Koga imate raje, svoje sestre ali prijateljice? Katere vam več pomenijo, jim lahko več zaupate? Katero bi prosili, če vam posodi denar? Jaz imam svojo sestro rada, ampak, ko sem prišla v finančno stisko, sem pa brez razmišljanja, prosila za pomoč prijateljico. In seveda pomoč tudi dobila….

rada jo imam, če je pa kaj grem pa raje do prijateljice

Imam več sester in več prijateljic. Vsaka prijateljica je za nekaj… Ena za “pocrkljat”, ena za svetovat, ena za denar posodit…
Sestre so pa za družinske slovesnosti, pa za druge družinske zadeve…
Rada imam pa oboje, ampak vsako po svoje.

Sestre so sestre, prijateljice pa prijateljice… Za mene je to čisto nekaj drugega. Pa osebne prijateljice, pa tiste, ki spadajo k družinskim prijateljem… Imam več predalčkov. Vso so pa dragoceni.

Nimam sestre, imam pa dva brata. In jasno, da imata brata vedno prednost pred prijateljicami. Kri ni voda. In družina je vedno na prvem mestu. V dobrem in če je treba, tudi v slabem.

Prijateljice so pa tako, tako. Če se le da, dobiš od ženske kajlo v hrbet. Če ne prej, pa slej. Tako da, žensk se je treba pazit.

Jaz pa nimam ne sestre, ne brata, zato ne razumem, da se nekateri za karkoli obrnejo raje na prijatelje. Moja dav sinova učim, da si morata biti vedno dobra, naj si bosta tudi prijatelja in nedavno nazaj sem jima rekla (ko sta se skregala), ko bosta odrasla in bosta imela kako težavo, da se bosta lahko obrnila en na drugega. Sicer imamo primer v moževi primarni familiji, da z leti se bratje in sestre oddaljijo en od drugega, pa vem da na začetku ni bilo tako, ker sem vedno občudovala ta njihov odnos, tisto bratsko povezanost. Bilo je lepo kaj takega za videt, ker sama tega nikoli nisem izkusila. Potem pa so sčasoma bili prijatelji več vredni, kot če bi hotel kdo reči, da sedaj pa imamo svoje družine in drugo življenje, primarna družina pa je nekaj, kar ni več pomembno. Kaj pavem, mogoče bi bilo tudi pri meni tako, ampak tega nikoli ne bom izvedela…

Moje sestre so moje prijateljice. Če jih potrebujem, če rabim pomoč, nasvet, varstvo otrok, če one potrebujejo mene smo si na razpolago. Hodimo skupaj ven – včasih same, včasih z možmi, na morje pa že mnogo let hodimo skupaj – pa se mi zabavamo in otroci imajo družbo. Seveda se kdaj tudi kaj sporečemo, ampak se hitro pobotamo. Tako, da v bistvu prijateljic skoraj ne potrebujemo (čeprav jih imamo – seveda skupnih). Aja, smo pa 4 sestre.

Moja sestra mi je najboljša prijateljica! Kakšno srečo imava, a ne?

No, tudi pri nas smo 4 sestre. Se dobro razumemo in na začetku branja sem mislila, da se je oglasila katera od mojih sester (hec). Pol sem pa videla, da ste ve 4 še veliko bolj povezane… No, toliko jaz ne bi hotela biti. Poznam pa tak način povezanosti, ker smo tudi me bile nekaj časa take. Ampak to prinese tudi nekaj neugodnosti. Smo pa precej oddaljene druga od druge (po kraju bivanja), zato se ne vidimo “kar naprej”, smo pa v stalnem stiku (telefon, e-pošta…). To mi najbolj ustreza.
Imam pa eno prijateljico, ki je edinka in me je spraševala, kako to, da imam jaz toliko prijateljic (jih imam res kar dosti), ker po njenem mnenju jih tista, ki ima sestre, sploh ne rabi.
Jaz nisem takega mnenja in prijateljice mi veliko pomenijo!

Na žalost bi bila sestra zadnja oseba na kateri bi se obrnila, če bi rabila
bilo kakršno pomoč. V vsej familiji smo si zelo dobri ampak na žalost je
sestra “črna ovca” v familiji. Težko mi je, ko se spomnim koliko gorja je
naredila mojih staršem in kako dolgo je znala izkoriščati njihovo dobroto.
Vem, da kri ni voda ampak takšne sestre ne privoščim nikomur.

Tudi moja sestra je moja najboljša prijateljica. In res je to sreča!

Nimam sorojencev, imam prijateljice, ki jih lahko prosim za vse in imam svake (od moza brate), ki jih lahko prosim za vse. Z mozem dava veliko na druzinsko pripadnost in tudi otroke uciva, da druzina je druzina – vredna pripadnosti in spostovanja vedno in povsod.

Imam 2 sestri in moji sestri sta tudi moji veliki prijateljici. Če rabim kakršnokoli pomoč, tudi denarno se prvo obrnem nanju šele potem na prijateljice, ki jih tudi imam nakaj in na katere se tudi lahko obrnem brez problema. Vendar sesti sta prvi…! Srečo imam…:-)!

