Setev prednikov in žetev potomcev
POSTAVITEV DRUŽINE
Posameznik izmed ostalih članov skupine izbere nekaj oseb, ki predstavljajo njegove družinske člane, in jih postavi v prostor. Med njimi se začnejo pretakati občutki jeze, sovraštva, nestrpnosti, strahu, bolečine, prizadetosti, sočutja, ljubezni, povezanosti, miru, harmonije . Pri tej tako imenovani družinski postavitvi, posebni terapiji za preseganje omejujočih družinskih vzorcev, ki jo je utemeljil filozof, teolog in pedagog Bert Hellinger, postane vidna notranja slika družine in ljubezen dobi možnost, da znova steče.
Bert Hellinger, osemdesetletnik, ki je bil med drugim tudi misijonar v Afriki, a je pozneje izstopil iz duhovniškega reda in se posvetil izobraževanju na področju psihoterapije, navdušuje s skupinskimi družinskimi terapijami po Evropi in svetu.
Korenine družinske terapije segajo tisoče let nazaj do obredov, pri katerih so šamani prosili prednike za blagoslov, zaščito in zdravje. Hellinger je v Afriki spoznal šamana, ki ga je poučil, kako pomembna je družinska duša, ki jo sestavljajo naši predniki. Družinski vzorci, lahko bi tudi rekli sorodstvena zavest ali duša, se namreč prenašajo iz roda v rod. To velja za vse zemljane, ne glede na njihovo vero ali kulturo. Naj se zavedamo ali ne, vselej nosimo s seboj bremena svoje družine. Družinska postavitev odstre skrite vzorce, ki vplivajo na družinske člane. Na postavitvi so tako navzoči tudi pokojni sorodniki, rodovi dedov in pradedov, ki vplivajo na naše življenje.
Drevo življenja
Terapevt za družinsko postavitev potrebuje družinsko drevo vsaj za tri rodove nazaj ter temeljne podatke in ključne dogodke, kot so ločitev ali smrt staršev, zapleti pri porodu, splav, incest, posvojitev, samomor, smrt brata ali sestre, izobčenje kakega družinskega člana, bolezen v družini, alkoholizem, invalidnost . Pri družinski postavitvi posameznik izbere izmed neznanih ljudi predstavnike za očeta, mater, brate ali sestre, partnerja, otroke ter jih postavi na različna mesta v prostoru, kot občuti. Pri postavitvi je osupljivo, da izbrane osebe, ki predstavljajo družinske člane, natanko občutijo, kaj se v družini dogaja, čeprav pravi družinski člani niso navzoči. Nekateri celo dobijo simptome, ki jih imajo družinski člani, ne da bi jih sploh poznali.
Kako je to možno? Odgovor bi lahko morda pojasnili s teorijo morfogenetskih polj, ki jo je utemeljil angleški biolog Rupert Sheldrake. Po njej se nasledstvo ne odvija samo prek genov, temveč tudi prek morfogenetskih polj. Zaradi teh polj obstaja poseben kolektiven spomin, ki je povezan z vsakim posameznikom njegove vrste. Vsak posameznik polje obogati in je priključen na kolektiven spomin. V morfogenetskem polju so vsi vzorci neke družine. Pri postavitvi se okrog predstavnikov družine oblikuje nevidno energijsko polje, zato lahko zaznavajo podatke o vseh članih posameznikove družine.
Ob postavitvi družine pridejo na površje bolezenske dinamike medčloveških odnosov in tudi skrite moči, ki vodijo ven iz težav. Gre za poseben pristop k stvarnosti, do katere se sicer ni mogoče dokopati z mišljenjem in analiziranjem, temveč zgolj s čutenjem in srcem. Ko postavitev osvetli družinsko vpletenost, se vpleteni lažje osvobodi lastne mreže.
Terapevt v sistemski družinski terapiji vselej skuša odkriti, ali je kdo znotraj širše družine vpleten v usodo njenih prednikov. Kdaj smo vpleteni, pa morda tega sploh ne vemo? Po Bertu Hellingerju smo vpleteni, kadar kdo v družini nezavedno še vedno prevzema in živi usodo nekega predhodnika, ki ga lahko pozna ali pa tudi ne. Na primer, dogaja se, da otrok ne živi s starši, ampak s starimi starši ali neko drugo družino. Pozneje rojen otrok, njegov brat ali sestra, lahko prevzame energetsko osnovo tega zapuščenega otroka in se nezavedno vede tako, kot da so tudi njega zapustili. To se lahko uresniči v okviru istega rodu ali nekega prihodnjega pokolenja. Rešitev v terapiji z družinsko postavitvijo je preprosta: šele ko se izobčeni ali zamolčani družinski član postavi na sceno in spet dobi enakovreden prostor v družini, v njej lahko zavladata mir in ubranost. Družinski član je lahko izobčen zaradi bolezni, odvisnosti, duhovne usmeritve ali verske pripadnosti, drugačnosti, neizpolnitve pričakovanj .
