Moja malenkost, če ni angleščina težava vam zelo priporočam knjigi:
Get me out of here – avtobiografije ženske, ki je imale MOM in ki je z dolgotrajno terpaijo uspela spraviti žviljenje v red, ponuja izjemen pogled v doživlajanje MOMa in možnosti, ki so
I hate you, don’t leave me – ena boljših ( inn prvih) knjig na to temo, kjer tudi veliko govori o strategijah, ki jih imamo, če živimo s takšno osebo
Obstja pa tudi angleški forum, ki je namenjen samo staršem otrok z MOM, lahko kasneje, če vas zanima prilepim link. Tam se da najti tudi veliko literature prav na to temo
GittaAna

Najprej bi se zahvalila za razumevanje,posluh. Zaboli me,ko berem, da se za to motnjo krivi le starše in pravilno se mi zdi, da se vedenjske motnje ne pripisuje zgolj staršem, ker je lahko to velika krivica, upoštevajoč,da le-ti zaradi tega že trpijo. Svojemu otroku sem dajala vso ljubezen, pozornost, ki jo mati lahko da… Meni je najbližja razlaga glede na soočenje s tem vedenjem, da ima človek k temu nagnjenje z vidika genetike, okoliščine pa lahko motnje sprožijo . Pri naši situaciji, se ta razlaga pokriva z dejanskim stanjem.
Še ne tako dolgo nazaj,sem morala ukrepati drastično in v nasprotju s svojim srcem. Ni šlo drugače,stanje je bilo slabše in slabše – bilo je nevzdržno. In ni mi žal,izkazalo se je za pozitivno,saj je vendarle od takrat bolje. Ni besed s katerimi bi opisala svoje občutke ob vsem tistem dogajanju, bila je najhujša izkušnja v mojem življenju,čeravno sem doživela že marsikaj…
Danes bi ravnala enako, hkrati pa se zavedam, da bi se lahko marsikaj drugače obrnilo, se tragično končalo,vendar zaradi tega strahu ni šlo/ne gre več podaljševati tiste agonije,ki je v škodo vsem in onemogoča normalno življenje oz. te dobesedno ubija.
Takrat mi je bila v oporo tudi zgodba o slonji samici…Hvala za njo kot za vso podporo,ki sem jo tukaj dobila. Ta forum se mi zdi zelo kvaliteten bil je pravo odkritje zame,ki sem se takrat znašla v nezavidljivi situaciji. Priporočam se za vse izkušnje/literaturo/forume,ki so mi kot staršu lahko v oporo in pomoč. Hvala!

Pozdravljena Mojamalenkost,

jaz se ti iskreno opravičujem v kolikor sem ti naredil kakršno koli krivico in nikakor ni moj namen, da kogarkoli obsojam, krivim ali širim krivo vero. Ker pa nisem profesionalno dejaven na tem področju, lahko prihaja do kakšnih napačnih informacij in to dopuščam in z veseljem pridobivam nova znanja.
Niti slučajno ni bilo mišljeno nič slabega… sploh pa ne na tebe. Osebnostne motnje so kot vemo relativno malo znane motnje v današnjem času in prav je da se o njih govori in prav je da podaš svoje mnenje, ampak te prosim, da take stvari ne jemlješ osebno, ker niso mišljene osebno.

To kar sem napisal na blogu sem našel v strokovni literaturi in predvsem sem izhajal iz svojega primera, kjer se informacije in dejansko stanje pokrivata v nulo… sam sem videl kako je bila vzgajana moja bivša, ki so jo vzgajali predvsem v smislu “Otrok, njegovo veličanstvo”… zavijali v vato, niso postavljali nobenih mej, skratka starša sta ji celo življenje in še dandanes bila sluge, ki sta izpolnila vsako željo, ki si je princeska zaželela… Rezultat take vzgoje pa je porazen!

