Tako lepo žensko mojih let (okrog 40) sem hotel imeti samo za sebe. Ji dati vse in še več. A sem danes videl, da je srečno poročena in ima družino. Boli me, ker sem sam in ne najden partnerke. Želim si nežnosti, dotika, pogovora.

Sem pa se tudi danes lepo nasmejal. Sem šel mimo dijakinj in so me pozdravle in me skoraj pojedle. Eden drugemu smo se nasmejali in sem šel naprej s svojo samotno potjo.

Trpim za kronično izgorelostjo. Delal sem od jutra to večera, včasih sem že imel probleme, da nisem videl sonca po 14 dni ali več.

Po drugi strani me je zelo strah najti novo žensko. Ker se bojim, da me ne bo sprejela, ker ne delam. Če pa bom šel delat nazaj pa bom spet duševno uničen.

Nimam prijateljev, znancev, kolegov. Imam samo svoje otroke, ki pridejo na obisk.

Hvala da ste me poslušali saj nimam nikogar, ki bi se lahko pogovarjal.

Poslji gmail pa se lahko pogovarjama lp

Kako to misliš, da ne delaš? Vsak nekaj dela…

Zadnje dni sem zelo premišljeval, kako naprej.

Moram nehati iskati svoje vrstnice in poiskati, kaj mlajšega (okrog 30-35 let). Saj so vse že oženjene.

Sem si tudi našel rešitev za delo. Izobraževanje varnostnika in že takoj na začetku opomniti delodajalca, da bi delal nekje sam. Sam zase, da odpikam delovni čas in nimam nikogar, ki bi me lahko motil. Ker je vedno nekdo, ki je “pameten in izvaja mobing na mano”. Pa tudi zato, ker ne bom izgorel na delovnem mestu in bom imel službo za dalj časa.

Prešnje službe so bile zelo tehnološko zahtevne in sodelavci so bili patološki idioti in pijanci (inženir, ki ni vedel kako se uporablja kladivo, ipd…).

Nihče mi ne bo pomagal, če si sam ne bom.

Pa misliš, da si lahko omislis zdaj vezo, ko se sam s sabo ne veš kako? Lahko se zgodi, da se bo pokazalo, da je tudi veza napačna, ker v tem trenutku si pač “unicen” kot praviš.

Tole okoli varnostnika pa individualnosti in nič stikih, pa ne razumem. Ampak, če si še pozanimal, potem že drži.

Delo si išči tam, kjer te veseli. Samo v takem delu ne boš pregorel. V vsakem drugem boš. Če boš užival v delu, pa je to služenje s hobijem. In ne boš “unicen”.

Pol, ko oblečeš nasmeh in dobiš nazaj osebno zadovoljstvo, bo pa tudi ženska prišla.

Ko gledam napisano, se zavedam da bi storil napako. Prej moram pomesti pred svojim pragom.

Danes lahko dobim super plačano službo. A to mi nič ne pomaga, če bom izgorel. Iščem izhod, to je ves (izgovor) razlog zakaj bi izbral službo varnostnika. Moj hobi ? Kmetija. A ne bi se mogel preživeti, saj imam premalo zemlje.

Individualnost pa zato, ker sem že pred leti nehal verjeti človeku. Probal sem biti “prijatelj” z ljudmi a sem takoj naslednji dan dobil nož v hrbet. Zdaj bolj verjamem stekleni lisici, kot pa človeku.

Enako zdaj. Sem pri specifični skupini, zaradi mojega hobija. Sem probal biti “kolega, prijatelj”. Naredim 4x več, kot 15 ljudi skupaj v tej skupini in sem še vedno “črna ovca”. Mogoče tudi zaradi tega, ker ne šinfam in ne pijem.

Fasade oziroma nasmeha, heca, šaljivosti skoraj da več ne poznam. Ko pridejo otroci na obisk, se malo pohecamo, igramo ipd… Tedaj mogoče malo pride nazaj moja pozitivnost.

Hvala za pogovor.

Zvenis, kot da se bojiš vsakega sukanca, ne samo zvite vrvi. Srž problema je, da si izgubil občutek varnosti. Ampak tega moraš poiskat znotraj sebe. Ljudje dandanes… imam podobne izkušnje recimo, ne gre več zaupat. Moraš vse držati na distanci. Ampak, tudi če bi našel zaupanja vredno žensko zdaj, bi ti v njo dvomil zaradi sukanca.

Bi ti pa rekla… čas je edina valuta, ki je ne dobimo nikoli nazaj. Nikoli. Vsaka minuta je izgubljena, ko smo na tleh. Ko smo zaprti.

Nič ni hudega, če si padel, ali da so te spodtaknili, ali da si spregledal kamen. Vstani, obrisi roke, otresi kolena, dvigni glavo in pojdi naprej. Ne govorim o ženski, ampak o underlying težavah. Delat… ne samo, da boš moral. Ker tudi tu ti čas leti. Ampak delat je fajn. Tudi občutek produktivnosti.

