od staršev, sin je posnemal najbližji zgled. Vendar – kakšna razlika! Partner lahko odide, si poišče drugo, nas spravi med spomine. Ko ste intuitivno izbrali vzdevek vednomama, ste izrazili pravo resnico: vedno boste mama z vsem, kar spada zraven. Sin vas ne bo zamenjal – ne z drugo mamo, ne s svojim očetom. Ker se to preprosto ne da, ker tega ni v naravi. Tudi sinov ponos in ljubezen do sestrice nista izpuhtela. V njegovem srcu sta. Ampak trenutno je njegov fokus drugje. Ob najstnikih se nam staršem velikokrat zazdi, da bo to večno trajalo in da sploh nimamo več moči. Ne traja večno. Obljubim!

In ker ni samo vaš sin, ampak tudi sin svojega očeta, je ponovil njegov vzorec – odšel in prekinil stike. Lahko se zanesete, da jih ni za vedno. Ob tej praznini, ki je nastala v vašem čustvenem bitju in tudi čisto konkretno v vašem stanovanju, pa se vam odpira prostor za temeljito reorganizacijo vašega življenja. Trenutno ga še doživljate kot bolečo praznino, lahko pa začnete o njem razmišljati kot o ustvarjalnici prihodnosti, polno novih, drugačnih, še nedoživetih možnosti in učenja. Na vas je, kako ga boste izkoristili. Partnerska zveza je vsekakor področje, ki se vam tu na novo odpira in postavlja. Koliko vaš partner sliši vašo bridkost, dvome vase, koliko vam lahko ponudi tolažbe, kako se lahko v tej vaši stiski na novo, globlje povežeta?

Srečno na novi poti,

Spoštovana ga. Lavtižar.

zahvaljujem se vam za vaše besede. Napisane so s srcem in občutkov in pravzaprav, tako kot ste dejali sami – jaz bom vedno njegova mama. Ćas celi rane, tudi meni sedaj dnevi potekajo nekoliko po drugaćnih tirnicah. počasi, a resnično zelo poačsi, se navajam praznine v njegovi sobi, ki jo sedaj vztrajno zaseda njegova mala sestrica. Opazujem njegove slike, ki sem jih celo uspela ponovno obrniti tako, da me spremljajo povsod, prej sem jih raje zaradi bolečine obrnila stran. Rada ga imam in tega mi ne bo vzel nihče. Niti moja občasna slabost, bolečina in obup. In nekoč bova ponovno delila smeh in objem. Vem, da je moj sin. In globoko v sebi nosi mojo čut do ljudi in mojo predanost ter spoštovanje.
Hvala vam, da ste me pomirili. Skupaj z vsemi mislimi, da je jutri znova en lep dan.
Hvaležna. Vedno bom MAMA.

Spoštovana, še mene boli, ko to berem. Imam starejše sinove in sem ločena, tako kot vi. Jaz sem tudi doživljala, (no in še, a veliiiiko manj, )vsevrste težave ob tem. Otroci gredo, ker mislijo, da je povsod lepše, kot doma. Do 20 leta se upirajo, po dvajsetem so najjjjjjbolj pametni po soncem, potem doraščajo in začne se izboljševati korak po korak. Ja in vračati. Seveda si uredijo svoje življenje, ampak odpustijo, ko življenje začnejo spoznavati. Lahko da se bo tudi vrnil. Seveda si bo moral urediti svoje življenje, tudi takrat ni tako lahko. Odletijo, ampak vi ne govorite o tem. Vi govorite o odnosu nasploh, ki je lahko dober ali slab, ko so otroci še doma ali na svoje. Ostanite samo pozitivno in optimistično naravnana, da bo vse dobro in kot pravi indijski pregovor.”Na konci se vse uredi, da je prav in dobro, če se še ni, potem še ni konec”. Bolj ko boste stremela k temu , naj se vse uredi, da bo dobro, prej bo. Jaz sem se naučila, da je potrebno otroke poslušati, potem se dojame, kaj se kuha v njih. To sem dojela malce pozno, ampak sedaj so odnosi res izredno boljši in pogovarjamo se. Tudi vaš otrok mora odrasti in razumeti odhod.