SIMPTOMI
Hahahahahaha, kako sem se nasmejala temu! Kako sem prepoznala svojo MOM prijateljico! Čeprav je v bistvu žalostno, ko si sam v tem. Ampak tole je res fantastično točen in duhovit opis njihovega nelogičnega razmišljanja.
Jaz bi na podlagi svojih izkušenj dodala še kapricioznost oz. nefleksibilnost. Vse je moralo biti točno tako, kot si je ona zamislila. Če ni bilo tako, je bilo vse narobe in kriva sem bila ponavadi itak jaz. Imela je držo “My way or no way”.
Res so zviti manipulatorji.
Najprej sami predlagajo nek dogovor/kompromis/rešitev.
Normalna oseba to vzame za zares. MOM se seveda svojega dogovora/kompromisa/rešitve ne drži in stvari dela čisto drugače oz. povsem zrcalno temu, kar je sam predlagal. Ko ga opomniš (to je seveda prepovedano!) ti zlije v obraz vse očitke in ponižanja, da je to izključno zaradi tebe, ker se ne držiš nobenega dogovora (kdo je tu nor?). Počasi se navadiš, da obljube in podobne stvari s strani MOM preslišiš.
V bližini MOM osebe je prepovedano (!) kazanje čustev. Najbolje je, da neMOM ne pokaže svoji realnih čustev, občutkov in mnenj.
Če pokažete veselje, vam to hitro pokvari s podtikanji in namišljenimi dogodki, ki so po njegovem to povzročila (on ve in je prepričan kaj ste delali in kje ste bili, da ste veseli).
Če pokažete žalost, verjemite, ko to vidi, vas bo spravil na rob živčnega zloma, mimogrede vam bo z nasmehom na ustnicah dopovedoval, kako zelo ste neumni in nesposobni (in ob tem ostal hladen kot led).
Če pokažete začudenje, bo to spremenil v to kako ste lahko tako zelo neumni, da tega ne veste.
Če poveste svoje mnenje, za katerega niste vprašani, tvegate, da doživite napad zaničevanja. Pravzaprav vas MOM oseba ne bo nikoli ne bo vprašala za mnenje (tega ne stori, ker je tako ali tako prepričana, da le ona sama ve kaj je prav in kaj je narobe – so prave superiorne osebe!).
Želje so prepovedane (npr. želim si to in to, želim iti tja….), ker verjemite, da bo storil vse, da ne bo prišlo do realizacije.
Če ste bolni in se slabo počutite, ne pričakujte od MOM, da vam bo stal ob strani (kuhal čaj, hladil obladke, zmasiral boleče mesto..), saj vendar niste otrok in ste sposobni sami poskrbeti sami za sebe.
Torej ob MOM navzen ostanite hladni kot predmet v stanovanju,
izogibajte se njihove bližine,
omejite komunikacijo (prepovedano skoraj vse razen debate o vremenu, politiki.. naj govori po svojih željah),
ničesar ne planirajte,
ne zanašajte se na dane besede in obljube (preslišite, četudi vam je sicer všeč, da ne boste razočarani),
ne spominjajte se lepih stvari izpred časa in ob tem ne razglabljajte kaj se je zgodilo, da je sedaj vse drugače (zapomnite si, MOM vas je zmanipuliral, vi ste njegova igračka za izživljanje),
postavite svoje meje kaj je za vas dopustno in sprejemljivo, ostalo ignorirajte (vem, da ni lahko, lažje bo če si ponavljate v glavi “oseba je bolnik”)
in poskušajte si SAMI naredite vsak dan poseben.
Vse, kar so napisali predhodniki je res. Amapk, mene pa bega nekaj drugega. Kaj početi s takšno osebo v zakonu, zvezi ali partnerstvu.