Hvala za razumevanje in pripravljenost, da se vzroka za motnje ne zakalupira. Vaš blog se mi po kratkem pregledu zdi zelo dobra stvar, tako za vas kot ostale. Tudi vašo “računalniško” nadarjenost bi bilo fajn vsaj delno imeti.
Kot starš se čutiš odgovornega, krivega..najprej se vprašaš kaj si narobe delal, kaj bi lahko naredil drugače…
Kar se tiče otrok, na splošno….sama imam 3, in razlikujejo se kot dan in noč, kar potegne pri enem niti slučajno pri drugem, 1000 faktorjev še vpliva na to kako se bo otrok razvil; karakter,ki ga otrok prinese na svet je po moje bistvo. Potem dogodki, ki se med odraščanjem zgodijo in so bistvenega pomena. Tudi občasna uporaba raznih substanc, lahko sproži motnje. Veliko je tega.
Meje so vsekakor nujne, povsod, ne le pri otrocih. Vsi starši delamo napake, čeravno se trudimo po svojih najboljših močeh se včasih izkaže, da smo naredilo škodo. Važno je,da smo pripravljeni na spremembe oz. tudi to uvideti…
Postati starš je v bistvu še najlažje (izključeni zdravstveni razlogi),to biti, je nemalokrat mnogo mnogo težje!

Pa seveda… saj zato pa je ta forum, da se čim več debatira o tem in se o tem lahko pogovarjamo iz lastnih izkušenj in prihajamo do novih spoznanj in lahko zadevo bolje razumemo… tukaj sem našel en prispevek ki ga delim z vami:

Našel sem ga tukaj: Vaš link

berem tale blog in je zelo zanimiv. Vrnila pa bi se na odnos do matere. Razmišljam ali je to MOM, da mati /stara mati/ ni vnukom v njunem življenju še nič, čisto nič kupila, podarila, ni ju peljala na sladoled, ne v parkec na igrala, ni jima čestitala za rojstni dan,.. po drugi strani pa “zapravlja” denar za maše za vse žive in mrtve. No tudi v moji mladosti je bilo podabno, res samo najnujnejše, nič nisem dobila kar sem si res želela.

Uuuu ta z starimi mamcami, ki so vedno v cerkvi in vedno govorijo o bogu, pa angelih, cerkveni pevski zbor serijsko, pa seveda sto in ena zgodba o župniku, ki je tako fajn da res ne more bit, doma pa matretirajo vse okrog sebe, pa skopuške do svojih vnukov ko haleluja, pa hladne ko špricer… take tudi umirajo po 30 in več let (no vsaj tako pravijo vsak dan, da bodo zdaj glih šle) – človek pa čaka in čaka, zgodi pa se ne nič – prej bodo ptiči lansko zrnje nazaj na njivo nosili, kot pa da se takim kaj zgodi!!! 😉

Nekako v stilu: sem stara, uboga in predana bogu, vsi domači ste mi nepomembni, ampak mi morate služiti!

Take so največje P R _ _ I C E (se opravičujem za tako grd izraz, ampak je res najprimernejši)!!!!

Kdor malo bolj pozna take “uboge babice” ta ve da se vrag dejansko ne boji križa, ampak se celo skriva za njim!

No to je čisto na kratko od mene… “ena taka pobožna” za današnji dan! 😉

tako nekako ampak je zadeva še bolj dramatična, ker je kjub temu, da si je, zelooo verna in kar naprej v cerkvi, našla enga tipe, ki je brezposelen, pa na voljo 24 ur za vse njene muhe, domači smo pa poden. Sicer je sedaj v domu upokojencev po prebolenem infarktu in počenje nemogoče scene. Vsi smo grdi, nimamo časa zanjo, jo ne spoštujemo, ne obiskujemo (sama sem na začetku hodila k njej 3x na teden). No poden smo bili že prej pa nisem dobro pospravila, če nisem kaj naredila takoj je bil ogenj v strehi, pa vtikala se je v vse. K njej smo se vrnili po 20 letih iz svojega stanovanja, da bi ji bili v pomoč, pa je vsak dan več zahtevala, očitala, da ji ne kuham, sama pa bila 2x dnevno pri maši. Sedaj pa iz doma, s tistim svojim tipom izsiljuje, da bo hišo dala cerkvi, če se ne bomo spremenili. Ko smo prišli nazaj v hišo – našo družinsko, smo vse obnovili, sedaj pa ji onemogočamo, da bi bila v svoji lepi hiški – ja je lepa, obnovljena.
Pa brez denarja je, mi ji ga pa ne damo, čeprav ima na banki res zajeten kupček, ker 8 let nič v hiši plačevala pa penzijo sploh nima majhno. No ta tip pa očitno lovi take MOM mamice in ni prva, ki jo je ujel. Sem ga prijavila na policiji in je šlo naprej na tožilstvo, sem pa tudi sprožila postopek na sodišču za odvzem opravilne sposobnosti. Upam, da bodo strokovnjaki poleg demence, stara je 89 let, zaznali še to.