Pripadam, torej sem
“Družinske postavitve kažejo na obstoj zavesti skupine, ki jo določa zakon: kdor je enkrat postal del sistema, ima enako pravico do pripadnosti kot vsi ostali pripadniki sistema. Če je kakšnega člana prizadela krivica, se pojavi neobvladljiva potreba za poravnavo. Krivico, ki je torej bila nekomu storjena v predhodnem rodu, bo pozneje doživel in pretrpel nek potomec, da bi tako povrnil red. To je povezano z osebnim prepričanjem in upanjem, da lahko z lastnim trpljenjem rešimo drugega,” pojasnjuje Bert Hellinger.
Vselej obstaja globoka povezanost otrok z družino, iz katere izvirajo. Za otroka je najhuje, če ga iz nje izključijo. Težnja po pripadnosti je temeljni motor našega delovanja na zelo globoki človeški ravni. Pripadnost družini mnogi izkazujejo tako, da privzamejo telesno držo, način dihanja, vrednote, obnašanje staršev . Otrok nesebično naredi vse, da bi pripadal družini. Zato spoštuje pravila in ve, kaj mora delati in čemu se mora izogibati, da bi dobil pravico do pripadnosti oziroma da te pravice ne bi izgubil.
Tudi bolezni v družini so lahko posledica nerazrešenih družinskih odnosov. Bolezen navadno izzove ista temeljna dinamika. Zato je v nekaterih družinah več srčnih bolnikov, drugi umirajo za rakom, tretji podlegajo alkoholizmu . V družinah se lahko pojavi potreba, da eden od otrok želi slediti preminulemu bratu ali sestri, materi ali očetu. Potem naredi samomor ali zboli za rakom ali kakšno drugo boleznijo.
Brezpogojna ljubezen do staršev
Bert Hellinger meni, da so terapije, ki zahtevajo upor ali boj proti staršem, zgrešene. V našem življenju so namreč najpomembnejši odnosi s starši, saj ti določajo tudi odnose z drugimi ljudmi. Po enem zakonu tisti, ki se bojuje proti očetu, sam postane takšen kot on, kdor pa se bojuje proti materi, postane kot ona. Kdor svoje starše prezira, bo v življenju postal prav to, kar prezira. Depresivnost je pogosto posledica nesprejemanja staršev ali enega od njih. Zato človek lahko kaznuje samega sebe z neuspehom, na primer pri delu ali v odnosih s partnerjem. Pri nekom, ki ima težave z očetom, postavitev moške linije ponavadi pokaže, da je imel njegov oče prav tako težave s svojim očetom. Pri postavitvi terapevt poišče prvi jez, ki je zaustavil tok ljubezni.
Pot do osebnostnega razvoja ter zdrave in integrirane osebnosti je vselej tlakovana s sprejetjem staršev, s pomočjo katerih smo prišli na ta svet. Dokler tega ne storimo, ne moremo zoreti in tudi ne razvijati zrelih odnosov z bližnjimi. Kdor starše spoštuje in jih sprejema v celoti, od njih sprejema tudi vse dobre vplive. Očetov blagoslov je po družinski terapiji Berta Hellingerja izjemno pomemben, saj to ni le očetov blagoslov, temveč prihaja prek množice prednikov in ga oče zgolj izgovori. Če se sin pokloni pred očetom in ga zaprosi za blagoslov, se lahko vključi v tok življenja. Kdor staršev nima rad, tudi ne more resnično ljubiti svojega partnerja. To je podobno, kot da bi hoteli zgraditi dvonadstropno hišo brez prvega nadstropja.
Kar predniki sejejo, potomci žanjejo
Cilj družinske postavitve je najti stik z zdravilnimi silami v družini in razrešiti ovire, ki preprečujejo pretok ljubezni. Ljubezen namreč dobi prostor šele potem, ko se osvobodimo predsodkov, sodb, obtožb in lastnih predstav. Najglobljo ljubezen lahko doživimo, če nas ljubljena oseba sprejema takšne, kot smo. Taka ljubezen je v skladu z najglobljimi silami in ima v sebi nekaj religioznega. Samo tam, kjer vlada ljubezen, je poravnava taka, da drugemu dobrega dajemo več, slabega pa manj. Potem ima ljubezen možnosti tudi pri poravnanju v slabem.
Družinske postavitve najpogosteje pokažejo, da je tisti, za katerega velja, da je problematičen in negativen, v resnici dober in motiviran z globoko ljubeznijo. Hkrati pa se izkaže, da prav tisti, ki se imajo za boljše od drugih, lahko v družinski shemi sprožajo zelo slabo dinamiko. Četudi je otrok moteč, navadno ravna iz ljubezni. In družinske postavitve vedno znova potrjujejo, da rana družinskih članov ponavadi izvira iz pomanjkanja ljubezni. Družinska postavitev razkrije, kje se je krog ljubezni pretrgal. Družinska usoda se ponavlja toliko časa, dokler se ne naučimo ljubiti.
