Seznam psihoaterapevtov, ki znajo z MOM
Pred kratkim sem slišala, da so dr. Dernovškovo “odžagali”
na njenem prejšnjem delovnem mestu in da se je morala
preseliti v Sevnico.
GittaAna, ali je to res?! Dr. Dernovškova je edina psihiatrinja,
ki se je kar precej pojavljala v javnosti na temo osebnostnih
motenj in zato me je ta novica pretresla.
Momsterjev se baje vsi bojijo, celo sodniki se nočejo z njimi ukvarjati
in jim raje popustijo. In če so tudi dr. Dernovškovo onemogočili,
nam res trda prede.
Zato zelo upam, da ta novica ni resnična.
Ali pač?
Pozdravljeni!
Prof.dr. Dernovškovo niso odrezali, temveč je odpoved dala sama. Trenutno dela (med drugim) tudi v Sevnici, kjer je kolikor mi je znano zelo zadovoljna. Vsi, ki si želite k njej, se lahko naročite tudi tam, poznam celo primer, ko so se njeni pacienti iz Lj naročili kar istega dne, da so potem skupaj šli na “izlet” v Sevnico. Baje je bilo zabavno in celo zdravilno 🙂
Tako, da ni panike. Prof. Dernovšek še vedno dela kot profesorica, poleg Sevnice tudi v Zavodu Planina, ima kup projektov, izobraževanj, vabil v tujino itd…..Tako, da kolikor je meni znano z njo ni prav nič narobe, kvečjemu obratno 🙂
GittaAna
OKOM ni isto,kot MOM. Mislim pa, da je tudi tukaj zelo dobra kognitivna terapija. Poguglajte, če jo kdo nudi. Ima pa kar nekaj izkušenj z OKM ( ni isto, ampak vseeno) psihoterapevtka Urška Batelino, morda je dobro, da ji pišete na [email protected] in jo prostie za kak nasvet, kam se obrnit.
GittaAna
GittaAna, moj partner hodi v mb k terapevtu, ki ste ga priporočali. Imam občutek, da je v redu, saj ga je obdržal na terapiji že skoraj dve leti enkrat tedensko, kar je velik dosežek za mojega momovca. To mu je uspelo na način “malo pihanja na dušo” (partner mi občasno kaj pove), sicer bi že po prvih nekaj terapijah pobegnil. Vendar pa rezultatov skoraj ni, razen da je po njegovem nasvetu prevzel del skrbi za otroka in me malo razbremenil. Rezultatov pa ni zato, ker moj partner ni pripravljen na globljo psihoterapijo, sam je povedal, da ne namerava nekomu tujemu razlagati o svojih problemih, tako da dalje od tega, kakšne probleme ima z mano in kaj naj naredi, ne prideta. Dobro je to, da terapevt ne pritiska na njega, ker po moje dobro ve, da še ni pripravljen, jaz pa vedno bolj dvomim, da bo kdaj pripravljen. Tako da….če imate momovca in ga uspete pripraviti na to, da gre na terapijo, v kolikor sam ni pripravljen, ne bo učinka.
Psihoterapevtska obravnava posameznikov z MOM
Pozdravljeni, če se osebe ki trpijo zaradi simptomov MOM odločijo in vključijo na psihoterapijo/ambulantno psihiatrično zdravljenje sami, to največkrat storijo zaradi njihovega izredno slabega počutja – najpogosteje so zelo depresivni ali anksiozni; prav tako tarnajo zaradi razpada partnerskih zvez, prijateljstev, slabih medosebnih odnosov v službi…..Krivdo za svoje slabo počutje iščejo in najdejo v vseh drugih, razen v samih sebi; kriva je usoda ali slabe izkušnje v otroštvu. Verjamejo, da bi bili oni sami povsem O.K., , ČE BI SE DRUGI LJUDJE DO NJIH DRUGAČE VEDLI, če bi se okolica okolica in svet okoli njih drugače vedla. Redki uvidevajo, da sami nekaj narobe delajo, vendar ne vedo natančno KAJ in ZAKAJ.
