Začenjam dojemati, da imam več osebnosti, več mask. Za vsakega človeka, za vsako okoliščino svojo. Zdi se mi, da nimam neke konsistentne osebnosti, za katero bi lahko trdil “to sem pa sigurno jaz”. Ampak se lahko nekako že lahko kličem namesto “jaz”, “mi”. Nisem le ena entiteta, temveč mnogo njih.
In vedno več ljudi spoznavam, ki delujejo enako. Oziroma se mi zdi da so taki vsi ljudje. (Skoraj) Nihče ne komunicira na isti način s svojo materjo, sodelavci in najboljšim frendom. Ne pove jim istih stvari, na isti način, temveč uporablja masko, filter, vodnika, ki narekuje način interakcije.
Zdi se mi, da je to veliko bolj izrazito pri introvertih, nekonformistih in high sensitive ljudjeh (vsaj pri tistih, s katerimi sem komuniciral in pri meni), ker se ponavadi ne gibljemo vedno z enimi in istimi ljudmi in ne srkamo le enega družbenega programa, temveč mislimo zase, se poglabljamo vase in se družimo z različnimi krogi ljudi, s katerimi je pogosto potrebno upoštevati čisto različna pravila komuniciranja, če želimo sodelovati.
Potem pa velikokrat poberem osebnosti, lastnosti, veselja in energije vsakega človeka, s katerim ostanem dlje časa v stiku. Najhuje je, ko posrkam energije negativnih, agresivnih ljudi in tak postanem tudi jaz. In marsikdaj v tem izgubim, katera od teh osebnosti sem dejansko jaz, kaj si dejansko jaz želim.
Problem nastane, ko prevzemam veselja različnih ljudi in veliko blodim med različnimi zanimanji, idejami. Srkam njihove emocije, energije. Dobivam ideje s področij ljudi, s katerimi se družim in potem hitro zgubim zanimanje za vsako od njih, preskakujem preden eno zaključim, ker ne vem ali je to dejansko moja ideja oziroma ideja zame ali za nekoga drugega.Nekako se moram naučiti, kako ločiti meje med sabo in ostalimi. Oziroma se zaščititi, katere dele osebnosti bom posrkal (torej najboljše vsakega). Ima kdo kak napotek, kako to hendla, če ima slučajno podoben problem.
In nabrž bi mojemu stanju marsikdo nalepil oznako shizofrenik, da sem nor, boln, vendar se mi le zdi, da imam na nek način bolj kompleksno notranje življenje, višjo stopnjo zavesti kot večina ljudi.
Je pa človeška komunikacija nekaj zelo čudnega, kaotičnega in razumem, zakaj folk ponavadi vedno visi z enimi in istimi ljudmi, da imajo neko konsistentnost, meni je pa to dolgočasno, ne morem prenašati enih in istih ljudi dalj časa, moram krožit. Samo pač, treba se je naučiti kontrolirati high sensitivity in dobro definirati kaj je jedro moje osebnosti in kje so meje do drugih.

Pozdravljeni!
Mislim, da je smiselno, da ne komuniciramo z vsemi ljudmi enako, da nekomu povemo več, drugemu manj, enemu ene stvari ,drugemu druge,da je to odvisno, tako kot pravite, v kakšni vlogi smo: ali smo otrok, starš, podrejeni, sosed…. In seveda tudi od drugih okoliščin npr. kako blizu nam je ta človek, koliko mu zaupamo, koliko se mu bomo razkrili, koliko je ta oseba vredna zaupanja in tako naprej…Gotovo se najboljšemu prijatelju pove veliko več kot sodelavcu razen v primeru, če ni sodelavec naš najboljši prijatelj. Strinjam se tudi z vami, da nosimo na sebi maske, eni več drugi manj. Pomembno je, da se zavedamo, kaj smo resnično mi in kaj so naše maske in da razumemo, zakaj uporabljamo maske, kaj je njihov namen in da jih znamo odložiti in biti samo mi in da smo čim večkrat samo mi brez mask. Svet bo idealne, ko nam ne bo več potrebno nositi mask, ko se bomo vrnili na iskreno, ljubeče komuniciranje. Do takrat bo pa potrebno še marsikaj postoriti. Vsak pa lahko prične pri sebi. In če prav razumem vaše besede, ste vi sedaj v tej fazi, da odkrivate, kdo pravzaprav ste. In eden od prvih korak pri vašem odkrivanju je bil ta, da ste ugotovili, da vas je veliko znotraj vas. Mogoče bi bilo naslednje vprašanje, ki bi si ga zastavili sebi: kaj imajo skupnega vaše osebnosti in posledično samoopazovanje v tej smeri. V enih pogledih so si različne in v drugih podobne. Osredotočite se na podobnosti.
Najbolj pristno smo takrat, ko smo sami s seboj in ko smo sproščeni. Glede na to kar opisuje, da če rečem v prispodobi, kot goba vpijate druge ljudi, njihove energije, lastnosti, bi bilo za vas skoraj nuja, da bi bili nekaj časa sami brez stika z drugimi, da bi odkrili, kdo ste. To pa zna včasih biti naporno, saj se ugotovi, da je lahko naša vsebina bolj prazna, kot smo si pripravljeni priznati. Niso pa drugi ljudje edini element, ki nas lahko napolnjuje. Veliko bolj varno in manj komplicirano je, če svojo notranjost napolnjujemo npr. v naravi, s kakovostnimi knjigami, ob glasbi, izletih,….
Težko je postaviti meje, če nismo v stiku sami s seboj. Tako ni odveč spraševanje samega sebe, kako se počutim, se osredotočati nase in se opazovati v odnosu do drugih, se začutiti, biti s pozornostjo v sebi in ne izven sebe.
Toliko za enkrat z moje strani.