“Kdor živi v skladu s svojo vlogo očeta, matere, partnerja, otroka, brata ali sestre ter preprosto sprejema in izpolnjuje naloge, ki iz nje izhajajo, uresniči svojo človeškost. Kdor je ubran s sabo, se ne bojuje. Je v harmoniji s seboj in okolico ter občuti globok harmoničen mir. Ko se stvari uredijo, nas prežme občutek olajšanja in miru,” pravi Bert Hellinger.
To se na družinskih postavitvah jasno vidi na obrazih ljudi, ki izražajo smeh, solze, radost, olajšanje . Ko čustva stečejo, se razjasnijo tudi obrazi in začnejo sijati. Vezi se spletejo in krog ljubezni se spet sklene. To je večen tok rodov, skrivnost življenja, ki teče, setev prednikov in žetev potomcev.
Andreja Paljevec
Bi se kar strinjala, da napisano drži. Vsi smo verjetno že bili priča kako se v neki družini iz roda v rod ponavljajo zgobe (otroci mladi izgubijo življenje v nesreči, različne bolezni ipd.). Samo obnašanje in razmišljanje potomcev pa je dejansko zelo identično razmišljanju in obnašanju staršev. Povezava zagotovo je. Kar pa se jaz osebno ne morem strinjati je razmišljanje s katerim se odgovornost prenaša na potomke oziroma so oni tisti, ki morajo ˝sprejeti starše˝, da se začarani krog prekine.
Problemi, predvsem tisti, ki vodijo v psihična obolenja, so nesprejemanje in zavrženost, vendar le-ti nastanejo iz strani staršev. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da starši, ki ne sprejmejo lastnega otroka iz takšnih ali drugačnih razlogov, ne sprejmejo njegovega bistva, njegovega obnašanja, verskega prepričanja, zavržejo otroka in s tem naredijo zanko s katero po eni strani držijo v šahu lastnega otroka in sebe v končni fazi.
Jaz osebno od rojstva naprej doživljam nesprejemanje od staršev, kar se je z leti razširilo na celo družino. Moji starši enostavno niso želeli / hoteli / mogli sprejeti otroka, ki je bil drugačen od njihovega slepega prepričanja (nisem fant temveč punca in to ja prvi otrok ženskega spola je bilo preveliko razočaranje). Moji starši še danes ne morejo sprejeti dejstva, da sem pametna, da sem dosegla kaj v življenju in nisem zguba kot so mi celo življenje govorili. Ne morejo sprejeti dejstva, da se nisem poročila, nimam otrok. Itn. itn. Mojo mater motijo celo moji lasje, kar pa samo potrdi koliko enega zavračanja in nesprejemanja lahko dobi nekdo od lastnega starša.
Ob vsej tej dediščini sem do pred nekaj leti živela mirno življenje, kar pomeni da se nisem nikoli odzivala na njihove provokacije. Tudi, ko so mi jasno in glasno, z besedami kot dejanji, dali vedeti da me ne marajo in me ne sprejemajo, sem jaz bila ponižna, sem jih obiskovala, obdarovala, skrbela za njih. V obdobju ko sem najbolj potrebovala podporo, ljubezen, ko mi je res bilo hudo v življenju, s čemer so moji starši bili seznanjeni, od njih razen obtožb, posmeha in dokazovanja kako so že leta vedeli, da iz mene ne bo nikoli nič, nisem doživela. Takrat sem potegnila črto. Končno! Po dolgih letih ugajanja, hlačeplazenja, odpuščanja in vsega kar pride zraven, sem potegnila črto in se odločila, da grem živeti svoje življenje. Sprijazniti se s tem, da nimaš strašev, da nisi deležen njihove ljubezni, da nisi sprejet je hudičevo težko, ni pa nemogoče.
Se najdejo pač drugi ljudje, ki te vzamejo za svojega in se na nek način izgubo nadomesti, čeprav ni isto. Občutki seveda niso isti, še vedno je nekje eno zavedanje, da nimaš ˝taprave, krve˝ družine, da si nezaželen, odvržen. Seveda se s časom človek navadi na nove pogoje. Saj veste kako je to, tisti ki so brez rok ali nog se pač morajo navaditi živeti brez. Tako je tudi na drugih področjih življenja.
Iz lastne izkušnje vidim, da je ena povezava s predniki. Sama mislim, da se ta ohranja zaradi napačnega razmišljanja oziroma nenapredovanja, tj. naši starši razmišljajo in delujejo, kot so njihovi predniki – vs. ne gredo v korak s časom, zavirajo spremembe, ki so nujne za preživetje že zaradi same narave, ki se spreminja, niso sposobni ovreči stara prepričanja ipd. Torej, pred 100 l ni bilo toliko ateistov (ali pa se o tem ni javno govorilo), danes jih je čedalje več, naši predniki pa bi radi na vsak način preprečili povečevanje ateistov, kar pa ne morejo seveda, posledično nastanejo notranji konflikti, sovražtvo in zavračanje tega sveta, ljudi, življenjskega sloga sedanjega časa. Iz vseh teh razlogov zavračajo tudi nas, otroke, naraščaj, ki pač gre v korak s sedanjostjo. Zaradi tega, bolj ko so starejši bolj postajajo zagrenjeni, sovražni do vseh in vsega. Ker niso umsko sposobni sprejeti sedanji čas, zavračajo tudi lastne otroke in jim namesto ljubezni namenjajo sovraštvo.
