SIMPTOMI – Svojci
Drage moje
Nikakor nisem mislila , da se kdorkoli počuti žrtev ampak tako poimenujem ljudi, ki so imeli opraviti z MOM osebo. Nikakor ne govorim o teh ljudeh obsojajoče, ker vem kako je in cenim njihovo delo. Vsekakor je naše življenje odvisno od nas samih.
Pri razlaganju okolici do zdaj nisem imela uspeha, kajti še tisti, ki so mi najbližji me gledajo kot da je z mano nekaj narobe ko jim govorim kaj se dogaja.
Sem pa imela priložnost delati v nekem podjetju, kjer je imela direktorica hude znake MOM. Uporabila sem svoje znaje in je delovalo, nakar sem se pogovarjala z njenim možem in ugotovila, da je še boljši poznavalec zadev od mene in že dolgo mpozna MOM.
Draga BZ,
zakaj pa bi morala komurkoli razlagati, kako ti je? Če je bil pred drugimi in sorodniki “preklopljen na lepši obraz”, pomeni, da jih je zavestno zmanipuliral. Ti sama najbolje veš, kako ti je in se ne obremenjuj s mnenji zunanjih opazovalcev.
S temi sem opravila približno takole. Ko sem ga spremenila v “bivšega moža”, me je večina obsojala, da “sem se skregala z belim kruhom.” Redki so vedeli, kaj se je pri nas doma dogajalo.
Pa sem jim rekla: dvajset let sem ga prenašala jest, zdaj pa si ga, izvolite vsi ostali podjajt, če se vam tako zelo smili !!! Verjemi, nihče ga ni niti pogledal, kaj šele “vzel za svojega.”
Te nasvete delijo zato, ker morda vedo (sorodniki), da se bodo morali potem z njim spopadati prav oni. Pusti prazne marnje, poskrbi zase in otroke (če jih imaš) in pojdi naprej.
Prvi korak je najtežji, potem pa kar samo steče.
Vsaka pot se začne s prvim korakom.
Zanimiva razprava in čestitam vsakemu posebej, ki se kakorkoli oglaša… Ponovila bom, da je ta forum res dobra zadeva, saj si tako izmenjujemo pozitivne izkušnje. Zanimivi in iskreni zapisi Zabolhane, Nekdo ki ve, GitteAne in tudi ostalih, me samo še bolj utrjujejo na začrtani poti. Iskrena hvala vsem.
Mnogo let je preteklo, ko sem močno padla na izpitu življenja… Čedalje bolj se zavedam, da sem se takrat znašla na razpotju, ko sem se nezavedno odločala, ali bom življenjsko pot obrnila v življenje ali v životarjenje… Ker izhajam iz disfunkcionalne družine, sem imela kar največ šans, da pristanem v životarjenju… In za nobeno diagnozo takrat nisem vedela… Edino to, da me je vse močno bolelo in prav nobenega izhoda nisem videla.. Imela sem to „srečo“, da so me nakopičene težave pahnile v vodo, da sem morala začeti plavati, ker če ne bi potonila… Življenje samo me je postavilo v položaj: „Ko je učenec pripravljen, pride učitelj…“ Iskala sem pot rešitve in jo tudi našla. Izkušnje me učijo, da vsak, ki išče rešitev, jo tudi najde… Vzpodbudno zame je bilo, da s polovičnimi rešitvami nisem bila nikoli zadovoljna. Ker sem se zavedala, da sama ne bom izplavala, sem najprej poiskala strokovno pomoč… S pomočjo številne literature in veliko dela, se mi je končno prikazala majhna luč na koncu tunela…
„ Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal“, je modrost, na katero sem se spontano spomnila ob svojem prvem in odločilnem uspehu… Kljub temu je bilo še veliko padcev… Odločilna razlika pri vseh pa je bila v tem, da sem se ob vsakem padcu zavedala predvsem svoje odgovornosti… Od takrat naprej ne mirujem, ne čakam in iščem naprej… Ko se le dokopljem do vzpodbudnih rešitev, se čez čas zopet pojavijo nove naloge… Življenje je pač eno samo učenje, ki se nikoli ne konča…
V svoji naivnosti, sem se tudi sama nekaj časa zanašala na pomoč raznih institucij… S CSD imam izredno slabe izkušnje… Nekaj slabih izkušenj imam s policijo, tudi s sodstvom in zdravstvom… Tudi skozi to šolo življenja sem morala iti, predno sem spoznala, da nobena institucija nima take autoritete, kot sem ji jo pripisovala. Vsaka institucija so ljudje sami, ki v njej delajo. Nekateri v njih delajo kot dejansko poklicani, drugi pa žal z raznimi osebnostnimi odkloni, tudi osebe z MOM, kot omenja ena od predhodnic… Po mnogih zelo ponižujočih „zaušnicah“ nekaterih institucij, je moja naivnost zbledela. Vse to me je naučilo, da se na institucije (razen v izjemnih primerih!) nima smisla zanašati. Sedaj računam predvsem le nase in moja notranja izkušnja je postala moja najvišja autoriteta… To pa še zdaleč ne pomeni, da ne iščem več pomoči, če jo potrebujem. Še vedno iščem pomoč, če je potrebno, vendar z veliko mero preudarnosti in notranje pretanjenosti. Ne drugi, ampak moj notranji jaz mi najbolj pove kaj je dobro zame. Čedalje bolj ga poslušam in čedalje bolj se zanesem nanj.
Mislim, da smo dolžni delovati, biti aktivni in si pomagati na vse načine. Nihče ne more tega storiti namesto nas. Včasih so tudi negativne izkušnje neizogibne in jih moramo doživeti. Vsekakor se je bolj modro učiti na napakah drugih, kot na svojih lastnih napakah. V tej smeri nam lahko pomaga tudi ta forum. Lp Odmev
Pozdravljeni,
sem zelo vesela, ker obstaja ta forum!
In hkrati sem razočarana nad vsemi, ki sem jim do sedaj zaupala svojo stisko pa mi niso verjeli. Že vsaj deset let opozarjam na svojo stisko in na patologijo okolja v katerem sem odraščala, pa sem naletela na gluha ušesa in oči ki so si naslikale upornico brez razloga, perverzne (?) mladostnike ki niso vredni zaupanja. Vedno sem začutila, kdaj so se mi zaprli a nič nisem mogla zoper to..to je bila njihova svobodna volja, da mi ne verjamejo. Odrasli so vedno odreagirali name isto kot moji starši- bolj ali manj odklonilno. Najbrž zaradi mojega rahlega uporništva.
Zdaj sem odrasla, tehnično, ostajam v občutkih preteklosti, žalujem za mladostjo in sočustvujem z drugimi otroci ki prehitro odrastejo.
Zaenkrat ne morem naprej.
Živjo Mja,
Razumem tvojo stisko, ki jo doživljaš, ampak je najpomembneje to, da sama pri sebi razsčistiš zadeve in jih enkrat za vedno pospraviš. Vem, da je zelo fustrojoče, ko se želiš nekomu izpovedati vendar ti ne verjamejo in te imajo za malo čudnega…
Ti se sama moraš začeti zavedati kdo in kaj si! V resnici si čudovita oseba, ki pač nisi dobila pravega kompasa oz. Ti je bil ta odvzet. Delo na sebi je ključ do tvoje lastne sreče, kaj pa si mislijo drugi pa je zelo relativno… Bolj kot boš samozavestna, manj boš dala na mnenja drugih!