Mateja Debeljak

Pozdravljen.

Zelo dobro razumem tvoje stanje zavesti, saj se meni dogaja čisto isto. Oziroma se mi je.

To, da z različnimi ljudmi komuniciramo drugače, z vsakim na svoj način, se meni sicer zdi popolnoma normalno, nekako verjamem, da vsak človek iz tebe vleče nekaj drugega. Različni načini komuniciranja so po mojem mnenju nič drugega kot samo neke vrste prilagoditev, da lahko v različnih krogih, kot praviš sodeluješ oziroma drugače povedano “preživiš”….

Tudi meni se dogaja, da pobiram osebnosti, lastnosti, energije drugih ljudi, s to razliko, da se je meni že zgodilo, da sem se deset mesecev nazaj dejansko v eni taki izkušnji izgubila (majhen krog sodelavcev v izredno majhni pisarni, zelo močne (negativne) energije sodelavcev okrog mene, veliko stresa, pritiskov, bili smo skupaj po cca. deset ur na dan itn.). Posledice: izgubila sem sebe, postala sem nekaj čisto drugega, dejansko sem se zlomila oziroma doživela živčni zlom, saj tako močnih občutij nisem mogla več prenesti. Pri meni je sicer šlo tako daleč, da sem si poiskala pomoč, saj se nisem mogla več obvladovati (oziroma bolje rečeno: nisem se mogla več najti! mene kot mene, mojega jaza ni več bilo, v resnici sem si domišljala, da sem nekdo drug). Nenavadna izkušnja, ki jo težko obrazložim in težko opišem, zakaj se je dogajalo, si me pa ti s tole objavo spomnil na to, kaj se je dogajalo. No, zaključek moje zgodbe: poiskala sem si strokovno pomoč, in ker sem želela stran od vsega, sem nekaj časa preživela v psihiatrični bolnišnici. Tistih ljudi, s katerimi sem delala in katerih zrcalo sem postala, ne vidim več (oziroma ne delam več z njimi). Pa mi je žal, saj so dobri ljudje in verjamem, da bi veliko dobrega in produktivnega lahko skupaj naredili, če bi le jaz takrat zmogla postaviti meje med mojo in njihovo osebnostjo, ne pa da sem njihove osebnosti prevzemala. Sem se pa iz zgodbe veliko naučila. Od te izkušnje dalje sem nehala prevzemati osebnosti drugih ljudi, celo zdi se mi, da sem izgubila sposobnost zaznave energij ljudi. Na žalost (ali pa srečo). Sedaj je bolj varno, a vendar hkrati tudi manj vznemirljivo ;S Tudi jaz mislim, da imam le bolj kompleksno notranje življenje, do te (psihotične) izkušnje sem bila prepričana, da imam višjo stopnjo zavesti kot večina ljudi. Mene v bolnišnici sicer niso označili za shizofrenika, pač mlada punca, ki je doživela živčni zlom, se prekurila, razen moj psihoterapevt nekoliko sumi, da imam paranoidno shizofrenijo 😉 Sama se sicer s tem ne strinjam, ti pa polagam na srce, da se naučiš obvladovati svojo senzibilnost in se zaščititi. Načina sicer ne poznam, po mojem je potrebno veliko samoopazovanja. Ko čutiš, da srkaš energije negativnih, agresivnih ljudi se pač odstrani, ni nujno, da tako, da prekineš stike, ampak samo tako, da se čustveno ne vpletaš ter imaš z njimi samo nek formalen odnos. Pomaga tudi, da takim ljudem ne razkriješ preveč o sebi. Jaz sama sem meje svoje senzibilnosti prestopila, rezultat pa je le ta, da se mi zdi, da sem izgubila višjo stopnjo zavesti 🙁