Živjo Pitra

berem to kaj pišeš in je res za popizdit kako so si izkušnje s takimi osebami podobne (skoraj do potankosti)… Jaz sicer nimam takšne izkušnje, ampak sem zadnjič enkrat slišal zelo podobno zgodbo.

Eno tako malo opozorilce: demenca je včasih pri teh ljudeh zelo priročna bolezen… znajo zaigrat tudi druge bolezni v nulo!

Kaj pa se bloga tiče, bi prosil za malo suporta od vseh vas, pa naj je to v obliki kakšne pobude o kakšni temi, kakšnega vašega prispevka, zanimivi linki… (lahko mi pošljete tudi na zasebno sporočilo, da ne packamo po forumu) skratka vse kaj bi pripomoglo, da bi zbrali čim več podatkov o tem na enem mestu, da pomagamo še kakšni nevedni duši, da spregleda in ji tako tudi malo olajšamo in jih prikrajšamo za dolgo iskanje vseh informacij…

meni bo ok, če bo psihiater izvedenec ugotovil demenco, ker potem bo sodišče lahko odločilo in upam, da tega tipa skenslam vsaj iz premoženja, mislim pa da je zraven še MOM. Ne vem pa ali psihiater v takem primeru tudi kaj vpraša svojce?

za pitro če prav razumem ste šli iz svojega stanovanja v njeno hišo in jo obnavljali, čeprav ni bilo nič vaše? huda napaka, čeprav mislim, da mati sicer samo grozi. Malo vseeno razmislite o svojem materializmu, saj si najbrž stara kakšnih 50 let, pa si padla na tako foro. Taki starši znajo nategnit svoje otroke z neko bajto, ki bi jo otroci komot sami zgradili, če le ne bi imeli tako opranih možganov. Tebe moti samo, da ni vnukom nič materialnega dala, druge odnose omenjaš šele v naslednjem postu. kar se odvzema opravilne sposobnosti tiče – to je zelo zahteven postopek in psihiater bo imel najprej vas na sumu, da hočete ubogo mamco ob pamet spraviti. če prav razumem ima mama partnerja in on bo seveda tudi dedič po njej…… Tudi če boš uspela celo bajto iztožiti in na koncu dobiti, to ne bo nadomestilo mamine ljubezni in zato tvoje srce ne bo nič bolj mirno. samo nezavedno boš slab vzorec prenesla na svoje otroke.

Auuu! Ne “stare mamce” posploševat in jih metati v en in isti koš… S tem še zdaleč ne mislim, da nekatere ravnajo prav in da je bilo marsikaj narobe storjenega. Vsak primer je zelo specifičen, zato lahko neke ocene kar vsevprek napravijo tudi veliko škode. Ob vsem zapisanem včasih z grozo ugotavljam: “Kaj mi ne bomo enkrat tastari!”… Kako se bomo takrat mi obnašali?, je vprašanje časa… Če hočemo ali ne, z vsem odklonilnim do starosti, žal nevede dajemo slab zgled in včasih zelo slaba sporočila tudi svojim potomcem… Opazila sem namreč, da ni nikjer nič vzpodbudnega napisanega o starostnikih. Včasih dobim vtis, kot da so enostavno za odpis… Veliko jih je, ki so se za svoje družine močno trudili, pa v svoji starosti vseeno žanjejo zelo nevzpodbudne stvari…