Imam pa eno priporočilo za tebe in sicer v svojem besednjaku zamenjaj besedo “ne morem” z NE ŽELIM, saj dejansko naprej ti v tem trenutku ne želiš, ker če bi želela bi lahko – verjemi mi
Kar se pa zunanje pomoči tiče pa takole:
Ko prideš do spoznanja, da si v odnosu z osebo ki ima osebnostno motnjo, to najprej želiš povedati svojim prijateljem in svojim najbližnjim koliko ti jih je pač ostalo… Ko tako to kar doživljaš začneš razlagati svojim najbližjim te imajo za malo čudnega in nekateri med njimi ti sploh ne verjamejo sploh, če poznajo tvojega partnerja, ki ima mom, ker to pa že ne more biti res saj je ta oseba izredno prijazna, pa zabavna, pa pozorna itd. Največkrat so si reakcije zelo podobne in si vsi po tihem mislijo, ja saj sedaj je razočaran in želi očrniti partnerja… Tukaj je potrebno upoštevati dejstvo, da je partner že prej pripravil neke vrste predpriprave in vas je pri prijateljih lahko tudi na subtilen način očrnil oz. Sebe naredil za neke vrste žrtve (pri meni je recimo moja partnerka pred vsemi naredila za zelo zajebanega in naredila vse v tej smeri, da se me kao boji…) in tako vi sami sploh ne veste, kako vas drugi dojemajo. Ko se začne “vojna” potem se začne iskanje zaveznikov in naenkrat ugotovite, da ima vaš partner veliko več zaveznikov kot vi, saj je zelo dobro delal na predpripravi in ste vi tista oseba, ki ste hudobna in krivi… Veliko ljudi v tem času prekine vse stike z vami in se postavi na partnerjevo stran, kar je za posameznika zelo boleče in kar še dodatno privede do večje frustracije. Tisti, ki pa vam še nekako stojijo ob strani pa vas jemljejo z rezervo.
Potem pa ko se človek odloči, da bo delal na sebi in to v začetku tudi vsem razloži te vsi tvoji bližnji oz. Tisti, ki so ti še ostali gledajo še malo bolj postrani in so zelo skeptični in prav čutiš njihov velik dvom o tvoji mentalni stabilnosti… To je predvsem zaradi njihove nevednosti, saj je samospoznavanje in osebnostna rast nekaj, kar delajo v raznih kultih itd. Potem, vas opazujejo malo bolj od daleč in ko jim razlagate o svojih odkritij in dognanjih še ne rečejo in ne storijo nič… Potem pa ko se vi počasi resnično prebijate do novih in novih spoznanj in začnete osebnostno resnično rasti, pa vam naenkrat začnejo slediti, vam namenjajo vse več in več pozornosti in vas začnejo tudi spraševati za kakšen nasvet. In vse bolj prihajate vi iz megle vse bolj so vam ljudje naklonjeni, tista prazna mesta, kjer so vas določeni ljudje zapustili začnejo polniti novi ljudje, ki so v bistvu veliko bolj zanimivi in boljši in takrat nekako vidiš, da je bilo vse kar se je zgodilo bilo z nekim namenom…
Potem te začnejo tisti, ki so ti še ostali počasi poslušati in jih začne zanimati tudi to kar je osebnostna motnja in kaj si vse doživljal in počasi oni sami pri sebi ugotavljajo, da imajo tudi oni v svoji bližini prav tako opravka z MOM (če ne že s partnerjem, pa z partnerjevimi starši oz. Prijateljico …) in naenkrat spremenijo tudi mnenje o vas in niste vi več tisti, ki je čuden…
Zato je pomembno, da ne poizkušate spremeniti drugih (pa tudi če gre samo za njihovo mnenje), ampak spreminjajte sebe in videli boste kako se naenkrat začnejo spreminjati tudi drugi v prav tisto smer kamor ste si vi želeli… Pri delu na sebi je potrebno biti vztrajen!
Lep dan vsem skupaj
Pozdravljena Mia!
KOlikor razumem si odraščala v družini, kjer ima (vsaj) eden od staršev MOM. Tudi sama sem odrašla v “ugledni” družini, z mamo, ki je MOM in očetom, ki je imel verjetno narcisitično osebnostno motnjo + alkoholozem, oba pa z sopciopatskimi potezami ( nezmožna empatije, sočutja, za oba ni obstajal drug svet kot njun osebni).
Trajalo je leta, da sem dojela, da sta v bistvu bolnika. Vedno sem vedela, da sta čudna, naporna, krivična, grozna, utrgana…..ampak šele ko sem bila v 30 ih sem dojela, da ima njuno vedenje celo ime. IN da nisem jaz tista, ki je “ta grda”, ker se ne prilagaja njunemu bolnemu svetu.