Pa še nekaj… Jaz sem sedaj ravno v fazi, ki jo je predlagala ga. Debeljak (biti sam brez stika z drugimi). Po celotni izkušnji sem se namreč nekoliko izolirala od ljudi (to sicer traja že skoraj celo leto) in sedaj, ko sem sama s sabo, dejansko šele ugotavljam, kdo sem. In tudi mene je presenetilo, ko sem ugotovila, da je moja vsebina precej bolj prazna, kot pa sem prej mislila. Sedaj se skušam zapolniti predvsem z branjem knjig… Z izleti, naravo sem se že prej skušala napolniti. Je pa tako, da je biti sam s sabo veliko težje in bolj komplicirano kot pa z ljudmi… Vsaj pri meni je tako… Se beremo. Lp, K.

Hvala gospa za podelitev svoje zgodbe z nami. Vse dobro vam želim.

Mateja Debeljak

Hvala za prispevek. Verjetno nas je veliko takšnih, ki se najdemo v vaši zgodbi.
Občudujem tiste, ki se v podobnih situacijah kaj naučijo in ven pridejo drugačni, močnejši.
Žal pa to ni tako preprosto pri vseh. Jaz sem se negativnih sodelavcev in prijateljev nekako ˝enostavno losala˝. Bolj kompleksno je vprašanje ko gre za družinske člane. Njih se človek ne more kar tako znebiti.
Pa tudi vprašanje je ali je prav, da se znebimo vseh ki na nas puščajo negativne energije oziroma nas napolnijo s svojimi lastnostmi in vzorci. Ali se potem moramo kar vseh po vrsti znebiti, iskati nove ljudi in celo življenje živeti od novih doživetij, po vzpostavitvi novega odnosa in spoznanju prave osbnosti osebe, jo takoj dati na stranski tir, ker je negativna in nas ˝cuza˝, ni točno takšna kot smo mi sami? Koliko potencialnih prijateljev, oziroma ljudi okoli nas je res, zares, pozitivnih in za naše počutje ugodnih? Ali se ne postavi potem vprašanje: a sem jaz cool, drugih 30 ljudi pa ne? Ali je rešitev v izogibanju neprijetnega? Neprijetno je sestavni del življenja, tako kot prijetno. Zdi se mi da ljudje čedalje bolj želimo ubežati in se izogniti neprijetnim stvarem, osebam in situacijam. Žal pa to ne gre. Zdi se mi, da od tod tolika razočaranja…..mogoče preveč idealiziramo stvari….
Žal živimo v času ko so stiske ljudi verjetno večje kot kdajkoli prej. Vsi bi pa radi imeli vse, dobro živeli, bili zadovoljni in vsi, prav vsi pozitivne plati življenja povezujemo z materialnimi stvarmi, če si to želimo priznati ali ne. Ko pa je človek v lastni stiski, nepomembno kakšnega izvora je stiska, je enostavno negativen. Ne more biti pozitiven. Spoznala sem številne ljudi, ki so igrali pozitivnost in mislili, da s tem ko so čes ves čas nasmejani, druge prepričajo v svojo pozitivno naravnanost in zdravo in zadovoljno življenje. Ko sem jih malo bolje spoznala sem ugotovila, da je vse skupaj le igra in da so v resnici prav zares na dnu in zelo prazni. Ali nismo mogoče danes vsi toliko razočarani nad seboj in drugimi, ker igramo, igramo zadovoljstvo, srečo, nekakšno življenje samo zato da bi očarali druge ali pa dokazali kako smo boljši kot drugi, da bi skrili svoje slabosti in pomanjkljivosti, da bi skrili koliko smo pravzaprav človeški in krvavi pod kožo? Kaj v resnici pomeni biti zadovoljen sam s seboj: se izolirati od vseh, ki nam niso po volji in živeti samo v svojem svetu kamor spustimo le določene ljudi, ki nam ne delajo nič slabega ali pa živeti v resničnem svetu v katerem se dogaja vse mogoče? Kakšen je smisel dela na sebi, če ne dopustimo sprememb: spremembe pa se dogajajo ko nam nekdo od zunaj (družinski član, prijatelj, psiholog, psihiater) da signal oziroma v nas vzbudi dvom v pravilnost, pravičnost in resničnost naših ravnanj? Sami žal premalo vidimo sebe in svoje napake oziroma tisto kar nas ovira in dela nesrečne in nezadovoljne. Potrebujemo druge ljudi, tako pozitivne ki nam dajo moč da gremo naprej, kot tudi negativne, ki nas vržejo in rutine in v nas sprožijo proces sprememb.