Iz stališča otroka, pa to lahko povem in potrdim iz lastnih izkušenj, so starši vedno in brezpogojno sprejeti. Otrok, ki se rodi, sprejema svoje starše, saj je naravo to uredila in poskrbela za to. Do odstopanj pride, ko starši imajo lastne vizije in ko njihov otrok ni v skladu z njihovo vizijo, ni takšen kot bi oni želeli, prihaja do trenj. Ko je otrok starejši, večja so trenja, saj otrok zraste, spozna zunanji svet in vidi, da to kar od njega starši zahtevajo in prilakujejo ne laufa. V tem trenutku se otrok mora odločiti, ali bo ustregel staršem in ostal na istem nivoju kot oni, ali pa bo izbral pripadnost družbi v kateri mora bivati, delati in živeti. Kakorkoli obrnemo, ali nekdo izbere pripadnost družini, ali družbi, bo izobčen oz. izločen iz neke skupine, ali iz familije ali iz družbe. Vprašanje je le, kaj je manj pogubno za samega človeka, torej potomca….oz. s čem lažje živi in s čem utrpi manj škode.
Seveda se veliko ljudi niti ne zaveda na kakšen način lahko svet okoli njega vpliva naj, kako se lahko spreminja in kakšne vse možnosti ima. Ko opazujem kako se odvijajo stvari v urejenih družinah, pa tukaj mislim na tiste res urejene družine kjer je veliko ljubezni in sorejemanja, vidim kako so otroci uspešni, in vedno znova se potrdi to pravilo. Vsakič, ko spoznam kakšno urejeno družino vidim enak vzorec: starši svojega otroka sprejemajo v celoti, vključno z njegovimi razmišljanji in težavami, in nesoglasji. In otrok seveda sprejema starše v celoti, rezultat pa je, da skupaj gredo naprej. V urejenih družinah je opaziti tudi to, da sta starša zrela, prevzemata odgovornost za svoje odločitve, obnašanje in življenje. To je prvi pogoj, da pride do skladja v družini. Če starši niso sposobni ali pripravljeni sprejeti lastnega otroka, ki je njihova kri in meso, ne more priti do soglasja. In ne, do konca življenja bom trdila, ni mogoče teh nesoglasij razrešiti z nobeno terapijo. Vidimo, da smo toliko različnih metod poskusili, napredna psihoterapija itd. pa ni vedno prišlo do zadovoljivih rezultatov. Kaj meni pomaga dobra terapija, če nekaj dni kasneje mi lastna mati reč: kakšno slamo to imaš, dej postriži to, kaj ti bo ta slama na glavi….
Sama iščem rešitve in preskušam različne stvari. Psihoterapija, meditacija ipd. zadeve pomagajo do te mere, da se človek umiri oziroma nauči ravnati z lastnimi čustvi, ne doživlja izpadov zaradi bolečine, ki mu je bila / mu je zadana. To pomeni, da navzven ne kaže ničesar, potlači čustva jeze do katerih pride zaradi ran in bolečine (katere se pojavijo samo od nam dragih in bliskih ljudi). Posledično to pomeni, da konflikt ostaja nerazrešen. Ena stran duševno trpi in odnese domov rano, druga pa še naprej misli kako ima prav in je takšno ravnanje pravilno in normalno – saj se nasprotna stran ne buni…
Sama sem prišla do zaključkov, da je v hudih primerih najboljša rešitev odmik, tudi če to pomeni prekinitev stikov s starši. Nekdo, ki se odloči za ta korak, bo s časom videl ali je potrebna kratkotrajna prekinitev ali trajna. V mojem primeru vidim rešitev izključno v trajni prekinitvi. Že kar nekaj desetletij se trudim in čakam da bom vsaj enkrat sprejeta, da me bodo starši vsaj enkrat obravnavali kot lastnega otroka in mi dali mrvico ljubezni. Do danes se to ni zgodilo in se verjetno nikoli ne bo. Preveč in predolgo sem trpela, da bi še zadnjo fazo svojega življenja podarila ljudem, ki zame osebno niso ljudje. Preveč živcev in zdravja mi je šlo, da bi se še kar naprej šla njihovo igro.
Glavni problem po mojem mišljenju je napačno ravnanje naših predhodnikov in neodstopanje od lastnih meril in vizij. Starejši bi pač morali razumeti, da so danes drugi časi in se spreminajo zahteve in merila družbe. Mladi se moramo prilagoditi družbi v kateri živimo, če je to komu prav ali ne, saj nam potem grozi doživljenjska odvisnost od staršev – tj. se ne postavimo na noge in ne zaživimo neko samostojno življenje.
