Shizofrenija, depresija, občutki!
Lepo pozdravljeni!
Moje ime je Sandi. Živim na Gorenjskem. Moja diagnoza je: Nediferencirana shizofrenija. Lansko leto sem bil 28 dni na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici Begunje na Gorenjskem, zaradi poskusa samomora. Jemljem zdravila Risperdal 4mg, zvečer. Imam tudi izkušnjo s pobegom iz omenjene bolnišnice.
Na nekaj časa postanem tudi depresiven. Depresija pri meni traja nekaj mesecev. Ko sem depresiven, ne počnem nič (ležanje na kavču). Včasih imam tudi zelo čudne občutke. Nimam prijateljev, večino časa preživim doma za računalnikom. Včasih slišim glasove, ki preklinjajo in mi govorijo vedno isti stavek. Občutek imam, da bom prej umrl, zaradi zdravil in bolezni. Ko slišim glasove, počakam, da izginejo (ležanje na kavču) Obiskujem psihiatra v Lescah.
Kaj bi svetujete?
Lep pozdrav.
Sandi
Dragi Sandi!
Vesela sem, da si se obrnil na nas in prosil za nasvet, po pravici pa ti povem, da ne vem, koliko ti bom lahko s svojim odgovorom pomagala.
V praksi vidim, da veliko ljudi zelo trpi zaradi svoje “bolezni” in jih zato večina njih tudi aktivno in na vse možne načine išče pomoč. Resnica pa je, da najbolj pogosto ostajajo sami s sabo ter s svojimi stiskami in težavami. Pa ne zato, ker jim kdo ne bi hotel pomagati, ne. Morda bolj zato, ker se jim mogoče tudi ne more ali ne zna pomagati. Dejstvo je, da na vsa vprašanja še zdaleč nimamo odgovorov. Dostikrat bolj ugibamo, kaj se nekomu dogaja in potem tudi približno “zdravimo”. Ne bi rada, da ti ali kdo drug to vzame dobesedno, saj je tudi to, kar hočem napisati, težko ubesediti. “Resnica” je nekje med vrsticami.
Po nekem prebranem članku mi je postalo zelo jasno, da samo psihiatrija ni dovolj. Potreben je celosten pristop, se pravi poleg psihiatrije, ko ljudem s težavami v duševnem zdravju pomagajo psihiatri z zdravili, še obvezno psihoterapevtska obravnava v kombinaciji z alternativo (slednja v obliki, ki nekomu najbolj odgovarja, mu je najbolj na kožo pisana).
Prepričana sem, da se da pri vsaki stiski oz. težavi narediti marsikaj, je pa treba imeti na voljo dovolj informacij. Zato je treba veliko brati, spraševati, pisati,… Gotovo se potem same od sebe odprejo poti, za katere prej nismo vedeli, da lahko hodimo po njih. Če se odpremo, so možni čudeži. Iskanje rešitev za naše probleme je zelo kompleksna zadeva. Splošni zdravnik je največkrat šele začetek na dolgi poti iskanja.
V tem trenutku mi je prišla na misel knjiga ALKIMIST pisatelja Paula COELHA. V njej pisatelj piše točno o tem ISKANJU.
Sandi, morda je tole pisanje že nekoliko filozofsko, želela pa sem te z njim “opozoriti” na to, da imaš na voljo neskončno možnosti, da si pomagaš, da omiliš pritisk svojega “prisilnega jopiča”, da lažje, srečnejše in bolj zdravo zaživiš. VSE PA JE ODVISNO OD TEBE!
Če te po tem pisanju še kaj zanima, se oglasi. Lahko ti napišem KONKRETNO, na koga se lahko obrneš po pomoč oz. kaj še lahko storiš, da ti ne bo tako nevzdržno.
Za danes pa toliko in SREČNO!