Vse bo še vredu. Ni pomembno, da simpatično zgledas. Pomembno je, da čutiš, da si zaslužiš, da lahko zaupaš (sebi) in da si varen točno na tem mestu, kjer si že zdaj in da boš varen z vsakim korakom. Ne zato, ker ni možnosti, da ne padeš spet, ampak ker je 100000% verjetnost, da se boš spet zmogel pobrat.

Točno in ne bom zanikal, ker si priznam napako. Ta strah ni prišel od danes na jutri ampak je z leti prerasel v nekaj večjega.  Tudi v prešnjem postu, se vidi da sem hiper aktiven….

Nekako mi uspeva urediti “varnost” v tej skupini, ko sem zdaj. Sem se učil zadnji dve leti, kako bi mi uspelo in mi gre, malo po malo. Kljub njihovimi zaničevanji, pljuvanji, ipd… Sem se uspel utrditi.

Delo mi ni bilo nikdar problem. Delal sem po 14 ur na dan, 7 dni v tednu. Z pljučnico in 42°C. Z žulji na nogah in sem šel naprej. Malo kdo to zmore. Problem so ljudje s katerimi delam in tukaj pride do konflikta, nesporazuma, nesoglasja.

V njej bi iskal prijatelja, varnost in ne samo žensko za vsak dan. Najbolj pa pogovor.

Zadnje štiri leta odkar sem izgubil družino (ona preskočla plot). Sem naredil na sebi toliko, vsaj za eno življenje zraven.

Me čaka še nekaj korakov do varnosti. Zaupanje v sebe. To pa niti nisem pomislil.

Glej, niso problem ljudje s katerimi si obkrožen. Problem je tvoje dojemanje ljudi. Popuščanje pri mejah, distanci in da takšne pustiš v svojem krogu.

Kolikokrat si nekaj namerno spregledal? Kolikokrat popustil pri meji? Kolikokrat odpustil, da so lahko ostali? Da si sebe poteptal (čustva, dojemanje, občutja, šesti cut)?

Ko to počneš znova in znova, se ljudje naučijo te vaje. In jo ponavljajo. In prihajajo takšni, ki so v tem zverzirani.

Recimo (banalen primer), ko smo bi v srednji šoli, na pragu faksa in se odločali v katero smer. Eni so vedeli, da znajo svinglat in so izbrali faks X. Drugi so bili zaverovani, da je ta faks X lahek in da bodo naredili. Tretji so se na faks X vpisali samo za masilo, da imajo status. V življenju si v takšnem stanju (kot te je brati, samo moje subjektivno dojemanje tega) ti ta faks X. Ko se boš odločil, da si faks Q in bo ta faks presežek za svinglarje, presežek za na easy izdelati in težko dostopen, da bi se vpisali samo za status… boš na želeni veji.

Da postaneš iz X v Q, pa rabiš zaupanje vase in iz tega izhajajoco varnost.

Ne vem od kod ti izvira, da si samo X. Ampak vedi, da nič v življenju ni samo tvoja krivda. Če si zaradi tega izgubil zaupanje v svoje dojemanje in obcutja. Smo samo delček vesolja. V večni in neprestani interakciji. Ali če 3. Newtonov zakon apliciras na to… si samo nasprotna reakcija tega, kar vpliva nate. Zato odstrani takšne ljudi in ne boš rabil takšnih reakcij.

In, če ti kaj pomaga, ko ti to pišem, ponavljam snov, ki jo moram vedno znova sebi ponavljati. Akcija/reakcija. Če nočeš takšne reakcije, spremeni akcijo.

V zakonu in pri otrocih sem imel postavljene meje, kot pika na i. A pri sebi pa tega ne vem, ne poznam. Svojo hčerko sem naučil izjemne samostojnosti, trdnosti, življenja in postavljanja mej (še njena učiteljica mi je vedno dajala do znanja, kako je dobro vzgojena).  Hvala.

Izredno veliko število ljudi sem odstranil iz svojega življenja. Saj so bili zelo negativni. Zato pa sem samotar.

V življenju mi ni bilo nikdar nič dano. Vedno negativno in včasih z krvjo. Edino kdaj sem “občutil” biti živ, vesel in svoboden. Rojstvo otrok ter življenja v Švici za nekaj mescov.

Tu kje sem zdaj. Toxičnost je normalnost in delam na tem, da bom temu naredil konec. Konec, da se odselim in živim skromno zase.

Sreča je samo matematična enačba.

No, ti želim, da čimprej uspe.

Ja, enačba. In mi spreminjamo spremenljivke.

Na otroke… smo vedno ponosni. Čeprav nam včasih živce pijejo 🙂

Hvala ti za vse napisano. Jaz pa moram začeti verjeti same vase in začeti postavljati meje za ljudi okrog sebe.