Čedalje bolj sem prepričana, da nobena terpaija, nobeneo zdravljenje v teh modernih oblikah ni pravo in pravilno. In ne pomaga dokončno, ne odpravi vzroka. Po mojem mišljenju je edini pravi način ali sprava tj. da si povedo vsi kar si imajo kaj povedati, ali pa prekinitev stikov in samorealizacija tj. vlaganje v lasten osebnostni razvoj s pridobivanjem znanja, izobrazbe in posledično priznanja v družbi. Drugih poti oziroma bližnjic pa mislim da ni. Tisti, ki z lastnimi starši ne more vzpostaviti normalnega ljubečega odnosa je bolje, da z njimi prekine stike, se posveti sebi: se izobražuje, pridobiva znanje in ugled v družbi, posledično pridobiva na samopodobi, samozavesti, postaja močnejši in odpornejši na zunanje zahteve. Tisti, ki kdaj začuti potrebo po starših pa naj jih kar pokliče, obišče ipd. Vsak bi se moral ravnati po lastni presoji. Nikakor ne podpiram sovraštva ali gojenja zamer, vendar pa ne zagovarjam niti hlapčevstva do takšne mere, da se izgubi lastna vrednost in uniči lastno življenje. Vsak ima pravic odločati o svojem življenju, vsak mora prevzeti odgovornost za lastno življenje, četudi to pomeni dokončna zapustitev družine (od katere itak ni bilo pozitivnih vplivov).
Mislim, da j edina prava pot pustiti vsakemu njegovo, naj starši mislijo in delajo kakor hočejo, če ne prenesemo njihovega vpliva, jih izločiti iz življenja in to je to. Namesto zgubljanju živcev, energije in lastnega življenja zaradi prednikov, ki niso sposobni prestopiti lastne omejitve, je brezpredmetno. Na ta način bomo samo postali takšni kot oni. Če pa se bomo oddaljili iz strupenega okolja, se posvetili lastnemu samouresničevanju, si ustvarili lastno družino kateri bomo dali ljubezen in od katere bomo ljubezen tudi prejemali, potem bo vse Ok.
Meni osebno bi pomenilo vse na svetu da od staršev slišim da so bili krivični do mene ker so me obsojali zato ker sem v zrelih letih še samska, ker nimam otrok ipd. To bi spremenilo moje življenje ogromno. Zavedam pa se da tega ne bom nikoli dočakala niti slišala. Ker so oni sveto zaverovani v svoje. In ok, jaz sem to sprejela in jim puščam, da so takšni kakršni želijo biti. Istočasno pa dopuščam sebi, da sem takšna kot si sama želim biti in živim tako da sem neizobčena iz družbe. Dovolj je bilo da sem celo življenje bila izobčena iz lastne družine, ne potrebujem še zavrženosti iz družbe zato da udovoljim staršem, ki me itak ne bodo nikoli sprejeli.
Za konec naj še povem ozadje. Gre za to da sem šele zdaj, po nekaj desetletjih življenja ugotovila, da imam bolezen in to bolezen, ki mi onemogoča normalno življenje, tudi to da bi imela otroka. Gre za boletzen ki se vleče celo življenje. Moji starši niso nikoli bili v skrbeh niti so se kdaj vprašali kaj se dogaja, niti so me v končni fazi kdaj vprašali zakaj nimam trok. To ne. So pa me zato poniževali in se mi posmehovali. Kar naprej sem poslušala kako sem zanič, da če bi bila kaj vredna bi imela svojo družino ipd. Njihovo posmehovanje mi je dobesedno zagabilo marsikaj v življenju in povzročilao še večji odpor. Nikoli pa mojih staršev ni zanimalo kaj se v resnici dogaja z menoj in zakaj v resnici nimam otrok. Takšne starše jaz ne potrebujem. To nisi ne ljudje in ne nobeni starši.
Metoda opisana v članku se meni osebno zdi neučinkovita, ker se krivda spet prelaga na otroke, kar pa ne more biti. Niso otroci rodili in vzgojili starše, temveč je obratno. In starši, ki ne ljubijo lasto kri in meso od rojstva naprej ne zaslužijo otrok niti ljubezni otrok, ki jih niso sprejemali vs. sprejeli, pa če se to še tako grdo sliši.
Filozofija, da bi se določeni notranji konflikti in vzorci razrešili preko drugih ljudi prek nekih energij ipd. je po mojem mišljanju praznoglavje tako kot izganjanje hudiča, razsvetljenost z meditacijo ipd.
Človeštvo se razvija s časom in s hitrostjo s kakršno pač se razvija. Vedno, prav vedno, so obstajali dobri ljudje in slabi ljudje, dobri starši in slabi starši, bogati in reveži, kralji in hlapci. tako pač je. Kar se dogaja sedaj je forsiranje in izsiljevanje za enakopravnost, katere nikoli ni bilo in nikoli ne bo. Silimo k idealom. To je opazno na vseh področjih: najbolj idealna ženska, najbolj idelaen paradižnik, najbolj idealen otrok, itd. itd. vsi bi vse najbolj idealno, nobeden pa ne bi niti s prstom mignil.
To kar mi z nekimi terapijami, z zdravljeni takšnimi in drugačnimi želimo izsiliti, predčasno, se pač maščuje s povečanjem sovraštva (splošnega). Ljudje se sovražijo tako kot se niso nikoli. Tako daleč je šlo, da se sovražijo starši in otroci, bratje in sestre. To je rezultat sodobnega časa, izsiljevanja in idealiziranja. To je rezultat časa v katerem so ljudje živeli brezskrbeo in jim ni bilo treba migati za nobeno stvar, se niso bali za službo, se niso bali za lastno varnost. Danes pa so popolnoma drugi času in zahteve. Zato ni čudno da otroci imajo takšen odpor do staršev, ki postavljajo zahteve in pričakovanja v skladu z lastnimi izkušnjami. Kako sem lahko imuna na zahtevo lastniš staršev da kako nimam časa njim hoditi delati to in ono…. ne morejo razumeti, da sem vsak dan v strahi in delam kot norc, da bi preživela. Oni tega ne dojamejo, ker niso šli v korak s časom. so se odločili svoj življenje zaključiti na določenem nivoju. Nimajo čustev niti sočutja do drugih ker ne živijo v tem času, ne živijo v moji resničnosti.
Mislim, da težnja ljudi k nekem napredku in osebnosti rasti prek analiziranja in terapij v nedogled, nima prihodnosti. Ljudje, ki imajo težave bi morali enostavno živeti in se skozi življenje naučiti to kar se na terpaijah. Dober terapevt je dejansko starš, ki ranjeni osebi pomaga odrasti tj. pripraviti jo, da svoje dnevne življenjske obveznosti opravlja normalno. Konfliktov pa nobeden ne reši. In nobena terpaija tega ne reši. Čustvene rane reši samo sprava s povzročitelji ali pa življenje samo ki človeka pripelje v določene situacije v katerih dozori. Druge poti ni.
Jaz se nikoli več ne bi šla nobenih terapij. Nikoli!
Kar pa vidim kot zelo koristno in zdravilno je delo, učenje. Sedaj se učim stvari, ki se jih nisem mogla kot otrok pa sem si močno želela. Sedaj hodim v šolo, ki me zanima in katero sem želela končati pa mi je bilo onemogočeno, sedaj hodim na glasbeno šolo, itn. itn. In počutim se odlično, nobenih izpadov, nobenih nočnih mor ipd. Stikov pa nimam več in se počutim pomirjeno od takrat. Ko konačm študij bom dobila delo, ki me dejansko veseli in ga želim opravljati, posledično bom zadovoljna, bolj koristna družbi in ne bom čutila nobene potrebe več po kakršnikoli terapiji. Zame osebno, so terapije škoda. Ljudje s hudimi psihičnimi težavami (sizofrenija ipd.) so izjema in jih tukaj ne obravnavam.
Moj nasvet bi bil: živi in pusti živeti. Naredi tako kot ti srce veleva v določenem trenutku in se ne obremenjuj z ničemer. Ljudi, ki ti škodijo, izloči. Izobražuje se, naredi kaj iz sebe, postani koristne družbi in sebi. Tako boš zadovoljen, samozavesten in se boš počutil koristnega in vrednega. To je edini recept za duševni mir.
Pravkar sem prebral knjigo ˝Vzemi vsaj ljubeze˝ avtorja Michaela Burka, ki je fenomenalen dokaz kako otroci plačujejo za grehe prednikov in sicer ne tako, da še naprej podpirajo njihovo vedenje in početje, temveč tako, da jih ustavijo oziroma preprečijo, da bi še komu povzročili škodo in trpljenje. Roman je res odličen. Priporočam branje!
Skozi leta se časi, navade, možnosti sicer spreminjajo – a ostaja nesporno, da nekoč in da še dandanašnji jedro družinskega okolja, njegovo delovanje in medsebojni odnosi, še zlasti v povezavi z otroci, ne deluje enako. Zato ne vzamem za svoje pojasnilo “včasih je bilo to tako” – saj še danes vztrajno ponavljam, da ni bilo povsod, v vseh družinah take prakse. In da imaš tudi dandanašnji možnost vzpostaviti toplejše odnose.
Zadnje leto mi je bilo zato nekajkrat (med drugim) rečeno, da “preveč berem”. Na kraj pameti mi ne pride, da bi takim osebam razlagala, kje vse sem iskala informacije in koliko različnih ljudi mi je prihajalo v tem (nehote) naproti. Ko spet in spet doživljaš, kako se zlagajo puzzle v smiselno celoto… Obenem se moram (očitno) še naučiti, da ti ni vedno dano, da o njih tudi spregovoriš. Neglede na to, koliko bi ti to pomenilo in neglede na to, da jasno vidiš, da vleče drugi v odnosu do tebe svoje, napačne zaključke. Tako ostaja sprijaznenje s “tako pač je”. Saj, nenazadnje, vsak ravna tako, kot sam verjame, da je najbolj prav.
A naj vam izkušnja, ki vas je zaznamovala, ne vzame vere in zaupanja v ljudi. Vse se pretaka: od mene k tebi in nazaj. Širše, veliko širše, kot zgolj v okviru družine. Kjer recepti za duševni mir niso enaki. Na marsikaterega od njih še nismo imeli možnosti naleteti in ob novih raziskovanjih sami zaznavamo, kaj je in kaj ne more biti, nam osebno, učinkovito ali koristno. Samo vrat si ne zaprimo pred tistim, česar ne poznamo in ostanimo odprti za soljudi. Nenazadnje smo lahko (ravno nam učinkovite) “terapije” deležni, ko prisedemo k človeku, ki na klopi krmi golobe…
Dandanes je težko najti sogovornika, vrednega zaupanja in takega, ki si bo vzel čas za soljudi. Ko sem bila v najhujši življenjski situaciji, so mi vsi obrnili hrbet. Prav vsi. Za vse je bilo preveč in pretežko, da bi se ukvarjali z menoj in poslušali moje izpovedi. Še danes je tako. Pa sem mislila kako so to kao moji prijatelji, vredni zaupanja ipd. Neumnosti.
Danes ni nobeden pripravljem pomagati drugemu, ne na takšen ali drugače način. Sprehodite se malo okoli, poglejte ali se kdo ozre če je na cesti nekdo padel, se poškodoval, če kdo kliče na pomoč. Ne, prav nobeden, ker nobeden se noče vtikati, nobeden ne želi biti izpostavljen ker če bo karkoli rekel, ga bo policija spraševala ipd. Poglejte koliko nasilja se dogaja okoli pa so vsi tiho, nobeden se noče vtikati, saj to ni moja stvar, reče vsak…..
Tak je tvoj pogled.
A, če dovoliš, popravila bi poudarjen stavek. Danes ni nobeden pripravljem pomagati drugemu, ne na takšen ali drugače način. Sama imam drugačne izkušnje in škoda se mi zdi, da se (s takim podajanjem) dejansko pripravljenost pomagati predstavlja kot zanemarljivo oz. premalo pogosto, da bi o njej govorili.
Če že pišeš o tem, bi bilo prav, da se navede “nekateri” oz. “večina” – če je taka tvoja izkušnja. Nikakor pa ne “noben”. V ta izraz si (nenazadnje) zapopadena tudi ti.
Tak je tvoj pogled.
A, če dovoliš, popravila bi poudarjen stavek. Danes ni nobeden pripravljem pomagati drugemu, ne na takšen ali drugače način. Sama imam drugačne izkušnje in škoda se mi zdi, da se (s takim podajanjem) dejansko pripravljenost pomagati predstavlja kot zanemarljivo oz. premalo pogosto, da bi o njej govorili.
Če že pišeš o tem, bi bilo prav, da se navede “nekateri” oz. “večina” – če je taka tvoja izkušnja. Nikakor pa ne “noben”. V ta izraz si (nenazadnje) zapopadena tudi ti.[/quote]
Ja, če vidim z lastnimi očmi, da nekdo na cesti leži, pa se nobeden ne popraska niti kdo vpraša dotično osebo ali potrebuje pomoč, ali pa ji pomaga, potem to zame pomeni NOBEDEN. In si dovolim, rečt Nobeden ker je to dejanski odraz in dejstvo.
Žalostno je kako so večini ljudi oprani možgani, da se zapiči v to kakšne besede kdo uporablja, hočeš gre za tvojo izkušnjo in nimaš pravico posploševati. wau, res. A resnica toliko boli? Namesto da bi se ukvarjali s tem kar je dejansko narobe, se ukvarjajo s tem kako kdo govori. To je odraz kako so ljudje v Slo zmanipulirani. Pa tudi kakšen IQ imajo. Celo 99% govori na isti način in uporablja iste znucane fraze.
Če bi hitlerjeve sodelavce in istomišljenike vprašali kaj o njem bi vsi rekli, da so oni imeli POZITIVNE Izkušnje in da ne gre posploševat. A ne…..
Če vprašate kakšne otroke alkoholikov kaj si misli o svojem fotru ali materi (alkoholiku) bo povedal eno. Če pa vprašamo sosdea bo povedal čisto nekaj drugega – bo rekel, jah jaz imam z njim čisto drugačno izkušnjo – pozitivno. A ne….
Zato ker se je slepiti najlažje, zato ker je obrniti hrbet najlažje. In vsi tisti, ki dajejo odgovore tipa: jah, to je moja izkušnja, se slepijo in zanikajo dejansko stanje, ker so pač takšni kot so, ali preveč leni da bi kaj naredili, ali preveč presrani da bi kaj povedali, ali pa enostavno ignorantski. Je pa pri nas kar precej tistih, ki zaradi strahu ne črhnejo besedice, takrat ko bi morali, pa ignorantov. Zato pa je vsesplošno stanje takšno kot je. Zato politiki lahko delajo kar hočejo, ljudtsvo pa pravi: a veš, jaz imam drugačno izkušnjo, ti lahk govoriš samo v svojem imenu….
Ja, mogoče pa nisi dovolj dolgo počakal(a), da bi VSI šli mimo. Mene recimo ni bilo tam. :/
Ja, mogoče pa nisi dovolj dolgo počakal(a), da bi VSI šli mimo. Mene recimo ni bilo tam. :/[/quote]
Oooooo, hvala srči. Bom naslednjič počakala. 🙂 🙂 :).
Samo se mi zdi, da je malo preveč takšnih v tej državi, ki čakajo da jim kdo pomaga. Tudi pokojna mati od teh otrok iz Koroške je prosila in čakala na pomoč, pa se nobeden ni zmigal, ker so pa le vsi imeli drugačne, tj. pozitivne, izkušnje z očetom. Ona pa je danes pod rušo.
Iz takšnih in drugačnih situacij se kaže dvoličnost slovenskega naroda. Dokler ni pri meni, obrnem glavo stran. Dokler mi nakažejo plačo, ne bom opozoril na nepravilnosti. Dokler sem jaz zdrav, ne bom rekel kako v zdravstvu v naši državi, glih ne špila vse tko kot je treba. Pa če bom bolan, bom že dal tisto podkupnini, sm da bom zdrav, a ne….
Tak je tvoj pogled.
A, če dovoliš, popravila bi poudarjen stavek. Danes ni nobeden pripravljem pomagati drugemu, ne na takšen ali drugače način. Sama imam drugačne izkušnje in škoda se mi zdi, da se (s takim podajanjem) dejansko pripravljenost pomagati predstavlja kot zanemarljivo oz. premalo pogosto, da bi o njej govorili.
Če že pišeš o tem, bi bilo prav, da se navede “nekateri” oz. “večina” – če je taka tvoja izkušnja. Nikakor pa ne “noben”. V ta izraz si (nenazadnje) zapopadena tudi ti.[/quote]
Ja, če vidim z lastnimi očmi, da nekdo na cesti leži, pa se nobeden ne popraska niti kdo vpraša dotično osebo ali potrebuje pomoč, ali pa ji pomaga, potem to zame pomeni NOBEDEN. In si dovolim, rečt Nobeden ker je to dejanski odraz in dejstvo.
Žalostno je kako so večini ljudi oprani možgani, da se zapiči v to kakšne besede kdo uporablja, hočeš gre za tvojo izkušnjo in nimaš pravico posploševati. wau, res. A resnica toliko boli? Namesto da bi se ukvarjali s tem kar je dejansko narobe, se ukvarjajo s tem kako kdo govori. To je odraz kako so ljudje v Slo zmanipulirani. Pa tudi kakšen IQ imajo. Celo 99% govori na isti način in uporablja iste znucane fraze.[/quote]
Vidiš, da nekdo leži na cesti in praviš, da ji noben ne pomaga. Kaj pa ti? Zakaj ji ne pomagaš ti?
P.S.
Sama ljudem pomagam, tako, da bo opranost možganov, posploševanje, zmanipuliranost očitno veljala za koga drugega.
Iz samega prispevka, sploh pa iz kometarjev, se vidi kako so ljudje zmanipulirani in vešči obračanja besed z namenom zavajanja samega sebe in slepenja oz. zaničevanja resničnega stanja.
Še bolj pa je zanimivo kako se na kruto resničnost ljudje ne odzivajo več. Oziroma, če se že, pa z namenom prepričevanja v nasprotno, oziroma da ni tako hudo in napada na tistega, ki upa povedati dejstva.
Okrevanje bo trajalo še kar nekaj stoletij….
Resničnost pa je takšna kot je, če jo sprejmemo ali ne. Zato pa večina ljudi še vedno kupuje formule oz. instant rešitve brez razmišljanja o dolgoročnih posledicah in spraševanja po dokazih o učinkih.
Evo,
da bo bolj jasno kakšno je realno stanje in dejstva…
http://siol.net/digisvet/novice/kako-je-pisarna-postala-zapor-fotozgodba-417209
Rešitve: hm, dokler bodo vsi luleki tiho, ker se bojijo za lastno rit oziroma ni še toliko hudo, da bi bili neposredno odškodovani, bo tako kot je. Sm, da je mir pri hiši, a ne.
Še ena rožca: http://siol.net/novice/slovenija/projekt-ostevilceno-koliko-bo-moralo-hujsati-zdravstvo-ker-mi-nocemo-416402
Najprej smo ljudi navlekli na vse kar je nezdravo – pri tem so številni goljufali, in goljufajo, s pridelavo hrano z uporabo nedovoljenih stvari (ki so mimogrede naredile veliko škode, saj vidimo kakšni ljudje so danes – od psihičnih, do hormonskih in ostalih motenj…). VSE ZA PROFIT a ne. Zdaj ko so ljudje toliko debeli, pa jih je treba prepričat da so PREDEBELI in v breme drćavi oziroma strošek zato da lahko ZVIŠAJO CENE ZAVAROVANJE oziroma si izmislijo NOVE STROŠKE zavarovanj….. Super, a ne….
v prispevku pa ej kalkulator, ki nekomu z 165 cm višine pokaže, da je 49 kg na njegovo višino RAHLA PODHRANJENOST. Hahahaha…. Na isto višino pa je 68 kg že DEBELOST….. Huuuuuuuuu…… A zdaj bi nas radi že spravili vse na isto težo, tko kot je Hitrel določal merila za čistokrvno raso, al kako….