Še vedno veljata za “ugledna” in prav obrača se mi, ko vsi vidijo samo njuno za zunanji svet dobro izdelano masko. In še bolj, ko poslušam govorice, ki jih mater govori okoli, da bi opravičila to, da nimam skoraj nobenih kontaktov z njo ( razen kolikor je nujno potrebno, da ji od daleć pomagam, ker je že stara). Ampak tako pač je. Kar se mene tiče, sem srečna, da sem ušla njunemu bolnemu svetu, da živim čisto drugače, da ne moreta več vplivat name ( že kmalu sem odlšla od doma čisto na svoje).
Je pa res tudi težko, ko poskušam povedati ali razložiti komu, kaj se je v naši družini dogajalo, Ker je vse skupaj tako prefinjeno sprevrženo in perverzno in ker je tako daleč od zamisljivega tistih, ki so imeli zgolj običajno utrganih familije je nemogoče komurkoli, ki tega ni doživel, to razložiti. Tudi, če jim povem posamezne dogodke, ki so čisto bolani, ne dojamejo, kako grozljivo je vse skupaj.
Če jim na primer rečem, da je sposobna mater lagati, si izmisliti karkoli, da bi dokazala svoj prav ali da bi prikrila, da je nekaj narobe storila, si ne morejo predstavljati, da bo to storila, tudi če bi pri tem življensko ogrozila mene ali kogarkoli drugega, ki ji je bil blizu ali mu povzročila izjemno hudo škodo. Oni si lahko to predstavlajjo samo do neke meje in mislijo, da pretiravam, da karikiram, čeprav to velja dobesedno. Poznam na primer znanko, ki ima mejno mater in ki ji je pripeljala vnuka in jo opozorila, da je alergičen na določeno vrsto hrane ( večkrat) vendar se je zgodilo ( in to ne enkrat) da mu je dala točno to hrano in potem celo lagala, da je to storila, čeprav bi lahko zaradi tega vnuk umrl. Ona je tako uboga, stara, nič hudega ni hotela…..nikoli priznala krivde….in imela totalne izpade, kako grdo vsi delajo z njo, da jo kaj takega sploh obtožujejo. Seveda ji vnukov sedaj ne pustijo blizu in seveda si je izmislila hudo grde zgodbe za sosede in ostale, zakaj vnukov ne sme več videti.
Skratka, če tega ne doživiš, ne moreš verjeti, da je kaj takega sploh možno. Šele splošno zavedanje in znanje ( predvsem strokovnjakov) bo pripeljalo do tega, da bodo vsaj začeli poslušati in čeprav si še vedno ne bodo mogli predsgtavljati ,kako bolno izkrivljeni so lahko starši , bodo vsaj verjeli, da je kaj takega sploh možno. Tabu o tem, da so straši lahko zgolj dobri in da tudi če so zlobni, naj bi bili zlobni zgolj zato, ker so tudi oni doživelli kaj hudega ali ker drugače ne znajo in da je zadaj zgolj ljubezen….je pri nas še vedno močan. Vendar so nekateri ljudje preposto strupeni, zli in pokvarjeni tudi kot starši in zadaj ni nobedne ljubezni, temveč zgolj popolna egocentričnost in sebičnost.
Vem, da je težko sprejeti, da staršev v resnici sploh nisi imel, da si v bistvu odraščal kot sirota in to z zlobnimi skrbniki in da bi ti bilo bolje, če bi bil resnična sirota…vendar ne dovoli, da bi še naprej diktirali tvoje življenje, pa četudi s tvojo zagrenjenostjo, depresijo, obžalovanjem…ki ju imaš morda zaradi življenja z njmi…vzami se v roke, bodi dober starš sama sebi in pozdravi vse rane. Četudi bodo morda ostale brazgotine, si vseeno lahko potem privoščiš ultimativno maščevanje – živi polno, lepo, z kvalitetnimi medčloveškimi odnosi— Za njih namreč ni hujšega, če vidijo, da njihov otrok živi lepo in čisto drugače kot oni v njihovem izrojenem svetu.