Ni za kaj. Če ti vsaj malo koristi druga perspektiva, je že super.

Vedno se spomni na faks X. Boš takoj vedel, kje postavit mejo in kakšnih ljudi ne želiš okoli sebe 🙂.

Lepe praznike ti želim!

Enako tudi tebi in tvoji družini.

sicer nisem strokovnjak, pa preko forumov takole je težko dat kak nasvet. Ampak zaznavam, da se mogoče sam sebe preveč priganjaš, ker hočeš ugajat. In to gre tako daleč, da sebe pri tem zanemarjaš… In to je lahko tudi patološko.

Potrebuješ kako terapijo –  ne se tega bat, ali pa izogibat, je eno varno okolje, kjer lahko s strokovnjakom predelata, od kje prihaja to, kar te vsak dan priganja (podzavestno). Treba je najt sebe, pa kaj se ti je dogajalo predelat, potem je lažje najti pot ven, dobit nadzor nad samim sabo, se fokusirat na napredek proti svojim ciljem. Če bi to vsak naredil, tudi tisti, ki mislijo da se imajo pod kontrolo, bi precej bolje funkcionirali kot družba…

Točno to sem naredil danes. Ugodil sem kar petkrat, ne da bi se zavedal.  Zavedal sem se komaj večer, ko sem se opazil, kaj sem storil. Od petih stvareh sem uspel rečti “ne” pri eni. Ostale štiri sem že naredil…

Edino kaj lahko storim, da zamenjam okolje v katerem živim in tudi državo. Saj ljudje, okolica, vse skupaj ni primerno za mene. Vem… kak sem si postlal, tak spim. Morem tudi biti realen in si priznati, da so tukaj tudi drugi dejavniki.

Kot sem že napisal in brez zamere. Ne morem verjeti in ne verjamem nikomur. To ni danes na jutri ampak leta in leta. Delam na solidnem cilju na sebi in za svojo skromno prihodnost. Oba cilja sta realna, skromna in trdna.

Hvala za spodbudno sporočilo in še enkrat hvala.

Pa ti je teh 4 zadev, ki si jih naredil, predstavljalo napor? Je bilo kontra tvojim prepričanjem? Ker, če ti ni, pol ne rabiš tega razumet, kot da delaš za druge. Saj vsi delamo stvari za druge.  Reda radi pač ni treba zdaj vsemu rect “ne”.

In, napisal si, da nikomur ne verjameš več. Najbrž posledično tudi zaupaš ne, ampak istočasno zgoraj praviš, da si našel varnost v tej skupini v kateri deluješ. Kaj pa je varnost zate?

Pišem iz sebe, seveda. Ampak poznam možakarja, ki je tudi skrajno lep, postaven, razgledan, všečen, nobenemu v svoji okolici ne zna rect ne, ampak istočasno ne verjame prav ničesar, kar mu rečeš. Ko se poglobil, vidiš, da je prav zagrenjen. Kot tak, čeprav vem, od kod izvira to, je nemogoče biti ob njemu.

Škoda je takšnih časov… življenje je samo eno. Izkoristi ga v dobro. Ne slabo.

Pa ne gre za terapije, ampak za stav (prepricanje). Ne zamudi življenja. Z vsakim dnem si bližje ciljni črti. Bolj jasno kot jo boš videl, bolj žal ti bo za vse zamujene trenutke in priložnosti.

Ja, teh 4 stvari mi ni bilo treba narediti in sem “patološko” naredil, kot je omenil WalkingOnEggShells. Po drugi strani rečeno, sem se sam vrgel v zid in imam zdaj buško.

 Varnost v družbi kje sem ? Sploh ne vem razložiti. Bom probal premisliti.

Glede mene. Zagrenjen, kot on pa nisem in nikoli ne bom. Prej bom sto vicev napokal. Jaz se niti ne vem prav pogovarjati z ljudmi. Tvoriti stavke, “štartati” pogovor. V skupini ljudi pa “zmrznem”. Od kar sem zgubil družino (ne po svoji krivdi), sem in delam izredno veliko na sebi. Tudi, ko sem opisal tukaj problem o sebi, sem in se hočem popraviti. Jaz sem štajerski konec.

Toliko sem že preživel vsega, da je zadosti za naslednih 200 let. Ne glede na padce, probleme, ovire in ultra samoto. Grem samo naprej. Tukaj pa sem hrast.

To, da si iz štajerskega konca, sem pogruntala 🙂.

Drugače pa, kaj naj rečem. Pusti preteklost. Izgubil si. Nisi edini. Forget the mistake, remember the lesson. Ne boš “unicen” 😉.

Pa deklic izpred šol pol ne boš več iskal. Boš opazil tudi druge, ki te vidijo (vidijo, ne gledajo 😉).

Pozdrav, v štajerski konec 🙂.

Zgodilo se je, da sem dobil kompliment in to je to.