Kaj ni to zatiranje najbolj elementarnih stvari, ki so temelj vsakega razmerja? Če ne smeš pokazati čustev, če ne smeš zboleti, če se ne smeš smejati, če ne smeš izražati svojih želja, če …… v nedogeld. To je zame navadno koncentracijsko taborišče, kjer imaš “svojega valpeta”, ki te kontrolira in zatira.
Zame je osnova vsakega razmerje (poslovnega in partnerskega) zaupanje. Morda, razmišljam naivno, ampak kako boš preživel ob nekom, če boš “non stop na preži.”
Na dolgi rok se takšne zveze zagotovo ne obnesejo. Slej ko prej ne-MOM-u “poči film”, ker takšne torture ne zdrži nihče. Ali sam resno zboli, ali zbeži. Pa še v zadnjem primiru (begu) mora biti bolj premeten in hitrejši, sicer ga MOM lahko “ustavi” s “kakšnim dejanjem v afektu.”
Zgolj moje razmišljane. Lepo pozdravljeni vsi.
Dejstvo je, da oseba, ki ima MOM ni sposobna kvalitetnega zdravega odnosa. Če bi jo lahko videli takšno, kot je že na samem začetku odnosa se nikoli ne bi odločili stopiti v tak odnos. Vendar za osebe z MOM tudi velja, da so lahko na začetku zelo prepričjivi, šarmantni, očarljivi, mamiljivi……skratka, vsaj na videz nam ponudijo lahko karkoli si že mi želimo od partnerja. Dostikrat misliš, da si končno srečal tisto osebo, na katero si ćakal vse življenje. Nekaj časa je lepo, potem pa počasi vsak dan malo postaja vse grše in grše.
Ti spodbujen z lepim začetkom pač misliš, da gre zgolj za posamezne eizode, da bo minilo, da je imel tvoj drugi pač slab dan, da nobeden ni popolen, da če si z nekom, ki ga ljubiš, je treba nekatere stvari pač sprejjeti, da se bo že umrililo, da……..in sčasoma si notri kuhan in pečen, ne da bi vedel kako ven in vačsih niti tega ne, da si že globoko v zosu, saj so mreže speletene okoli tebe zelo preprčjive in spretne.
Lahko da tvoj dragi ( draga) sploh ni bil tako zelo očarljiv na začetku, ker pa izviraš iz disfunkcionalne družine in so ti nekatere grde stvari čisto normalne, ker si jih vajen iz otroštva in sploh ne veš,kaj v resnici zdrav odnos pomeni ali pa te tvoje drame iz otroštva silijo, da jih ponovno odigraš, da bi se končno enkrat lepše zaključile, kot se nekoč –si idealen partner za nekoga z osebnostno ( ali kakšno drugo motnjo) ali pač zgolj nekoga, ki ni kolikor toliko zdrava osebea.
Potem rabiš še dlje, da ugotoviš, da si že kuhan in pečen in še težje je izstopiti.
Zato je dobro, da se pogovarjamo o simptomih , takšnih in drugačnih, da ponovno preveriš kje in s kom si, kaj se s teboj dejansko dogaja, ker včasih že dvomiš v lastno zaznavanje realnosti ( mom so izredno spretni pri sprevračanju dejstev) . To ni kratek in prepost proces. Tako kot si nekaj časa padal v ta odnos, sedaj potrebuješ nekaj časa, da se iz tega izpleteš. In če nočeš, da bi lekcijo ponovil, se moraš iz tega tudi kaj naučiti.
GittaAna
Imajo nek poseben smisel za humor, ki ga je včasih prav težko dojeti. Medtem ko oni pa težko dojamejo humor, ki je večini ljudi všeč.
V mojem primeru sem opazila tudi to, da slabo prenašajo pozitivne in dobrovoljne ljudi. Na enem forumu sem prebrala, da so MOM ljudje “joy-stealers”, torej kradljivci radosti. Hranijo se z negativnostjo. Dobre volje sem bila lahko samo takrat, ko je bila ona vzrok za to ali ko je bila tudi ona dobre volje (kar pa je bilo žal zelo redko).