Po moje gre pa za tipično neiskrenost do sebe.To ,da se uporablja tuje misli za lastno izražanje,da ne govorimo tega kar mislimo sami je predvsem nepoštenost do sebe.Pač edina pravičnost,ki jo človek ima je biti najprej iskren do sebe.Če hočemo biti stalno biti nekdo drug, v drugi vlogi pomeni, da manipuliramo ,da hočemo izpasti kot nekdo, ki je ne vem kakšen super ego ,sami pa nimamo nič za povedati in predvsem lažemo sebi.In ko se začne pravzprav laganje sebi ravno s tem ,ko govorimo kar so misli nekoga drugega izgubljamo sebe.Skratka taka vživljanja v druge so pomanjkanje lastnih idej in lastnih misli in sebe oblikovati s tujimi mislimi ali pa se vesti di drugih kot, da se hvalimo s tujim perjem.Ko se taka stvar začne opazimo da nismo zadovoljni s sabo ampak si hočemo sebe na novo izmisliti kar je nemogoče.To privede do hude manipulacije ne s samo s seboj(lažemo) ampak tudi z drugimi-podoba je, da tam kjer bi morali biti tiho kjer ne vemo uporabimo izjave ali misli drugih in tako zgubljamo lastno identiteto in v tak prazen lonec jaza polnimo z drugimi vlogami ,ki si jih naberemo v komunikaciji z drugimi.Gre zato ,da maske pravzprav pomenijo iskanje izhoda iz problema-vloge družbe so zamenjlive rodne pa pač ne.In ponavadi so one tiste iz katerih hočemo izstopiti in to potem prenesemo na one druge -družbene.

Zanimivo je tudi,da ni dobra stvar ,če ne govorimo ,delamo tisto, kar mislimo in čutimo.Pač do tega je potrebno biti pošten kajti le tako smo lahko v harmoniji s sabo.Ali ni izguba našega dostojanstva,če igramo več vlog in tako izgubljamo občutek za biti pravičen do sebe do drugih, še več imamo občutek kot, da smo prikrajšani za lastno dostojanstvo ,saj imamo sami sebe kmalu za prevarante in lažnivce, ki ne lažejo samo drugim ampak tudi sebi in tako dejansko izgubljamo svojo integriteto-ta se seveda sestoji tudi iz vlog,ki pa ne morejo biti harmonizirane kot narava kot enost ,če jo stalno razbijamo s tem da nismo iskreni in pošteni do sebe-in dejansko gre za nek default osebne pravičnosti ,ki je edina ,ki jo imamo ravno s porušenjem hierahije vlog-tako je klica norosti pravzprav nespoštovanje meja in tega kam človek spada saj jih zamenjuje tam kjer nek simbolni red vlog tega ne dopušča-Cicero je rekel -suženj je svoboden če se pokorava zakonom-kršenje simbolnih meja in nespoštovanje vodi v norost ravno zato ,ker pomeni nespoštovanje sebe in prezir do samega sebe-tako ranjen prezir pomeni neprestano menjanje vlog in poskus znova prezirati druge in ne sebe-prezir do sebe pa je vedno ne vedeti kdo si s tem ,da zla volja vedno zahteva prezirati druge-tako se skrije bedni ,mali narcisistični jaz z manipuliranjem in prevzemanjem zunanjih vlog s katerimi se pa predsvem želi tisto za kar na svetu gre.

