Pozdravljeni!

Imam 30 let, moža, s katerim sva v zvezi 10 let ter tri predšolske otroke. Zaradi precej hudega tempa doma (en otrok je hiperaktiven in naju zanj ves čas zelo skrbi, naše družinsko življenje pa je recej razburkano) in v službi (menjajoči se urniki, nočne izmene, oddaljena služba) imava manj skupnih intinih trenutkov in spolnih odnosov, kot bi si želela. Pri spolnosti spoštujeva drug drugega in večinoma nimava težav pri doseganju orgazma, moti pa me, da so moji orgazmi tako šibki. Zanima me, kaj je lahko vzrok šibkih orgazmov in ali se to lahko spremeni? Naj napišem še, da nikoli nisem imela posebno močnih orgazmov pri spolnih odnosih, doživela pa sem jih med spanjem, če sem sanjala sanje s spolno vsebino.

LP in hvala!

Spoštovani!

Najprej nekaj misli o razburkanem družinskem življenju in hiperaktivnem otroku.
Ali je možno življenje urediti v strukture, kjer se dogodki ponavljajo, so predvidljivi, je čim manj kaotičnih dogodkov in posledično več varnosti.

Predstavljam si, da je življenje s tremi predšolskimi otroki res naporno (sam imam štiri, ki so zdaj v puberteti) in stresno.

Vse to so lahko razlogi, da zmanjka časa in energije za partnerski odnos. Pari mi večkrat rečejo, da so v takih razmerah samo še sostanovalci.

Spolnost sam razumem v najmočnejši povezavi z bližino. Tako z našimi izkušnjami glede bližine iz preteklosti, našimi potrebami glede bližine in našim dejanskim življenjem v bližini. Ko se v bližini zatakne, se to odraža na spolnosti.

O tem sem pisal v posebnem prispevku na tem forumu: SPOLNOST, BLIŽINA, INTIMA (25.12.2009), nekaj odgovorov pa najdete tudi pod naslovom »Ne pride mi«, če pobrskate po starejših objavah.

Moje izkušnje pri delu kažejo, da je temelj vseh vaših vprašanj večja povezanost v partnerstvu, za kar bodo verjetno potrebne določene spremembe, določen vložek.

In še: kateri so pogoji v spanju, kjer si zagotovite dostop (ali dovoljenje) do močnejšega orgazma? Ali bi te pogoje lahko prestavili v vaš partnerski odnos?

Ali se z možem o tej temi lahko pogovarjate?

Lep pozdrav,

Najlepša hvala za vaš odgovor. Strinjam se z vsem, kar ste napisali. Glede rutine in predvidljivosti se zelo trudiva, saj se zavedava, da vse to daje strukturo najinim otrokom, posebno najstarejšemu, ki težko prenaša spremembe in nenadne nenapovedane dogodke. Moram pa tudi priznati, da nama vedno ne uspeva, predvsem zaradi mojih urnikov v službi, ki niso rutinski.
Glede intime se jaz zavedam problema oz. rekla bom, da se ga zavedava kar oba, le da bi problem reševala na različne načine. Mož si predvsem želi, da bi več stvari delala skupaj, jaz pa si predvsem želim globljih pogovorov, ob katerih bi lahko začutila intimno vzdušje.
Možu sem že nekajkrat omenila, da si želim tudi pogovora o spolnosti, vendar mi je rekel, da on ne ve, kaj bi se lahko o tem pogovarjal in da je on v sebi precej zadržan glede tega. Povedal mi je, da ga skrbi, da me ne zadovolji dovolj, da pa v spolnosti z mano sicer uživa in da mu je všeč, ker sem pri tem sproščena. Tako mi je dal vsaj priložnost, da sem mu povedala, da je tudi z meni lepo z njim in da njegove skrbi nimajo tehtne osnove, naprej pa nisva znala. Ker ga nisem hotela prizadeti, mu nisem omenjala svojih šibkih orgazmov.
Mislim, da pri pogovoru o spolnosti nisva sproščena ne jaz in ne on, za razliko od mene pa on misli, da pogovor o tem ni potreben. Če silim v njega, seveda ne dosežem nič drugega, kot da med nama nastane napetost in on postane jezen, češ da zahtevam od njega nekaj, česar mi ne more dati. Zato sem v zadregi, ker ne vem, kako naj preideva preko te ovire in ker si ne znam razložiti, kaj naju ovira, da bi lahko svobodno in brez zadržkov spregovorila o tem. Je pa res tudi to, da imava resnično zelo malo časa, ki ga lahko posvetiva drug drugemu, saj nimava varstva za otroke, da bi lahko kdaj sama šla na sprehod ali na mirno večerjo. Tako nama v glavnem ostanejo večeri, ko vsi trije že spijo, midva pa izmučena omahneva na fotelj in tudi že skoraj spiva. Zelo si želiva, da bi lahko kdaj pa kdaj izklopila in si privoščila dan ali dva “off”, ampak veva, da se to ne bo zgodilo prav kmalu.
Sprašujem pa se, ali bi se sploh znala intimno približati, tudi če bi imela ves čas in mir tega sveta. Ali mislite, da bi nama družinska terapija pomagala premostiti ovire med nama ali pretiravam?

Spoštovani!

Ime »družinska terapija« navadno ljudem prikliče določene podobe. In mnogi rečejo, saj nimava resnih problemov, kaj bi hodil tja.

Moja izkušnja dela s pari je povezana s tem, da so ljudje po tem, ko s strokovno pomočjo ustvarijo most med dvema različnima svetovoma, tako zelo hvaležni in osvobojeni nekih zadreg, ki so jih prej leta tiščali vsak v svojem svetu. To pomeni novo kakovost medsebojnega življenja, o kateri se jim prej niti sanjalo ni.

Lahko je to s pomočjo pogovora na individualni terapiji – sam imam raje besedo »srečanje«. Lahko pa tudi v skupini. Če si ogledate na http://www.vezal.si ponudbo različnih dogodkov in mnenja udeležencev, si boste lahko ustvarili podobo.

Skratka, moje mnenje je, da se je možno najprej približati glede povsem običajnih zadev v vsakdanjem življenju in ni potrebno velikega »vrtanja« po globinah, da ustvarita stik. Iz tega bo stik v intimnosti nastal kot posledica ponovno najdenega stika med vama. To se je doslej v praksi še vselej potrdilo.

Lep pozdrav,