Strah pred emocionalno bližino. Opazila sem, da je vedno s kakšno pikro ali negativno pripombo pokvarila trenutek, ko sem se počutila dobro in se mi je celo zazdelo, da je med nama prišlo do emocionalne bližine.
Še par stvari sem se spomnila in mislim, da jih ni še nihče omenil:
Nestrpnost – vse, kar si je zamislila, je moralo biti takoj, v tistem hipu. Če se nisem takoj odzvala na telefon ali na “chat”, je bila nejevoljna.
Ekstremizem – pri teh ljudeh je vse ali nič, si z njimi ali si proti njim, vse je črno ali belo, nobenih drugih barv ne poznajo
Pametovanje – strašno radi dajejo nasvete in vse vedo najbolje. To je verjetno značilnost samo visoko funkcionalnih MOM oseb. Če se z njimi v čisto vseh točkah ne strinjaš in se jim to drzneš povedati, pa reagirajo užaljeno. Tvoje nestrinjanje doživijo kot napad nase in te začnejo napadati nazaj. Zato se je z njimi skorajda nemogoče pogovarjati, ker gre pravzaprav za enosmerni “pogovor”, torej za monolog, ne dialog.
Vedno imajo prav, samo oni znajo vse narediti, nimajo prijateljev, ker se ga izogibajo(pametuje), komandirajo, drugi nič ne znajo, kosilo takrat, ko oni hočejo, in še 100000000000000stvari. Ne morem več, odhajam, drugače bom jaz pristala na psihiariji. To prenašam že 30 let in se stopnuje, poleg vsega je pa še alkohol vmes in to ne malo…………
Držite se in lp
Pozdravljeni !
Jaz bom še tudi nekaj dodala. Oče mojih otrok, ki sicer v življenju nikoli ni nič počel, delal ali pomagal, po dnevu spi po noči pa nagaja in žali celo družino. Nenehno išče prepire, izziva , verbalno napada,….Kadar ga soočimo z dejstvi in resnico, popolnoma znori. On je žrtev, nikomur nič noče, hotel se je samo pogovorit, pohvalit, …( ne izbira ure ob 03h zjutraj, 01 zjutraj,…) Po napornem delu ( smo na veliki kmetiji ) komaj čakamo, da pridemo do postelj, zjutraj se moramo zgodaj odpravljat v službe, popoldan nas čaka delo na veliki kmetiji je njemu vseeno.Nikoli ne vemo s kom v tistem trenutku imamo opravek, ima namreč več obrazov. Eden je za okolico, drugi za prijatelje, tretji za pivske prijatelje, četrti za družino, peti za vsakega posameznika v družini, …Ne prenese, da se razumemo in si medsebojno pomagamo, vse poskuša narediti, da bi nas skregal med seboj, razbil, uničil,…Potem pridejo trenutki, ko se opravičuje, izziva opravičila, sili v priznanja krivde celotne družine, saj on pa ja ni nikomur nič storil žalega, nekaj pa ja lahko reče,…
Tegale sem se še spomnil:
Bolezni – kar naprej so nekaj bolani (no vsaj moja je bila), pa je prehlad, pa vnetje mehurja, pa alergija, pa glavobol, pa boleče grlo, pa zopet malo prehlad, da nebi kaka luknja vmes bila brez bolezni… Zanimivo je tudi to, da kadar sem slučajno zbolel jaz ali pa otrok (prehlad oz. Nič kaj groznega) je ona prav tako takoj nekaj dobila… Če nič drugega je bil zobobol… Zdravniku pa za hudiča ne it..
Drame – mojo sem jaz klical kar drama queen. To je bilo tudi pri najmanjši stvari taka drama, da bi jo v holywoodu (oz. kar v bolywoodu, ker tam so drame na dnevnem redu, pa tudi bolj nerealne so) takoj vzeli… Oh in sploh se je treba na polno pokazati kako trpi.
Vse skupaj samo da je pozornost vedno na njih!