Starost prinaša s seboj tudi številne stiske. Med drugim tudi obsedenost z vero, demenco, bolezni in še z marsikaj podobnega… Ko gledam zgodbe starostnikov iz bližnjega okolja, se te pišejo zelo različno…

Tudi iz urejenih in trezlih družin izhajajo otroci, ki za vso svojo nesrečo iščejo krivdo v svojih starših, ki se staršem maščujejo na vsakem koraku in jim povzročajo skrajne nevšečnosti… Gledam te odrasle “uspešne” sinove in družinske očete in tudi nekatere hčere, matere, ki so do svojih staršev sovražno nastrojeni in ki so z njimi prekinili vse stike. Po drugi strani, pa v hlepenju po uspehu in denarju, ravnajo s svojimi otroci kot “sv… z mehom”… Zaradi preobremenjenosti, so otroci prepuščeni sami sebi, računalnikom ali pa jih pretirano prezaposlujejo z raznimi popoldanskimi obremenitvami…Samo, da se jim ni potrebno ukvarjati z njimi… Boli me pri srcu, ko gledam ne le en primer “ugledne družine” visoko izobraženih staršev, kjer do otrok vlada psihično in fizično nasilje… Poznam primer, ko je 14 letna mladoletnica iz “ugledne družine” poklicala policijo, da jo je rešila pred nasilnim očetom… Sprašujem se, do kdaj si bomo o tem še zatiskali oči? Prezaposlenost ali pa nezaposlenost staršev rojeva marsikatero stisko, ki se rešuje na plečih otrok… Tudi ti otroci bodo pisali hude sodbe svojim staršem… Pomagala bi jim, če bi mogla. A, o vsem se molči, življenje pa teče…

Še bi lahko naštevala… Ker sem se kljub velikim prizadevanjem v preteklosti, tudi sama znašla v skrajno nezavidljivi situaciji, ne morem mirno preko ocen in raznih mnenj, ki se včasih pavšalno zapišejo… Ne gre mi! Včasih se je potrebno potruditi in spoznati stvari tudi širše…

Raziskave kažejo, da se vzorci patologije iz primarne družine ponavljajo iz roda v rod… Le anomalije utegnejo biti malo drugačne. Sprašujem se: “Ali smo in kako smo uspeli prekiniti ta začarani krog?” “Ali smo uspeli biti boljši?”, je zame temeljno vprašanje… Biti boljši, zame med drugim pomeni, da ne sodim in ne ocenjujem, ampak poskušam razumeti… Biti boljši zame tudi pomeni, da ravnam bolj preudarno in bolj pošteno kot oseba, ki me je prizadela… Pa naj bo to moj starš, lastni otrok, sodelavec… Iščem predvsem vzroke v sebi… Včasih jih enostavno ne najdem…

Sama predvsem pogrešam iskanje primernih poti v komunikaciji, v dialoškem pogovoru med generacijami in to v odnosu do otrok, kot do staršev in starostnikov… Ali smo vsi sploh sposobni dialoškega pogovora? Zavedam se, da če te sposobnosti ni, je bitka že v naprej izgubljena… Najslabša rešitev se mi zdi, da “nastopamo” eden proti drugemu…

Razumem marsikatero težavo, ki je bila zapisana na forumu, saj sem se tudi sama znašla v njej. Zelo cenim ta forum, saj nam dobrohotno odstira marsikatero pot, ki je nismo videli… Prednost sodelujočih je v tem, da o tem vsaj razmišljamo, kajti marsikdo o tem sploh ne razmišlja.