V psihološki svetovalnici Kameleon ocenjujejo, da zdravljenje mejne osebnostne motnje ne nastopi vedno nujno in brezpogojno, ampak je odvisno od izraženosti tovrstne motnje. Do zdravljenja lahko pride, če posameznik s to motnjo sam ugotovi, da ne zmore več normalno funkcionirati v vsakdanjih situacijah in da so oteženi odnosi z drugimi ljudmi. Odločitev posameznika z mejno osebnostno motnjo za zdravljenje nastopi redko, saj ti ljudje pogosto niso kritični in prej vidijo problem pri drugih ljudeh kot v svoji osebnosti. A prav lastna motivacija omogoča uspešno zdravljenje. Velikokrat pristop k zdravljenju spodbujajo bližnji ljudje, s čimer želijo osebi z mejno osebnostno motnjo zagotoviti kvalitetnejše življenje.
V kolikor je motnja zelo izražena in so odzivi posameznika nevarni za njegovo zdravje ali zdravje drugih ljudi, so v zdravljenje vključena zdravila. Vsekakor pa zdravljenje predstavlja psihoterapija. Preko nje posameznik z mejno osebnostno motnjo ozavesti svoja čustva in vedenje – kakšna so, zakaj nastopijo in kaj to pomeni za druge ljudi, katerim so namenjena. S tem se spodbuja kritičnost, kar omogoči postopno spreminjanje takšnih odzivov. Psihoterapija prav tako pomaga odkrivati vzroke, ki so privedli do te motnje. Le-ti so pogosto skriti in zato imajo na posameznika še toliko večji vpliv.
V tujini je izredno priljubljen Program STEPPS kot možna oblika pomoči posameznikom z mejno osebnostno motnjo (Jerica Radež in Meta Shawe-Taylor)http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2015/radez_shawe-taylor.pdf,
Avtorici ugotavljata, da je MOM izredno kompleksna psihična motnja, ki je relativno odporna na učinke farmakološkega zdravljenja (npr.Ripoll, 2013). Številne mednarodne smernice (npr. APA, 2001) zato navajajo psihoterapevtsko pomoč posameznikom z MOM kot primarno sredstvo njihove obravnave. Kljub priporočilom smernic je potrebno poudariti, da zaradi zahtevnosti dela s posamezniki z MOM ni splošno sprejetega konsenza o uporabi točno določenega psihoterapevtskega pristopa. Ti klienti so namreč nagnjeni k prehitremu zaključku terapije (npr. Skodol, Buckley in Charles, 1983), poleg tega pa s svojimi osebnostnimi lastnostmi povzročajo večjo količino emocionalnega distresa in kontratransfernih reakcij pri psihoterapevtih (npr. Bourke in Grenyer, 2013). Oblikovanje učinkovitih, ustreznih in empirično podprtih psihoterapevtskih pristopov zato predstavlja pomemben izziv sodobnim zdravstvenim sistemom (Zanarini, 2009). Dosedanje oblike psihoterapevtskih intervencij za pomoč posameznikom z MOM izvirajo predvsem iz dveh širših teoretskih paradigem: psihoanalitične in kognitivno vedenjske (Yeomans, Levy in Meehan, 2012). Kanadski raziskovalci (Dixon-Gordon, Turner in Chapman, 2011) so pred kratkim izvedli metaanalizo, v okviru katere so proučevali učinkovitost posameznih psihoterapevtskih pristopov pri zdravljenju motenj osebnosti. Ugotovili so, da so za pomoč posameznikom z MOM najbolj empirično podprte naslednje štiri vrste psihoterapije: dialektična vedenjska terapija (angl. Dialectical behavior therapy; Linehan, 1993), terapija, usmerjena na sheme (angl.Schema therapy; Young, 1999), »psihoterapija, temelječa na mentalizaciji« (angl. Mentalization based therapy; Bateman in Fonagy, 2001) in »na transfer usmerjena psihoterapija« (angl. Transference focused psychotherapy; Clarkin, Yeomans in Kernberg, 1999). Pri tem lahko prvi dve obliki umestimo pod kognitivno-vedenjske, drugi dve pa pod psihoanalitsko orientirane pristope. Poleg že navedenih oblik psihoterapij rezultati raziskav kažejo, da na zmanjšanje števila simptomov MOM vplivajo tudi številni drugi psihoterapevtski pristopi. V preostalih študijah (npr. Blum idr., 2008; Davidson idr., 2006; Marziali in Munroe-Blum, 1995) so se tako kot učinkovite pokazale še individualna in skupinska psihoanalitična terapija, klasična kognitivno-vedenjska terapija (Beck, Freeman in Davis, 2004), »terapija sprejemanja in zavezanosti« (angl.Acceptance and commitment therapy; Hayes, Strosahl in Wilson, 1999), metakognitivna terapija (Wells, 2009) ter program STEPPS (angl. Systems Training for Emotional Predictability and Problem Solving; Blum, Pfohl, St. John, Monahan in Black, 2002). Pri slednjem gre za relativno nov psihoterapevtski pristop, ki temelji na principih kognitivno-vedenjske ter družinske sistemske terapije. Ker je pri nas program STEPPS še relativno nepoznan in ker v tujini njegova uporaba trenutno kaže na precej obetavne izide (npr. Van Wel idr., 2006; Blum idr., 2008), bi ga veljalo vpeljati tudi pri nas v čimvečjem obsegu.