Zato je naravno stanje shizofrenije pravzprav default naših vlog-je pravzprav uničenje le teh ,ki nas pušča v naravnem stanju zavesti ,kot da smo naenkrat ostali brez njih.Ta občutek pomeni kot, da nam je nekaj odvzeto in da si ne moremo tega povrniti nazaj-gre za občutek manjka ter ,da je konec z našim manipuliranjem sebe in drugih.Gre zato ,da je naravno stanje zavesti potem smatrano kot nekaj kar smo izgubili in je neprestana identifikacija, enačenje z drugimi ,kjer se ne moremo od njih razlikovati -tako stanje je ne samo mučno ,je dejansko shizofrena zavest oziroma njeno naravno stanje,ki nima več opornih točk ,vlog ki smo jih imeli.

Torej naravno stanje shizofrenije je default vlog.

[email protected]> wrote:

Včasih so tragedije predvsem stvar slučaja in tudi slučaj je tisti ,ki je vzrok težavam ali propadu.Res je neumno kriviti druge zaradi njega čeprav so lahko tisti vzrok zaradi katerega se slučaj zgodi.No pa k stvari!Vprašanje boga je večkrat vezano tudi na narod-on je tisti, ki vodi narode in ustvarja zgodovino.Človek ,ko mu ni potreben misli ,da je Bog vedno ob njem ,ko ga potrebuje se mu zdi daleč od njega.In res včasih take banalnosti lahko zrušijo še take stavbe duha.Tempus futurum se prevaja kot duh ,torej duh ni nič drugega kot naše prihodnje poti in pripravljanje na prihodnje naloge.Tisti,ki ima uvid prav zlahka razloči osebe oziroma ljudi ,ki imajo duha tiste, ki imajo prihodnost.Pa vendar skoraj nemogoče je vedeti kako se bo odvil jutrišnji dan ,vse kar je, je sedanjost in naš spomin ,ki z neko nerazumljivo logiko govori s preteklostjo o prihodnosti in s prihodnostjo o preteklosti .Vendar tisti ,ki neprestano misli o prihodnosti misli to zato ,ker mu sedanjost njene razmere niso najbolj pogodu.Sploh bi se lahko reklo ,da želi živeti na račun prihodnjih dogodkov.Ne samo, da si želi osebnih sprememb ampak tudi širših ,družbenih, kjer se bi lahko udejanil z vsemi svojimi sposobnostmi.Vendar tak svet pripada svetu trpljenja,ki ravno zaradi duha, ki je nujen, da se iz trpljenja izide poseduje vlogo neke nenedolžne žrtve,ki dejasnko lahko na podlagi izkušenj ve za prihodnje dogodke in jih napove.Take ideje kot so bile ideje o politični prihodnosti so zato širile na marginah in pa tudi po institiucijah, ki so se predsvem ukvarjale tudi s pojmom duševnega zdravja.Torej trpeči ljudje v brezizhodnih situacijah, ki so hlepeli po spoznanju jutrišnjega dne.Namreč gola koincidenca je bila ,da ko so taki zato faktualni prebivalci norišnic širili ideje o prihodnosti -namreč takrat ko je nastajala država so z neko komplementarnostjo in enačajem enačili Boga in politično prihodnost-za njih je Bog pravzprav bil politična prihodnost.In ko se človek prisede k neki taki nenedolžni žrtvi ki je poln duha tistih trpečih ljudi ,ki si ne želijo samo osebnostne spremebe ampak tudi širše politične je zelo nevarno tako izjavo zanikati-res je ni krivca v takih stvareh kajti prihodnost je od vseh in od nikogar-pa vendar človek, ki se mu življenje vzpenja tudi na nek način na račun prihodnosti in njenih poti z njenim zanikanjem, saj v sedanjem času smatra to kot neumnost, ki ji je na nek nenavaden način prisluhne in sebe postavi v položaj odpadništva od svoje prihodnosti ,svojega duha.Stvari začnejo delovati naenkrat resno in tako kot ,da je prihodnost prisotna že zdaj-vendar vsako okolje ,družbena ureditev ni naklonjeno bodočim spremebam prej jih hočejo na vsak način preprečiti-čeprav ti govorim stvari ,ki se tičejo subjektivnega nivoja-se pravi nekega dialoga kjer je tistemu, ki posluša drugega od njega govorjeno daleč iz prihodnosti in misli in stvari niso v njegovi zavesti zato za njih tudi ni odgovoren-vse deluje kot neke vrste poklicanost,ki jo nihče dejansko ne mara-kajti kaj ima človek s poklicanostjo?