Zavedam se, da je moje pisanje pisano pod vtisom čustev, ki mi niso ravno pisani na kožo… Zavedam se, da so mi čustva lahko nekoliko zameglila objektivnost… Zato vse prosim, bodite pošteni do mene… Edina želja tega pisanja je, da bi stvari premaknila v to smer, da se mi ne bo potrebno celo življenje zagovarjati, kaj vse sem hudega storila svojim potomcem, oziroma da se ne bom več spraševala zakaj sploh obstajam… Iskreno: ne vem, kaj sem slabega storila… Po svojih močeh sem se močno trudila kakor sem vedela in znala… In kljub vsemu sem padla na izpitu… Ne razumem! Odmev

Bom še malo napisala tudi zato, da ste pozorni, če se okoli take osebe mota kdo, ki bi lahko iz vsega tega potegnil kakšno korist -pa ne gre samo za materialno, gre tudi za še poslabšanje odnosov med svojci in tako osebo. MOM oseba tako dobi samo potrditev, da dela prav in s pomočjo take osebe ima še večji veter v svojih jadrih.

Svoje stanovanje smo obdržali in ga oddajamo, nismo pa ga prodali in kupili večjega. Hišo, ki je res njena last, smo obnovili (vse račune imam shranjene, popisano in preslikano tudi vse kar smo naredili sami, zlasti mož in sin in tega je ogromno) z njenim pisnim pristankom. Tip, ki se je pojavil ni njen partner, ker ona biva v domu upokojencev, on pa živi pri starših, star je 42, ona pa 89.
Ja res sem stara že čez 50 let in me je, če hočeš, ponovno prinesla naokoli, ampak žal rabiš kar veliko časa, da to ugotoviš, ker v začetku, ko smo se preselili domov je bilo še kar v redu in tudi nisem opazila, da bi s tem tipom imela kontakte. Sedaj, ko pa je v domu pa jo obiskuje, ji prinaša hrano, sokove, rože, leta okoli sester, zdravnika, jo vozi naokoli,…ima pa na oskrbi še eno tetko, ki pa nima svojcev.
Pred časom sem dobila telefonski klic od neznane osebe, katera njega dobro pozna, da naj pazim,….zato sem ukrenila vse, kar je v tem trenutku mogoče. Prijava na policiji, so že predali naprej tožilstvu, vloga na sodišču, CSD, obisk pri direktorju doma, pri psihiatru doma.

pišem še na odmevanje, potem pa res neham”težit” s svojimi težavami in vas bom raje brala.

Lahko je vse res kar pišeš, ali pa tudi ne. Zlasti je pomembno to, da spregledaš, da s tabo ni nič narobe, če te nekdo, in to je tvoj najbližji, celo življenje daje v nič, ker nič ne znaš, nič ne veljaš, čeprav si uspešen (ne samo v materialnem smislu). Meni je moja sedanja družina pomenila vse in mi še pomeni. Sem srečna, da se tako razumemo, da smo še vedno skupaj, čeprav je sin januarja diplomiral (sedaj odhaja v tujino – da ne bo kdo mislil, da sem si ga privezala nase), hči pa končuje gimnazijo. Še letos smo bili skupaj na dopustu (čez novo leto), ogromno se pogovarjamo, zabavamo in smo si v oporo.
Zakaj me je mama, ne vem že kolikorat, pretentala ponovno??? zato ker se mi je in se mi smili. Po svoje je res boga, sedaj, ko se je bolezen (sladkorna, je na inzulinu, infarkt zelo hud, praktično ima 20% srca) malo umirila in bi bili lahko, glede na distanco, naši odnosi boljši, se je pa zgodilo kar se je. In žal nadaljevanje ne bo preveč lepo, ampak kako naj ji dopovem kaj je narobe? Zakaj se celo življenje spopadava, zakaj res nikoli nisem nič naredila prav, zakaj naj bi bila jaz kriva za njeno bolezen???? Zakaj me nima rada, zakaj ji vnuki nič ne pomenijo? Kako je to možno?

Simptom, ki sem ga opazila:

Tistie ljudi, ki se jih iz kakega razloga boji POVELIČUJE. Tudi njihove najslabše dejanja odobrava, jih hvali brez razloga, jim omogoča finančno pomoč, prikazuje včasih, da so mu pomembni skoraj bolj kot lastni otroci.