Imam 3 sestre, ki so tudi hkrati prijateljice. Zelo se razumemo, vsak dan se slišimo, najmanj 1x tedensko dobimo skupaj.
Imam “žensko klapo” s katerimi gremo ven (kino, za 8.marec in podobno) Zelo dobro prijateljico imam samo eno. Pa veliko kolegic, znank..;))

Kajle ne dobim, ker tudi jaz nisem konflikten človek:)

Imam srečo, da sta tako moja kot moževa starša učila otroke, da morajo držati skupaj. Vsi se lepo razumemo, se družimo.
Moja sestra je sicer zame veliko strbela, ko sem bila mlajša. Sedaj pa ne vem, kaj si resnično misli o meni. Zelo hitro najde vzrok, da mi kaj vrže pod kolena (kako je z mano brala – disleksija, kako sem bila izbirčna in scrkljana – alergije…), velikokrat mi daje občutek, da se ji zdim povsem nesposobna. Malo je tak njen karakter (po očetu), nekaj njena družina (mož in njegovo sorodstvo). A ker je moja sestra, se izogibam konfliktom, z veseljem si pomagamo, če kdo prosi, a nimam navade prositi za varstvo mojih otrok, če ni skrajna možnost. Brat je drugačen, z njim si poveva več, si več stvari in pomoči izmenjava. Tudi on pove, da se mu zdi, da sem v sestrinih očeh manj sposobna za veliko stvari.
Je včasih to težko prežvečiti, a naju je mama učila, da s tem morava živeti. Zato sprejemamo raje tisto dobro, kar imamo skupnega.
Zelo drugačen odnos imam s svakinjo. Ona mi je prijateljica, s katero gremo ven, se družimo s prijatelji. Njo vprašam, če potrebujem varstvo, k njej pošljem otroke na počitnice, njeni otroci pridejo k meni, gremo skupaj na dopust… Pa ima tudi ona svoje napake 😉
Za zaupne stvari imam pa predvsem eno prijateljico, s katero sva povezani že od otroštva. Zelo zanimivo pa je, da sta tako povezani tudi najini mamici.

Jaz tudi pravim, kri ni voda. K sreči imam dve sestri, ki sta dejansko moji najboljši prijateljici. Mogoče je dobro to, da nismo po letih čisto skupaj, ali da so nas tako vzgajali. Ne vem, kaj je zaslužno za to, da se res dobro razumemo. In si ne predstavljam, da bi morala s problemom k tuji osebi.

Imam tudi brata, ki po moško stvari razume in se mu zdi, da mora skrbeti za vse nas in včasih naredi kakšno neumnost. Sicer pa je krasen in se z njegovo ženo res lepo razumemo. AMpak, čeprav smo velike, si vzame za poslanstvo, da nas čuva, varuje, skrbi.

Ta tema mi je všeč, še bolj všeč pa mi je, ko vidim, kako se veliko ljudi res razume s svojim brati in sestrami.

V naši družini nas je veliko. Če točno napišem, bi me še kdo prepoznal :-)). In je takole, z eno sestro sva kot rit in srajca. Od mene je starejša 5 let in je moja naj naj najljubša prijateljica in sestra. Potem sem si zelo dobra še z nekaj sestrami, se družimo, varujemo otroka, gremo skupaj na morje, na izlete. Potem so tu še bratje. Z enim sva res povezana. On mi tudi vedno posodi denar, pa ne samo meni. Je najuspešnejši v družini in ima precej premoženja. Od njega imamo vsi materialno največ. Povabi nas v njegov vikend, njegovo jadrnico, ponavadi on časti družinske piknike. Seveda to ni prav in smo se že bunili, da pa res ni treba, da on vse kešira, a on vztraja in ne pusti, da drugi plačujemo.

Ostali bratje so pa tudi v redu, samo eden je v tujini in pride 3 x letno domov, eden je v sosednji državi in tudi ni vsak teden doma…

Mama pa je tako srečna, ko smo vsi na kupu. Ob nedeljah se družimo pri kosilu. Seveda nismo nikoli vsi, ampak nas je kljub temu veliko. In mama ne kuha več. Zdaj smo me glavne, mama pa gre na vrt na ležalnik, na sončka.

Dve sestri -obe sta super kot sestri in kot prijateljici 🙂

V bistvu nikoli nisem imela prave prijateljice, samo včasih mislila, da so, a se je potem pokazalo drugače. Sestro sem imela že preden sem se rodila in jo imam še zdaj, tako da je ona tista, ki je moja prava prijateljica. Posodila bi denar LE njej in tudi ona meni, če bi bilo potrebno. Komu drugemu ne.

Moja sestra je the best!!!
Zelo sva navezani, zelo se imava radi, vse si poveva in če je potrebno, mi lepo podrži ogledalo.
Hvala staršem, ker sta jo naredila:)))))