Lp
P.S.: me prav veseli, ko takole vidim, kako ta forum sedaj živi in kaka zakladnica informacij postaja, saj tako upam, da bo tistim, ki še ne vedo kaj imajo ob sebi hitreje prišli do spoznanj in informacij…
Jaaa, yollika, točno to! Moja prijateljica je tudi od mene zahtevala popolno spoštovanje, predanost, ljubezen in predvsem je poudarjala, da rabi od mene toplino in zanesljivost (to je pomenilo, da sem ji morala biti na voljo vsako sekundo in vedno biti do nje ljubeča). Mislim, da se je na trenutke zavedala, da me trpinči, ker je včasih priznala, da je zelo “težka”. Ampak je vedno dodala, da me je na to opozorila že v začetku. To naj bi seveda pomenilo, da sem si za vse trpljenje čisto sama kriva. In jaz sem to verjela… vse dokler mi ni začelo odpovedovati zdravje 🙁 In dokler nisem zvedela za obstoj mejne osebnostne motnje in odkrila ta forum.
Lep pozdrav vsem. To temo že od nastanka spremljam (sem tudi sodelovala). Malo sem preletela tudi vaš blog-super stvar. Bi pa želela povedati le-to,da ni vedno starš kriv za motnjo, so tudi mnoge druge okoliščine,ki jo sprožijo. In verjemite,po moje je ni težje kot če ima lasten otrok simptome te motnje.
Toliko zaenkrat ine vse dobro.
Osebnostna montja naj bi bila rezultat dednosti in okolja. So tudi takšni, ki so imeli ljubeče in čisto ok starše, pa imajo osebnostno motnjo. So takšni, ki so živeli v peklu, pa so zrasli v normalno osebnost. Verjetno gre za to, kot vedno, dednost ti da nagnjenje, večjo verjetnost ( pri tem pa ni nujno, da pobereš ravno te gene) potem pa k temu še prispeva okolje. Velja tudi, da če se z otrokom z osebnostno motnjo dovolj zgodaj ukvarjaš so lahko rezulatiti zelo dobri. Dostikrat slišim, da če tam do 20+ leta zagrabiš bika za roge se še da kaj narediti. Potem pa težje.
GittaAna
Res je moja malenkost. Ni hujšega, če opaziš to pri svojem otroku. Pri vseh odnosih kjer je osebnostna motnja je tako peklensko težko, ker imaš človeka rad, ker je lahko tako zelo super, po drugi strani pa doživljaš totalno zmedo, kaos, včasih še kaj več.
Najtežje je pri otroku, ki mu ne moreš kar tako obrniti hrbta, spakirati kovčke in iti stran. ( tudi s starši je težava, vendar se od stašev lažje “ločiš” če so zadeve nevzdržne. Vendar tudi pri otroku več narediš s postavljanjem meja, kadar grejo res predaleč, kot pa da mu vse pustiš v imenu tega, da ga imaš vsaj nekje blizu. Res je, da če se vživim vanje mi je grozno, ker v bistvu imajo res težave, mora biti grozljivo življenje z vsemi temi dramami, ki jih doživljajo sami pri sebi, nemočjo s katero se soočajo, težko je gledati, kako se uničujejo, ker jih imaš rad in ker so tvoji. Če bi bila sama v podobnem položaju bi poskušala storiti vse kar bi lahok, da bi ji pomagala, kljub temu pa bi postavila meje, ker bi bile stvari drugače še hujše. Res je, da ljudje z osebnostno motnjo ali njihovimi značajskimi potezami čustveno nikoli ne odrastejo, zato imaš na nek način celo življenje odraslega otroka.
Ker imam danes mallo časa samo toliko, ker je to precej težka tema in se mi zdi, da se ne da kar tako na kratko in na hitro o tem, zato več drugič. Super bi bilo, če bi tudi sami kaj napisali o tem, kaj se dogaja in tako pomagali sebi in drugim.
GittaAna