Kot že rečeno – Ponavadi ljudje s to motnjo poiščejo pomoč ob izgubah ali grožnjah izgube, v situacijah, ko je ogrožena njihova samopodoba ali ko ne morejo več uravnavati svojih meja. Za uspešnost terapije je ključnega pomena, da je posameznik za dolgotrajno/dolgoletno delo motiviran, zdravljenje je težavno in zahtevno, dolgotrajno…..vendar ob redni terapiji dokazano pomaga, da se oseba čez čas počuti bolje, težave v čustvovanju in vedenju se počasi in stežka omilijo (popolnoma ne izginejo); motnjo je zagotovo mogoče uspešno zdraviti. Uspešnost terapije poleg motiviranega klienta zagotavlja še ustrezno osebnostno in strokovno usposobljen psihoterapevt s področja osebnostnih motenj, ki bo ob uvodni psihoterapevtski diagnostiki ob sprejemu klienta pozoren ne samo na psihopatološke simptome v smislu povečane labilnosti čustvovanja in impulzivnosti, na samopoškodbeno in samomorilno vedenje, temveč bo tudi pridobil ustrezne anamnestične podatke glede stabilnosti v odnosih – v medvrstniških odnosih, v partnerskih odnosih, v stabilnosti na delovnem področju ipd…..
Naj bo lep večer še naprej, Leonida
GittaAna, točno tako je, nenehno poslušam: “Vse naredim, kar želiš, se trudim, šel sem na vse terapije, ki si jih hotela. Naredim vse za najino vezo, ti pa……” Ne vem, ali mu naj rečem, da naj ne hodi več, ker to bi se takoj strinjal, pa še prihranila bi denar, ampak potem sploh odpade vsaka možnost za spremembo. Ne vem, kaj naj naredim.
Nisem zasledil, kdo je dober terapevt v območju Prekmurja, se pravi, gremo tudi v Maribor, če bom pripravil seveda soprogo, da se je udeleži. Ima dobre dneve, ko se strinja in ostale dneve. Sva bila v Ormožu v bolnici pri eni, raje ne bi o imenu, ker je napisala v izvid take stvari, da mi je postalo kar slabo
Hvala za odgovor
Pozdravljeni, malo sem brskala in povpraševala, podatki so tudi javno objavljeni. V Mariboru obstaja dokaj široka ponudba psihoterapevtske pomoči, npr. Center za psihoterapijo Maribor, naslov: Čufarjeva cesta 5, 2000 Maribor, telefon: 031 770 962; potem Psihoterapevtski center Temida Maribor, naslov: Trg revolucije 2, 2000 Maribor, telefon: 040 464 979; Psihoterapevtski in Psihodiagnostični center Maribor, naslov: Barvarska ulica 7, 2000 Maribor, telefon: 051 631 161 itd. Veliko uspeha vam želim pri urejanju družinskih odnosov in vas lepo pozdravljam, Leonida
Niso vsi dobri, v resnici je le nekaj takšnih , ki sploh razumejo kaj so to osebnostne motnje in kako z njimi ravnati. To so za našo stroko še vedno nove stvari, kar nekaj pa je takšnih , ki so v tem videli dobro tržno nišo, ker so do pred leti ni s tem nihče ukvarjal in so se razglasili za strokovnjake. Takšni so lahko celo škodljivi.
Na Primorskem je psihiatrinja Mirjana Furlan , ki v LJubljani tudi vodi skupino za svojce oseb z osebnostnimi motnjami.
