shizofrenija
Pozdravljeni,
shizofrenija ima sicer neko genetsko komponento, a osebno ne vidim tega kot vprašanje dednosti v ozkem biološkem smislu. Pogosteje gre po mojih izkušnjah za to, da otroci osebe s to motnjo pogosto odraščajo v čustveno manj stabilnem okolju, kjer ni dovolj varnosti, podpore ali občutka videnosti. Prav to pomanjkanje lahko v določenih življenjskih obdobjih, zlasti ob večjih psihičnih obremenitvah, prispeva k razvoju podobnih težav.
Tudi če obstaja določena ranljivost, to še ne pomeni, da se bodo simptomi pojavili. Ključno zaščitno vlogo ima ravno odnos med starši in otroki. Stabilno, čustveno odzivno in podpirajoče okolje močno zmanjša verjetnost, da bi otrok razvil hujšo duševno motnjo, tudi če obstajajo neugodne okoliščine v ozadju.
Vaša skrb je razumljiva, a če otrokom dajete občutek varnosti, sprejetosti in jih čustveno podpirate, potem že delate največ, kar lahko za njihovo duševno zdravje.
Možno je, da bi zbolela tudi vaša mama, a je verjetnost majhna, še posebej, če je že v srednjih letih brez znakov bolezni. Shizofrenija se najpogosteje pojavi v mladosti, redko po 40. letu.
Shizofrenije ne vidim kot klasične bolezni, kot je pogosto omenjena, temveč kot način, kako psihični aparat skuša predelati in obvladati hude notranje stiske, ki jih drugače ni mogoče zdržati ali izraziti. Gre za poskus psihe, da si na svoj način uredi resničnost, kadar običajni obrambni mehanizmi odpovejo. Z ustrezno in dovolj globoko psihoterapevtsko pomočjo, ki omogoča varen in stalen odnos, je mogoče te mehanizme postopoma razumeti, ublažiti njihovo moč in razviti bolj prilagojene načine soočanja z notranjimi in zunanjimi napetostmi. Tak proces zahteva čas, a pogosto omogoči pomembne spremembe v doživljanju in odnosih.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
pozdravljeni!moj mož je zbolel za shizofrenijo pred 33leti in je dobival tabletee moditen,nato je namesto tablet začel dobivati injekcijo moditen 1x mesečno,akineton in lexaurin3mg letos je imel krče v nogah in je bil 2x operiran pri žilnem kirurgu,jemlje tablete za pritisk,za sladkorno,ker so moditen ukinili ima zoldex 80mg,akineton2mg za prostato in pred enim mesecem so ga najprej začele boleti noge postale so nemočne,da si je moral nabaviti pohodne palice in se opira na njih,večkra ga zanese,da skoraj pade,ker mu mišice popuščajo v nogah!strah me je,ko ga gledam takega,a pomagat mu ne morem!rada bi,da mi po tem opisu,ki sem vam ga dala,odpišete ali je kakšna pomoč in kam naf se obrnem,če se to da pozdravit
za vaš odgovor se vam vnaprej zahvaljujem in vas pozdravljam
Pozdravljeni,
iz vašega pisma je čutiti veliko stiske, skrbi in tudi nemoči, ki jo doživljate ob moževem zdravstvenem stanju. Po toliko letih sobivanja z boleznijo in zdravljenjem se vam zdaj zdi, da se stvari slabšajo in da nimate več prave opore. Zelo razumljivo je, da vas je strah, ko gledate, kako vaš mož izgublja moč v nogah, kako ga zanaša in postaja vse bolj odvisen od opore.
Vaš mož ima dolgo zgodovino zdravljenja shizofrenije, hkrati pa še druge kronične bolezni, ki jih omenjate: sladkorno bolezen, povišan pritisk, težave s prostato in žilami. Kombinacija zdravil, starost, dolgotrajna uporaba določenih antipsihotikov (kot je bil Moditen), pa tudi sama bolezen lahko vplivajo na mišično moč, koordinacijo in ravnotežje. V takšnih primerih je zelo pomembno, da se obravnava poveže – ne samo z nevrologom, ampak tudi z zdravnikom specialistom psihiatrije, ki dobro pozna dolgotrajne učinke antipsihotikov, ter z izkušenim internistom ali geriaterjem, ki zna pogledati celostno.
Čeprav tega ne morem presojati neposredno, opisani znaki lahko kažejo na resno oslabelost mišic, nevrološke motnje ali celo zaplete zaradi kombinacije zdravil. Zato bi bilo smiselno, da se čim prej obrnete na osebnega zdravnika in prosite za celostno oceno: nevrološki pregled, pregled pri psihiatru in morda tudi fizioterapevtsko obravnavo.
Kar se tiče vprašanja, ali se to da pozdraviti – tega se žal ne da zanesljivo reči, saj ne gre za eno samo bolezen, ampak za preplet večih dejavnikov. A pogosto se da ublažiti simptome, izboljšati gibljivost, zmanjšati tveganje za padce in osebi omogočiti nekaj več samostojnosti. Pomembno je, da ob tem ne ostanete sami – tudi vi kot svojka bi si morda lahko poiskali pogovor ali podporo, saj je dolgoletna skrb za bližnjega izčrpavajoča in polna dvomov.
Če bi čutili, da bi vam koristil tudi pogovor s terapevtom, kjer bi lahko izrazili svojo nemoč, občutke krivde ali žalosti, ki jih utegnete nositi, bi bilo to nekaj, kar lahko naredite zase – ne kot zdravnica za moža, ampak kot človek, ki si tudi sam zasluži oporo.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj