Setev prednikov in žetev potomcev
Resnično stanje:
http://nova24tv.si/slovenija/ljudje/nezaslisano-zaradi-2800-evrov-dolga-petrolu-bo-z-otroci-pristala-na-cesti/
Resnično stnaje: žalostno je da ljudje pljuvajo in odobravajo neko deložacijo, preden sploh izvedo za kaj gre in kakšna je prava resnica. To spet dokazuje zmanipuliranost in zaničevanje resničnosti..
http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11011405&p=11063042#p11063042
http://nova24tv.si/slovenija/pogoji-za-pokojnino-so-kot-legalna-tatvina/
A dodame še kakšne prispevke, ki so odraz resničnega stanja v državi….. al je boljše, da neham?
Sicer pa, važno da imamo toliko strokovnjakov in toliko različnih metod s katerimi nas bodo podzravili ko bomo zapadli v tako globoko depresijo ker nimamo pravice niti na človeka vredno življenje.
Izumili smo/ste/so in kot merilo postavili stvari, ki nam le komplicirajo življenje.
Včasih so se ljudje podali k vaški “čarovnici”, ki je že v naprej vedela kaj baše Janeza/Micko (ampak vedela je tudi cela vas). Prednost “čarovnice” je bila, da ni imela 15 doktoratov ampak veliko zdrave pameti in izkušenj. Posledično ni pisala traktatov (traktát -a m (ȃ) knjiž. razprava, teoretični sestavek), ampak je na kratko povedala človeku kje ga lomi. Tisti, ki so nekaj dali na to kar je povedala so bolj ali manj uspešno prebrodili krizo, ostali so se zapili ali šli na vejo in zgodba se je dokaj hitro pozabila, če odštejemo opravljanja pri vodnjaku in v vaški oštariji.
V letih, ki so se mi nabrala sem nekaj malega izkusil, nekaj slišal in videl, imel tudi kakšni izkušnjo, ki je nisem želel in je drugim ne bi privoščil. Poslušal šolane in nešolane razlagalce življenja in resnice, obiskal vaško oštarijo, pogledoval proti veji…
Na koncu, ali morda začetku sem naredil le tisto, za kar sem se sam odločil. Prav? Neprav? Komu mar? Sešteti je bilo treba lastne minuse in pluse, pametne in slabe odločitve, potegniti črto in pogoltniti bolj ali manj grenko pilulo spoznanja.
Z vaško čarovnico greva tu in tam na kavo opravljati druge. Oseba z dvema doktoratoma je ločena in nesrečna pristala na pivu, pa še vedno svetuje drugim.
P.S. Če bi mi kdo skušal povedati, da sem kaj posplošil je udaril mimo. Pisal sem samo o določenih ljudeh, ki jih poznam in imam z njimi izkušnje ter del skupne poti iskanja česarkoli že!
Ponavljam:
4. Kakšen je tvoj predlog?
Predvsem pa:
5. Kaj ti storiš, da se stanje izboljša? Ali si samo ena tistih, ki premore samos prstom kazate in kritizirat?[/quote]
Obstajata dve skupini ljudi:
1. tisti, ki razmišljajo s svojo glavo, so tudi glasni in ja, se pritožujejo ker edino s pritoževanjem kam pridejo, najdejo rešitev (če ne doma, pa kje drugje)….
2. tisti, ki potrebujejo druge, da jim dajo / ponudijo rešitev, nikoli nič ne rečejo (zato so vedno na istem in se celo življenje ubadajo z istimi problemi) in tudi ne najdejo nikoli rešitve.
Sami najbolje veste v katero skupino spadate.
Obstajata dve skupini ljudi:
1. tisti, ki razmišljajo s svojo glavo, so tudi glasni in ja, se pritožujejo ker edino s pritoževanjem kam pridejo, najdejo rešitev (če ne doma, pa kje drugje)….
Od kod ti ideja o pritoževanju?
Ne mešaj jamračev in tistih, ki nekega dne usekajo po mizi in “odjahajo na zahod”!
Tako kot v vseh poklicih, je tudi v moji branži enako. Obstajajo dobri strokovnjaki in obstajajo slabi strokovnjaki.
Metode vezane na podporo človeških potencialom so večinoma dobre, vendar pa niso vsemogočne. Nekatere so boljše za eno stvar, druge za drugo. Še posebej so problematične travme. Ni prav veliko metod, še manj pa strokovnjakov, ki znajo dobro delati s travmami.
V procesu osebne spremembe se mora poklopiti marsikaj: čas, terapevt, izbor primerne tehnike oz. metode, primerno čustveno stanje terapevta in klienta … . Iz izkušenj vem, da so včasih pričakovanja klientov zelo velika, prevelika glede na realnost.
Glede “grehi staršev postanejo grehi otrok” pa žal v veliki meri drži. In najpogosteje tega ni mogoče rešiti v 1,5 ure. Je pa pri klientih, ki so pripravljeni investirati več svojega časa in denarja mogoče narediti zelo veliko.
Noben človek na tem svetu ni sposoben videti svoje zadnje strani brez ogledala.
za “Večinoma res”:
vsake toliko se najde tukaj kdo ki tako lepo opiše občutja in agonijo iz primarne družine, da se ne morem načuditi podobnostim. jaz sem te kar začutila. na srečo sem v življenju spoznala dve znanki/prijateljici s katerima si lahko povemo take osebne zadeve. ko se čutimo. ki ne obsojajo, ki razumejo. ostali bi kazali in še kažejo s prstom name. začelo se je spontano, ko sem delno zaupala svojo zgodbo. potem vidiš, da nas je na žalost veliko ranjenih.
občudujem tvojo moč, odločnost, tvojo samostojnost… pogum, da jih zapustiš. tudi jaz sem jih in mi je okej, z vsakim letom sem bolj mirna, čeprav se spomnim nanje. ampak veš kaj, en večji korak sem naredila po obisku terapije – katere sem se otepala dokler je šlo, sem si pa dala omejitev da grem za 3 mesece, potem pa dalje sama rešujem. nekako jim je uspelo, da so me v enih točkah razsvetlili. pač hočem reči, da ni univerzalne rešitve, meni je to pač pomagalo, da sem ene stvari hitreje predelala in šele nekaj let po tem dokončno prekinila.
postavitev družine zveni zanimivo, vseeno pa me je v kotičku srca zaskelelo, ker kako hudiča po vseh mukah in poniževanjih, mene zdaj “obsodijo” za stanje? občutek, da me en spet skuša okol prinest… in zavračam krivdo za to stanje kot ga imamo. ok, če že pol/pol. malo sem bila celo jezna zaradi tega.
kar pa je najbolj žalostno, moja babica je skregana z mojim fotrom in leta nimata stikov, moja mat je skregana z materjo ter bratom in niso v stikih že desetletja, vsi poskregani! in zdaj meni v posmeh, ker to pa res boli, spet ista zgodba pri meni: prekinitev stikov, čeprav smo govorili tudi o tem in sem jih spraševala če bo tako tudi pri nas…. tolažim se, da imam vsaj možnost za srečo, ker oni vsi niso srečni, globoko v sebi, jaz berem, raziskujem, predelujem. največji poraz v življenju pa bi bil, da mene zavržejo moji otroci…. ampak se trudim delati drugače, jih imam rada in jim to povem, jih pohvalim, sem na voljo.
srečno!
Bom tole poskusil razložiti. V določenih kontekstih namreč tudi jaz uporabljam podobno argumentacijo.
Vsak odrasli človek je odgovoren za svoja dejanja. Iz tega stališča nosijo starši absolutno odgovornost za vse kar so otrokom naredili slabega. Ta vidik absolutno velja v kolikor gledamo izključno razmerje starš-otrok.
Če pa gledamo širše več generacij starš-otrok-starš-otrok-starš-otrok-starš-otrok itn. potem absolutna odgovornost pade na tistega, ki je prvi v neki genetski verigi naredil nekaj slabega. Iz tega tudi sledi, da v bistvu niti mi, niti naši starši, morda niti ne naši stari starši, niso bili prvi odgovorni za nekaj, kar se je zgodilo pred davnimi leti. Kdo pa torej potem sploh je odgovoren in kako to “napako” naših prednikov popraviti?
Vse skupaj je težko znanstveno razložiti, saj ne obstaja znanstveni dokaz, da se odgovornost na nek način deduje. Metafizično lahko zadevo skušamo razložimo preko karme in tega, da se otrok rodi v točno določeno okolje, da doživi točno določene izkušnje. Lahko pa tudi preko kolektivne odgovornosti genetske verige potomcev. Ker smo genetski potomci svojih staršev, nosimo soodgovornost na nivoju kolektivnega zavednega (osebno se nagibam k tej razlagi). Kot predstavniki naše genetske verige imamo odgovornost da popravimo napake naših prednikov (žal je to vsaki generaciji težje narediti).
Sam v bistvu nisem verjel v takšen mambo džambo, vendar pa mi je nekaj osebnih izkušenj (tudi s klienti) omajalo prepričanje, da obstaja samo trenutna realnost. O podrobnostih ne bi želel pisati, dejstvo pa je, da otroci praviloma ponavljajo napake svojih staršev – zelo pogosto še v težji obliki.
Metodo opisano v uvodnem prispevku poznam, za določene primere jo absolutno priporočam, tam kjer pa je iz racionalnega stališča težko razumeti sistem dedovanja odgovornosti pa je po mojem osebnem mnenju psihoterapevtsko slabo dodelana, zato za primere dela na travmah svetujem kakšno izmed drugih metod. Tako kot pri vseh metodah je tudi pri tej pomembno kdo jo izvaja in koliko ima ta oseba občutka za delo z ljudmi.
Se pa ob pisanju o odgovornosti starši – otroci vedo spomnim na naslednjo pripoved.
Tečejo priprave na usmrtitev težkega kriminalca. Na usmrtitvi sta prisotna tudi njega sina. Prvi je kriminalec v zaporu, drugi normalni družinski oče z normalno službo. Po usmrtitvi obema zastavijo enako vprašanje: “Zakaj si takšen?”
Prvi odgovori: Poglejte mojega očeta, kakšen pa naj bi bil.
Drugi odgovori: Poglejte mojega očeta, kakšen pa naj bi bil.
Ljudje imamo del možganov, ki nam omogoča, da se odločamo in reprogramiramo telo in podzavest. Zelo je težko ne-delati napak naših prednikov. Vendar dan nam je um, da lahko mislimo, dana nam je sposobnost, da lahko zacelimo svoje rane, dana nam je volja, da lahko vztrajamo, dano nam je srce, da lahko oprostimo, in dana nam je možnost, da lahko na naslednjo generacijo prenesemo vzorce humanosti.
Samo da ne bo pomote, jaz nisem terapevt po Hellingerjevi metodi postavitve družine, to metodo poznam iz perspektive klienta, seveda pa razumem njeno strukturo in namen. Delamo pa tudi pri Core Energetics sistemske postavitve (tudi družinske), sistemski pristop pozna tudi nevrolingvistično programiranje. Na sistemskih postavitvah temelji tudi geštalt psihoterapija in mnoge druge. Se pa v določenih segmentih metode razlikujejo. Hellingerjeva metoda ima precej jasno določena pravila o tem kaj je prav in kaj ni prav, in ne dovoljuje veliko odstopanj. Mi pravila v precejšnji meri prilagajamo klientu (vstopimo v njegov zemljevid), značajskih obramb ne želimo uničiti/jih zlomiti, ampak jih delamo samo bolj “transparentne”, vseeno pa skušamo upoštevati določene principe psihoanalize.
Je pa lahko Hellingerjeva metoda ravno zaradi svoje rigidnosti za določene primere in ljudi izjemno koristna. Ampak to ni moj stil. 🙂
Srečno tudi vam.
Si želel povedat, da se nima smisla upirat, da itak vse teče po vnaprej določenih tirih in se je bolje čimprej vdati v usodo, ker itak ni druge rešitve?[/quote]
Naka, tega v mojem “modrovanju” ne moreš prebrati. Ko že omenjaš tire, sem pisal o kretnici, ki jo je treba premakniti. Prej? Kasneje? Enkrat pač.