-tako recimo neka dvoumnost v izjavi o dveh sistemih začne sovpadati z dvema političnima sistemoma.Vedno je bilo vprašanje o politični prihodnosti možen hudič kjer je človeka obšla doslej njemu neznana moč ,ki gaje spremenila v žrtev . .V svetem pismu so dejansko vsi preroki prerokovali o politični prihodnosti kraljestev in bili zato mučeni in ubiti-resnica o takih stvareh vedeti recimo za spremebo totatlitarnega političnega sistema je pomenila sebe izpostaviti hudi nevarnosti-ne samo ,da se človek ni mogel znebiti ideje o dveh sistemih ki mu je do leta 90 neprestano odmevala v glavi ,mu odprla zavest tja daleč v prihodnost kjer je sanjal dogodke ,ki so se potem zgodili kar po kakšne tri ali štiri leta naprej-se pravi ne moči se osvoboditi take misli ,ki ji pravzprav nihče ni verjel zaradi nenavadnosti resnice ,ki jo je nosila-skratka tako misel so proglasili za motenje družbenega miru in norost-in res take ideje ti povem še enkrat so se dejansko širile po takratnih norišnicah-o koncu Jugoslavije in o vojni na Balkanu-jaz osebno sem jih večkrat slišal od prebivalcev norišnic-recimo od Mareta Košnika že leta 84 in od Petra Venclja leta 86-ampak bistvo je da so take ideje, ki so širile po margini in norišnicah benigne le do tedaj dokler se jih ne zanika-ne samo, da človek zanika lastno prihodnost s katero je potem v nasprotju gre tudi zato da se ne more osvoboditi fenomenov, ki se dogajajo vse do takrat dokler ni zadeva priznana kot splošna in veljavna resnica-takrat se namreč kipenje nekontrolirane volje ustavi in človeku se zopet vrne mir.Drugače pa nemožnost kontrolirati zavest ,njene fenomene spremlja lahko tudi ne toliko identiteno vprašanje kot to, da se človek počuti hudo spremnjenega tudi telo doživlja drugače kot pa je tega vajen-dejansko v primežu spremembe dobi nalogo, da preplava realnost-ne samo ,da sila teže in premeščanje težišča ob nastajanju nove države naredi človeka dejansko bolanega, kjer se mora truditi odpirati oči ,tudi funkcije telesa se znajo spremeniti-skratka bolan človek s težo spremebe na svojih ramenih-če rečemo z napak jezikom- heroj bolnik-Atlas , ki nosi nebesni svod na svojih ramenih.Skratka, da ne govorimo o peklu ljudi ,ki ga doživi čez noč spremnjeni človek-narod praznuje svojo prihodnost,ohranjujoč svoje navade sploh, če ima zaupanje vase in v svojo moč predvsem z žrtvovanjem-Bog v povezavi z narodom rabi žrtve ,potrebuje uničenje človeka sploh tistega ,ki moti neke določene politične navade ,običaje in ki prezgodaj naznjanjuje velike spremembe-zanimivo je da je človek, ki ve za neke spremembe v prihodnosti izključen še preden se dogodijo in izključen še enkrat ko se dogodijo saj družba ne sme in ne želi priznati ,da se je motila-torej ne samo, da je prehod iz anorganskega v organski sistem države vedno tudi znanilec poltičnih sprememb-namreč nastajanja države kot spreminjanje težišča- dejansko gre zato kakor pravi filozof ,da je človek prestavljen in medias res in ne gleda zla od strani ali ptičje perspektive-skratka postavljen je v položaj kjer nima izbire-in neumen kot je žrtvuje svoj subjektivni svet za golo realnost -nujnost je prisotna kot nemožnost izbire.