Zdravo Pitra!

Jaz bi raje, da še naprej sodeluješ s svoji posti 🙂
Ne samo zato, ker forum skoraj dnevno spremlja vsaj nekaj 100 ljudi, bolj malo pa piše….:-(…. temveč ker si odprla pomembno temo o kateri je super, če o njej govorimo. Naj te prosim ne zaustavijo pripombe nekaterih, ki morda ne razumejo tega, ker se s tem še nikoli niso srečali in na svet gledajo skozi prizmo izredno močnih stereotipov, da so mame lahko le “zlate”, da starši ne morejo svojim otrokom početi tako grozljivih stvari in tako prefinjenih manipulacij, kot jih zmorejo storiti MOM starši svojim otrokom in da če taka “zlata” mama stoka, kako grozna je hči ji bodo že po defoltu vsi verjeli, ker si ne morejo predstavljati, da bi lahko mama svojega otroka v takšno sranje potisnila.

Ali je tvoja mama MOM ali ne, ne morem vedeti, ker je ne poznam. Po tvojem pisanju pa izgleda precej tipični primer takšnega starša. Sicer so mehanizmi takšnega starševstva precej različni, ker otroke večinoma razdelijo med zlate in grde in z obema ravnajo povsem drugače, nekateri, še posebej edinci, pa so lahko oboje skupaj ( tudi nekajkrat na dan) Enkrat čudoviti, naj- otroci, drugič pa zlobni, grdi, nerazumevajoči. Ampak tisto, ob čemer jaz zastrižem z ušesi je:
– neprestana kritika ( večinoma popolnoma neupravičena in dostikrat namenjena lažjemu manipuliranju)
– nikoli ni nič dovolj dobro (še če ji daš darilo, bo prvi stavek nekaj v zvezi s tem, da nekaj ni v redu)
– tudi če ji srežeš 24 ur na dan so sposbni trditi, da nič ne storiš za njih
– brezobzirna manipulacija, četudi na škodo lastnih otrok
– nesposobnost empatije do lastnih otrok, večinoma jih doživljajo kot objekte, svojo lastnino, ki mora funkcionirati tako, kot si oni zamislijo, drugače jih kaznujejo ( kritika, manipulacija, obtoževanje….) ali pa brez najmanjšega pomisleka zavržejo ( ker dobijo svoje drugje)
– kazanje popolne slike navzen, ki je tako “lepa” da je v bistvu že zaradi tega nerealna.
– dostikrat se “priklopijo” na organizacije, sisteme, ki jim dajo identiteto in vrednost in cerkev je še posebej privlačna in nima nikakšne veze z njihovim resničnimi vrednotami, zato pa jim da idealno zunanjo podobo, ki ji velikorat verjamejo tudi sami
– vse, kar ti “velikodušno” podarijo moraš neštetokrat poplačati. Ali se jim zdi sedaj samoumevno, da boš skakal točno tako, kot si oni zamisljo, te zaradi tega poskušajo s krivdo pripraviti, da bi te povsem navzelai nase……V resnici je kakršno koli darilo za njih zgolj blagovna menjava , ki nima nobene druge vrednosti, kot da sedaj od tebe pričakujejo poplačilo.
– manipulacija s čimerkoli, s čimer te lahko držijo. Bodoča dediščina je idealna. Četudi na to padeš in si rečeš, da boš potrpel, da bodo vsaj otroci ( vnuki) imeli kaj od tega, to še ne pomeni, da boš res kaj dobil, ker lahko za njih skrbiš desetljetja 24 ur na da, pa bodo vse dali prvemu , ki bo prišel mimo in se jim bo zdelo, da lahko od njega dobijo kaj, kar si tisti trenutek želijo ali pa zgolj zato, da bi te kaznovali ker si na primer prišel pol ure kasneje, kot so to oni zahtevali ( in ne zares rabili) in je čisto vseeno, če si ji vsak dan prihajal na pomoč 40 let.