GittaAna
Lepo prosim za odgovor gospe dr. Mojce Z. Dernovšek. Imam velik problem. V jeseni nameravam vpisati študij. Zaradi prepoznavnosti mi dovolite, da ključne podatke zamolčim. Odgovorna in nasploh vodilna oseba za ta študij, s katero bom zaradi predavanj tudi študijsko povezana, je zame zelo naporna. Ker sem že prišla v stik z njo, ocenjujem, da gre za redne izpade nekih povsem neprimernih seksualnih vedenj, ki name vplivajo grozno. Sicer ne prihaja do konkretnih in dokazljivih kršitev, a ta oseba si privošči resnično veliko preveč, da bi se dalo še govoriti o dostojanstvu. Gledala sem Polnočni klub na temo Mejna osebnostna motnja in tam so se mi pravzaprav odprle oči. Spoštovana gospa Dernovšek mi je s svojim nastopom velik zgled, kako obstati ob osebi, ki ima tako motnjo. Vsaj po tem, kar sem do sedaj zasledila in poslušala predavanj, bi rekla, da se za osebo, ki predstavlja možen problem zame, lahko reče, da ima to motnjo. Tudi mene ali večkrat napade, celo grozi ali pa me butasto spodbuja, kako pridna študentka da bom, kako bom celo doktorirala in podobne neslanosti. Mene resnično zanima samo študij in mi je odnos s to osebo velika muka. Sedaj uporabljam taktiko izogibanja, saj se mi v tem šolskem letu ni treba nujno srečevati s to osebo. Res pa je, da sem malo žalostna, saj moram izpustiti vse slovesnosti. A čutim, da se moram okrepiti in dobro pripraviti na prihajajoče šolsko leto. Naj povem, da sem tudi pisno obvestila to osebo, da se z njenim vedenjem ne morem strinjati, pa sem dobila tak udarec nazaj, da še danes nisem zmožna dojeti te nesramnosti. Zelo očitno se je oseba zbala za svoj položaj in sem jaz predstavljala nekaj sovražnega. Vsaj tak ton je bil v odgovoru. Sama sem uporabila skromne, primerne in realne besede za opozorilo.
Tudi sem spregovorila z dvema, ki sta enako zaposlena na tej fakulteti in v osebnem pogovoru sta mi potrdila, da mi verjameta, tudi sama ne izključujeta možnosti neprimernega vedenja. A oba sta mi rekla, da z javnim izpostavljanjem lahko ogrozim samo sebe in svoj študij, saj je ta oseba trenutno takšna avtoriteta, da ji ni mogoče priti blizu.
Zelo žalostno, si mislim, da se mora znanstveno delo podrejati osebnim predstavam.
Kaj naj storim?
Jaz seveda ne morem poslati te osebe na zdravljenje. Tudi govoriti o tem ne morem, še posebno ker je kar dobro zaščitena.
Predvsem sem sedaj osredotočena na delo na sebi. Eno leto v nekaj mesečnih razmikih si že pomagam s psihoterapijo. Rada bi razumela od kod moja nemoč pred to osebo. Še kar napredujem.
Me pa zanima nekaj: kako bom lahko verjela v strokovnost te osebe, če mi bo predavala in me poučevala o nečem, kjer sama oboleva in bi nujno potrebovala strokovno pomoč? Je pa znano, da je to osebo potrebno zelo ubogati in da se ji ne smeš zameriti, ker sicer lahko pričakuješ, da ne boš imel lahke poti. Ta poklic, ki ga želim pridobiti s svojim študijem, vidim kot svoj poklic, za katerega sem se pripravljena žrtvovati, ki bi ga opravljala s srcem in predvsem se želim uresničiti kot oseba, opravljajoč to delo.
Kako naj postavim svoj odnos s to osebo, da bom lahko imela svoj mir, zadovoljstvo in delovni elan v času študija?
Za odgovor bi vam bila zelo hvaležna. Prepričana sem, da ste najboljši na tem področju in zelo vam zaupam.