Shizofreniki so skupaj z drugačneži zato večkrat t.i igralci vlog,če pa ne pa igralci in iskalci le teh-zaznamuje jih neavtetičnost njihove narave,(so nepristni v čustvovanju-nerealno čustvovanje in mišljenje pomeni biti bolan) kajti vloge se lahko smatra kot oponašanje oziroma kot družbeno mimikrijo,ki se še ni povzpela do sebe in razvila svojega jaza v celoti-zanikajo celo včasih, da so bolezen večkrat izbrali sami-ne počutiti se odgovorne za svojo izbiro pa pomeni biti tudi lahko bolan oziroma vztrajati v naravnem stanju zavesti kot svetu ki je dan,dokončen in zaprt hkrati pa tudi občutek ,da so jim onemogočena dejanja(ustavljeni v dejanju-od tod stalna potreba po manipuliranju oziroma prevzemanju vlog kar ni nič drugega kot želja premagati sebe-sebe prinesti okoli)-,jezni na svet predvsem pa na sebe.

Naš duh lahko smatramo tudi kot sosledje imen.Torej nek psihični prostor ,ki govori o naši identiteti .Tudi razumljen je kot paleta delnih identitet predvsem tistih,ki jih zahteva vprašanje časa in naših karakternih vsebin-torej karakterne lastnosti ,ki jih imamo povezane z načinom življenja-medtem, ko je subjektivna resnica to kar si mislimo o samih sebi ,kako reflektiramo stvari, ki so so samo naše-po eni strani so zato vprašanje jaza delne identitete,ki so mreža identifikacij in naš subjektivni svet,ki se ne identificira z identitetami okolja-prve so fleksibilne ,druge subkjektivne in so statične-vse skupaj pa deluje kot identiteta človeka-se pravi kroženje delnih identitet in subjektivnosti.Če rečemo ,da gre s tem za krogotok logosa življenja in da se naše vloge spreminanjo in s tem, da se subjektivni svet ne potem je jasno ,da so delne identitete samo površina identikikacij ,ki govorijo o neki moralno etični vraščenosti v čas in prostor-vendar kaj se zgodi,ko taka mreža identitet ,ki je pravzprav naš duh,ki je sestavljen iz neke poimenske sukcesije pride v položaj konca, se pravi nujnosti izjasnevanja kdo in kaj smo?-čeprav ti diskurzi subjektivnosti v odnosu do nadomestnih ali delnih identitet ne komunicirajo pravzprav z nikomer in so s tega stališča nepotrebne,kot je duh včasih nepotreben človeku,saj je cela duhovna zgraba na ta način predvsem diskurz z nikomer -je pa tudi res ,da so take diskurzivno zgrajene stavbe duha veliko bolj osrečujoče kot biti človeku brez duha.Pod vprašaj pa so take zgradbe duha postavljene takrat ,ko pride recimo do preloma nekega obdobja in ko se v imenu sicer lažne pravičnosti enakosti znajde pred identitetnim vprašanjem konca -smrti-podoba je kot da človek nima kam saj prihodnostni družbeni konetekst govori samo eno-svet, ki je zdaj ne obstaja več in je vreden, da se uniči in da propade-vraščenost v nek družbeni sistem etika človekove narave je postavljenja pod vprašaj in stvar funkcionira kot dvojni čas(prihodnost govori z jezikom pretklosti ,preteklost z jezikom prihodnosti)-ta ključni moment pa lahko privede do tega, da človek propade-in seveda kako?-namreč pred nujnostjo realnosti,ki je nedokazljiva(realitetni izrek)-skratka stvar je v tem ,da se zlorabi njegova poslušnost,predvsem tista ki apelira na njegov subjektivni svet,človek iz zemlje ,ki napelje človeka s tem,da ga pokliče na način ,da uzre vso bedo jaza(subjekt na oknu) ta nivo je nivo malega človeka ,kjer je taka stvar možna-se pravi zlorabi se človekovo ime in njegovo poslušnost-In sicer kako?dejasnko svet (realnost) je tisti,(SVET ,DRUŽBA), ki se mu jo pove ,in pred katero se človek izjasnjuje in ker stvar funkcionira ob vprašanju prihodnosti na način kjer je le ta že prisotna(prihodnost je zdaj) pomeni ,da taka vedenost izbriše celotno simbolno mrežo delnih identitet-(kar je bilo prej-čas je dvojen(ne moremo vedeti kaj je bilo prej oziroma kasneje) ,in stvar funkcionira kot tista kjer se predpostavlja ,da človek ve za recimo nek bodoči družbeni prelom ,ki pa funkcionira kot da je prisoten že zdaj-ko oblast ve za nekoga ,ki pozna resnico o takih zadevah ne pozna pa nevarnosti takih spoznanj se zgodi, da se zlorabi samo ime z igro na človekovo poklicanost-se pravi zlorabi poslušnost in mu ustvari slušno halucinacijo in tudi neko dejasnko hipnotično stanje kjer človeku da uzreti sliko njegovega jaza(in effigie-Imago dei-na oknu)-ker je sama stvar konec in ker človek goji vednost o prihodnosti se dejasnko vsa stavba duha, ki jo je zgradil zruši-stvar deluje kot izbris cele simbolne mreže njegovih identifikacij z okoljem in prostorom-se pravi človeka se vrne na začetek (daleč nazaj)in sam izbris simbolnih meja deluje kot padec v čas-zrcaljenje idej(ljudi)deluje kot pot navzdol kot to ,da človek izgubi svoje karakterene lastnosti -niz življenja, ki je sedaj retro princip dejansko pomeni padec v telesno globino, predstavnostni izbris (kot neke vrste drama smrti)ki dejasnko človeku uniči občutek o času-sama stvar lahko funkcionira kot Bog in njegova kazen -kajti realnost je nedokazljiva -in izbris simbolnih meja kot ens realismus fiktivnih teles in podob okolja v katerega je človek vraščen-dejasnko simbolno kot da bi zadobilo moč teže in ki zato pomeni padec v globino telesa in retro princip, ki človeku odvzame prihodnost ,skratka uniči mu jo in ga umesti v preteklost skupaj vred z izgubljenim občutkom o času-tak atentat na prihodnost je možen s tem, da se nevednega človeka zavede prav s poklicanostjo namreč oblast se zamenja z idejo o BOGU,metode oblasti pa z religioznostjo(žrtvovanje pod pretvezo Boga)-namreč maščevalnost- in effigie-je zdaj zrtje stvari realnosti ki je nedokazljiva.