Takšni pač so in ne bodo se spremenili. Vsaj po mojih izkujšnjah ( osebnih in mnogo drugih). in tu se ne da storiti nič, ne glede na to, kaj poskušaš in koliko jim nudiš. Še vedno se bo vrtelo vse okoli njih, njihovih potreb…in če bodo pri tem pogazili vse ostalo, tudi otroke, vnuke , može…..četudi bi bili vsi prej našeteti življensko ogroženi, bo še vendo bolj pomembna njihova drama, pa naj bo to zgolj to, da je soseda ni prav pogledala in pozdravila…

Supere, da si si uspela ustvariti vsaj svojo družino. Je grozljivo, ko ugotoviš, da mame ( ali očeta) nikoli v resnici nisi imel in še bolj ko jo gledaš kakšno lažno podobo si ustvarja navzen, tebe pa vsi gledajo kot čudaka, če samo omeniš da morda ni vse tako kot izgleda. Amapak kot sem že rekla. Tisti, ki tega ni doživel si tega ne more predstavljati. Mit o “MATERI” pa je tako močan, da si nekateri niti predstavljati ne morejo ali nočejo, da je možno, da je lahko mama takšna pošast do svojega otroka. Že če je zgolj fizično nasilna je hudo, psihične manipulacije, ki so jih zmožne MOM mame pa z lahkoto uporabiš v vsaki srhljivki…

Drži se, ostani z nami in povej še kaj…:-)
GittaAna

Zavedam se, da mati lahko otroka pošlje v življenje ali pa ga zaznamuje za celo življenje… Mit o “popolnih” materah mi je znan in še zdaleč ne mislim, da se o tem ne sme razpravljati… Zelo pomembno je, da se o tem razpravlja in tudi sama sem na to temo že sodelovala… Moje pisanje se še zdaleč ne nanaša na Pitro in se ji iskreno opravičujem, če je bilo tako razumljeno. Razumem jo, saj o problemu piše iskreno in prepričljivo… In ni edina, ki se ji podobno dogaja… Popolnoma jo razumem, saj sem bila nekoliko drugačne nianse deležna tudi sama… Najmanj 20 let sem si zastavljala enaka vprašanja, kot si jih zastavlja Pitra… Če se mi bo kaj vzpodbudnega porajalo, bom pisala tudi o tej izkušnji…

Vzpodbodlo me je pisanje Nekdo ki ve: (“Uuuu ta z starimi mamcami, ki so vedno v cerkvi in vedno govorijo o bogu, pa angelih, cerkveni pevski zbor serijsko, pa seveda sto in ena zgodba o župniku, ki je tako fajn da res ne more bit, doma pa matretirajo vse okrog sebe, pa skopuške do svojih vnukov ko haleluja, pa hladne ko špricer… take tudi umirajo po 30 in več let (no vsaj tako pravijo vsak dan, da bodo zdaj glih šle) – človek pa čaka in čaka, zgodi pa se ne nič – prej bodo ptiči lansko zrnje nazaj na njivo nosili, kot pa da se takim kaj zgodi!!! 😉

Nekako v stilu: sem stara, uboga in predana bogu, vsi domači ste mi nepomembni, ampak mi morate služiti!

Take so največje P R _ _ I C E (se opravičujem za tako grd izraz, ampak je res najprimernejši)!!!!

Kdor malo bolj pozna take “uboge babice” ta ve da se vrag dejansko ne boji križa, ampak se celo skriva za njim!

No to je čisto na kratko od mene… “ena taka pobožna” za današnji dan! 😉 “.)