Maja
LEP POZDRAV.V KRANJU SEM BIL NA PREGLEDU PRI NEVROLOGINJI.KAKŠEN PREGLED JE TO ,DA TI DR. REČE ČEVLE DOL -ULEŽI SE NOGE PREKRIŽAJ -ME MALO POTOLČE IN REČE NAJ VSTANEM HODIM PO PETI IN PRSTIH ,A DR . GLEDA VEN SKOZI OKNO IN OKOLI .DIAGONOZA VSE BP.KO SE ZOPET S TEŽAVO VSEDEM POGLEDAM NAPERJ IN VIDIM SLIKO FANTA SVEČKE ROŽE IN ZGLEDALO JE KOD BI PRIŠEL V TOTEN VEŽCO ,SAMO ŠE POŠKROFIT JE BILO TREBA .NO TO NI ŠALA ,ČE ČLOVEK ŽALUJE NIČ HUDEGA SAMO PACIJENT JE MISLIM NA PRVEM MESTU . KO SEM JI POVEAL DA ME VRAT IN HRBET BOLI IN IMAM TEŽAVE Z SEDENJEM IN KOMAJ IZ AVTA ZLEZEM ,EH ZOPET -PEŠ JE TREBA HODIT .IN NE BOM RAZPRAVLJALA SAJ VSE VESTE .POSLALA ME JE V ČAKALNICO NAJ POČAKAM IZVID .BOG POMAGAJ ,KAKŠEN IZVID VSE JE OK.SLUH,VOH .,VID ITD…SAMO MALO LUMBAGA .NIČ ME NI PREGLEDALA KAKŠEN VID ŠE PRAŠALA NI NIČ ,ZA VOH SPLOH NE VEM ,GLUH SEM NA LEVO UHO SEM PAČ NAGLUŠEN TO VSI VEDO NAJBOLJ PA GOSPOD DR .GROŠELJ ,KI MI JE PREDPISAL SLUŠNI APARAT.MAR SMO MI KI SE ZDRAVIMO V PSIH. BEGUNJE NISMO ZA PREGLED NAJ KAR POCRKAMO IN ZAVAROVALNICA AQLI JE TO NJIHOVO MASLO ALI NESPOSOBNOST NEVROLOGINJE KI HUDO ŽALUJE ZA SINOM ,NAJ SE GRE ZDRAVIT SAJ SE JAZ TUDI .VESEL SEM KER IMAM ZELO DOBRO OSEBNO ZDRAVNICO IN TUDI V BEGUNJAH JE SUPER ZDRAVNICA IN PSIHIATRIJA JE TEŽEK A LEP POKLIC SMO V TEM SISTEMU PREMALO ODOBRAVAN -HVALA
Dragi “ĐONI”!
Točno o tem, o čemer pišeš ti zdaj, je povedal prejšnji teden v Jani prim. dr. Janez Remškar-namreč izpostavil je dejstvo, da so zdravniki premalo ljudje in preveč “neki hudi strokovnjaki”-če se lahko malo bolj po domače izrazim.
Zgrožena sem 1 dan bila, ko je neka punca razlagala, kako se bo vpisala na nek podiplomski študij, po končanju katerega naj bi delala z ljudmi. Ni rekla, da gre to študirat zato, ker jo zanimajo ljudje in njihove težave in stiske. Ne, pomembno ji je bilo, da bo imela pred svojim imenom DR. Halo??!! K takemu strokovnjaku ne bi šla jaz niti zastonj. In se mi zelo zdi, da je družba na splošno takšna, ne samo, kar se DR.-jev tiče. Važno je, da imaš titule, da se voziš v kakšni hudi makini, da se oblačiš v Milanu. To, da bi pa znal res z ljudmi delati-tega je pa bolj malo!!!
Res je, da ta gospa očitno žaluje in ko si v tem stanju, res ne moreš biti prav zelo 100%, tako da zgoraj zapisano ne velja čisto zanjo konkretno, saj drugače najbrž ne veš, kako pomaga. Vseeno pa je treba dati vse od sebe, ko si v službi. Lahko si zaspan, se ločuješ oz. razvezuješ, te skrbijo dolgovi-toda človek si lahko še vedno. Morda bi bil manj hud na to osebo, če bi se ti približala s tem, da bi kaj spregovorila o svoji krizi.
In ko pišeš o tem, da te boli, a ničesar ne najdejo-ja, na delu je psihosomatika, ko lahko umiraš od bolečin, izvidi pa so negativni. Še hvala bogu, da je tako! Ali bi raje videl, da bi ti organsko kaj manjkalo? Bodi vesel, da je za1x “na srečo” tako in poskusi urediti svoje notranje življenje do te mere, da ti ne bo več nagajalo še telo-dokler je telo še zdravo. Ko bo 1x preveč vsega, te lahko še telo pusti na cedilu.
Vsak poklic, ki pomaga, je po svoje vreden. Menim pa, da danes še veliko premalo vemo, zakaj zbolimo in se potem za kaj drugega, kot so zdravila, niti ne znamo oprijeti. 100% sem, da če bi se ljudje bolj “posluževali” terapevtov-DA BI BILI MANJ BOLNI. Zbolimo zaradi odnosov, v katerih smo, zaradi neustreznega ravnanja s svojimi čustvi in najbrž še zaradi kakšnih drugih zadev.
Hm, toliko za zdaj. Ti je teh nekaj misli vsaj malo pomagalo?
Maja