Tako ,da stvar ni metodološke narave ampak izven nje,torej ne gre za kakšno slaboumno ,cepidlačno metdološko dokazovanje človekove identitete skozi dokaz ampak za norost realnosti ,ki izginja izven metode v krutosti narave.

Skratka napak si je predstavljati, da stvarnost ni breztelesna zadeva-človek v svojih dušmanskih predstavah smatra realnost kot nekaj kar je oprijemljivo in telesno in telo smatra kot da je realno in obstoječe in telesne in druge abstrakcije smatra kot da so nekaj stvarnega in se pridno “skrnavi” (kazen)skupaj s svojim telesom-pač nizek nivo spoznanja so telesne abstrakcije in izven metode ,mehaničnih meja ne obstaja nič takega kot so stvarna telesa-zato človek vkolikor je lahko sploh dojet ,je dojet samo znotraj mehanicitstičnih meja izven metodolgije ,metode se ga pa ne da razumeti na način ,kjer bi ga družba lahko končno obvladala in ga “pripitomila” prav z metodo.

Je pa tudi zanimivo kako neobogljeni so ljudje ob vprašanjih duha-njihov instinkt za prihodnost je ob napovedovanju le te izkrivljen in netočen-pred dvema letoma so ga navijaško žingali in revolucionirali v prazno-tudi nekateri znani slovenski filozofi s svojimi zmotnimi instinkti za politiko niso bili izjema in besni, ko se jim je povedalo ,da nobene revolucije ne bo-zanimivo pa je da klevetanja in laži ki si jih taki zmotni misleci dovolijo ( črtanje tekstov) niso nič drugega kot prazna navijaštva z njihovo revolucijo vred in uzurpiranje pravic ter teženj ki temeljijo na laži in zmoti in teroriziranju tistih, ki so drugače politično usmerjeni-tako ,da kar se tiče njih so podobni nasilnim včasih bebcem -bomo pa že mi vedeli za kaj sigurno gre-agitatorji naroda z lažmi in zmotnimi političnimi instinkti-kdo je tu nor ,če ne prav oni.

Gospod “Fabius” po vaši zaslugi smo dobili veliko razmišljanja na temo shizofrenije in tudi širše s področja človeške duše in osebnosti.

Hvala lepa.

Mateja Debeljak

Sicer nisem zagovornik revolucije po cestah prej tega,da se stvari rešijo z vključitvijo tistih, ki so za spremembe v institucije,ki odločajo o duševnem zdravju-pač tukaj je prispevek,ki pa žal ostaja samo to,kajti še dolgo časa bo preteklo,da se bo kaj spremenilo čeprav se znaki že kažejo namreč tisti o razpustitvi psihiatričnih institucij in njihovem preoblikovanju-pa lp -A-http://www.radiomars.si/info/polizika/proletarci-vseh-dezel-osvobodimo-norost

http://www.planet.si/novice/zdravje/debata-lahko-antidepresivi-povzrocajo-se-vecje-motnje.html