Zelo cenim vse prispevke Nekdo, ki ve in veliko dam nanje. Hvala za res velik trud. Ta pavšalna ocena je šla meni malo čez rob, čeprav se zavedam, da sem jo tudi sama razumela precej iz konteksta in jo nehote kot obsodbo prenesla nase…

Pa nisem mamca, ki bi hodila v cerkev… Presplošne ocene me enostavno bolijo, saj marsikomu lahko storijo veliko škode. Zavedam se, da vsak piše iz svojega zornega kota, kot vsak zadeve tudi razume iz svojega zornega kota. Slednje velja tudi zame…

Zaneslo me je… Naslov teme je SIMPTOMI. Oglašamo pa se z različnimi problemi: eni, ki smo recimo probleme s svojimi starši na nek način presegli; drugi, ki jim to še ni uspelo; potem nekateri, ki imajo probleme MOM s partnerji, sodelavci in nekateri, ki imamo odnosne probleme MOM z otroci… Mogoče bi bilo smiselno, da bi se nekako poskušalo te probleme strukturirati po področjih. Ob tem pa mislim, da si lahko eni drugim tudi lahko veliko pomagamo. Vsem vse dobro želim. Lp Odmev

Pozdravljena Odmevanje,

veselilo bi me, če bi se lahko še kdaj kaj več osebno pogovorili …

Odmevanje pozdravljena,

Moj namen ni bil kogar koli napadati, še najmanj pa nekoga ki aktivno sodeluje na tem forumu, saj približno vem kaj vsakdo od vas preživlja.

Če sem te z mojim pisanjem užalil ali prizadel se ti iskreno opravičujem!

Vse kar pišem, pišem iz svojih primerov in svojih opažanj in ker nisem strokovnjak se seveda lahko zmotim, ampak je lepo in priporočljivo da se o tem konstruktivno razpravlja, ne pa da se zadeve jemljejo osebno, kar niti pod razno ni tako mišljeno in če bomo o tem razpravljali potem se bomo vsi skupaj o tem tudi kaj dodatnega naučili.

To kar sem napisal v povezavi z mamcami in cerkvijo sem napisal iz svojih izkušenj in opažanj iz moje mladosti, ker sem odraščal na vasi in sem poznal par takih primerov… Npr. en primer je tak kjer je ena taka terorizirala domače tako da si mislit ne moreš. Z vnukom sva bila najboljša prijatelja in sem zato dobil vpogled v to kar se dogaja za štirimi stenami. Ta je imela vse pod kontrolo, vsi so ji morali strečti od spredaj in zadaj, še ta vnuk, ki je bil star 12 let ji je moral vsak dan umiti noge, ker se kao ona ni morala sklonit, ves čas si je izmišljevala neke bolezni, tako, da so ji morali kar naprej strečti… zadeva je šla tako daleč, da je rekla da zelo težko vstane iz postelje in je pripeljala do tega da so ji nabavili pleničke in so jo domači morali previjati, ko je imela občinstvo je komaj hodila s pomočjo hodulje, ko pa si jo videl na skrivaj pa je šla čez cesto kot kaka mladostnica… skratka uboga stara babica ko je imela publiko domačih…. a v cerkev pa vsak dan, na vse izlete je lahko šla brez problema (brez pleničk seveda) in tako naprej…
Kdo to ni doživel težko verjame, da je kaj takega sploh mogoče…

Vsekakor pa nimam nič proti kakršnim koli verskim prepričanj in vsak lahko počne kaj želi… Imam pa proti takim ljudem, ki za svoje lastne interese izkoriščajo druge in jih spravljajo ob pamet!

Na tem forumu govorimo o mejni osebnostni motnji in o primerih iz vsakdanjega življenja in če je več o tem napisanega prej lahko nekdo, ki je še v totalni megli spregleda kaj ima ob sebi… zato sem napisal, priznam sicer malo preveč posplošeno o takih mamicah v povezavi v cerkvijo…

Še enkrat moj namen ni bil da bi kogarkoli užalil… toliko o tem… lepo nedeljo vsem skupaj

Res je, včasih napletemo na eno temo ogromno čisto različnih stvari, zato bi bilo super, če vsak, ki ima dodati še kaj poleg osnovne teme v nekem postu raje odpre novo temo in ji da nov naslov, tako da bo bolj pregledno in se bomo bolj znašli.

Odprte nove teme je preprosta stvar, čisto zgoraj na začetku foruma je temno modra pasica in tam klikneš na nova tema in to je to..

GittaAna