sestra mi zavida
Vedno sem si želela imet lep odnos s sestro.
Sestra je starejša od mene. Obe imava otroke, že od mladih let mi vedno očita, kako se je morala ona vse sama znajti, meni pa je bilo „menda“ vse z rožicami postlano.
Jabolko spora je to, ker je ona šla s svojo družino živet v družisko hišo, – poudarjam, da doma ni hotela ostati. Jaz pa sem si potem uredila stanovanje tipično po slovensko, pri starših. Moja sestra sedaj misli, kako mi mama vse pomaga…problem je to, da ona to samo MISLI, v resnici pa naredimo vse sami. RAZEN kar se tiče dela okrog hiše – tukaj res delamo nekoliko manj, ampak vseeno kosimo poleti travo in kar pač lahko.
Da imava tak odnos je delno je krivo tudi to, ker se najina mama preč vtika v nas, včasih pa tudi kaj doda, kako pomaga, kar pa že pomaga v gospodinjskih opravilih nam naredi več skode kot koristi (izgovor; hočem le dobro).
No kakorkoli, sestra je ljubosumna name, in vse kar dosežem več kot ona, ji gre totalno v nos. Nekakšna tipična ženska narava. „ONA JE BOLJŠA in V ŽIVLJENJU JI JE TEŽJE“
To mi gre počasi že na živce. Recimo, obe sva imeli enake možnosti, glede na to, da je ona starejša je ona prva izbirala, kje bo živela in izbrala je hišo. Meni je potem pač ostalo, kar je, se daj pa dobivam očitke. Vidi samo koristi, ne pa tudi negativne plati: ko si doma se ti ves čas nekdo vtika v družisko življenje in v vzgojo otroka, itd.
Nekaj časa sem se zares trudila, da popravim odnose, ampak ne vem več, kako! Sestra me prezira, sovraži, pred drugimi ljud me ponižuje in nadira, vse kar naredim spljuva, okoli govori kako da sem razvajena, sestrični je celo rekla, da starši varujejo samo moje otroke (TO NI RES!!)
Včasih sem jo imela zelo rada, ampak s takim odnosom me je tako prizadela, da sem se prenehala truditi okrog nje.Do večineje ponavadi prijazna, vsake toliko časa si najde kakšno žrtev: v službi, med prijateljicami, itd. Ko žrtev onesposobi, se loti naslednje. Očitno sem ta žrtev sedaj jaz, ampak jaz ne morem za razliko od njenih prijateljic in sodelavcev nikamor pobegniti! Kot trenutno rešitev vidim samo to, da se odselimo, kar pa se tudi bomo, v roku 7ih let. In tudi takrat, bo že našla nekja drugega, da bo “BOLJŠA IN DA JI JE V ŽIVELJENJU TEŽJE”.
Ne razumem, kako ne mores nikamor pobegniti, saj pa ne zivite v isti hisi. Ravno ti se lahko njej se najlazje umaknes. Ko ona pride, ti gres, k njej pa ne hodis. V sluzbi se nimas kam umaknit, ce delas v nekem kolektivu. Verjamem pa, da te je prizadelo. To ji povej, potem pa se ji umikaj, saj take druzbe res ne rabis. Vseeno pa skusaj razumeti njeno situacijo, mogoce ima ravno ona kake osebne tezave in z jezo nad drugimi le to kaze. Zadovoljen clovek se tako ze ne vede.
Ja ne morem se ji umaknit ne doma ne v sluzbi ne na druzinskih praznovanjih! V zadnjih 2 letih je zacela celo cudno prijateljevat z parim mojim prijateljicam-neposredno od mene in jih potem se opravljat za povrhu. Ne vem kaj sem ji sploh naredila da se je spravila ravno name, sem vendar njena sestra:(
Ne mores ali pa ne zelis se umakniti, to je velika razlika. Ocitno ti pase vloga zrtve. A si doma kam privezana, da ne mores ven, ko ona pride?
Ko se umakneš, nisi več žrtev. Halo??? Če te mož pretepa in greš stran od njega, nisi žrtev, ampak poskrbiš za svoje življenje, svoj mir. Če pa ostaneš z njim, si žrtev, igraš žrtev, ker so vedno tudi druge možnosti, če si jih le želiš videt.
Če ona pride na obisk, lahko greš ti komot ven s kolegico, v naravo na kolo, s partnerjem, kamorkoli. To ni nobena izguba socialnega življenja. Le videti moraš rešitve in si želeti nekaj spremenit. Jebeš tako socialno življenje, če moraš prenašat nesramno sestro, ker kao nimaš nobene druge opcije na izbiro. Raje grem ven v gozd, kostanje nabirat, tud če jih ni. Razumeš? Imaš veliko opcij. Z njo se boš spet lahko družila morda nekoč v prihodnost, ko bo videla, da si se pripravljena zase potegnit, za svoj mir, da ne rabiš nje nesramnice ob sebi, lahko pa je, če se skulira.
Hvala za komentarje ampak prosim se ostale za kako resitev. Tole z odhodom in umikanjem bo res moj ukrep v zadnji sili. Sicer pa bolj ko berem vajine poste bolj mislim da sem neumna da se sploh trudim okrog nje, ze zdavnaj bi se morala umaknit pa bi mela svoj mir in ne bi mi blo treba biti nobena uboga zrtvica ker te gredo pa se meni na zivce.
Kaj tvoja sestra razlaga/laže drugim ljudem in kaj ji oni verjamejo, res ni tvoj problem. Ne vem, zakaj se obremenjuješ s tem, ker je to popolnoma neproduktivno. Sestri ne moreš prepovedati, da se laže, in ljudem ne moreš prepovedati, da verjamejo, kar želijo verjeti. Pametni ljudje niso neumni, zaradi neumnih se pa menda ne boš po tleh metala?
Tudi to, kaj misli tvoja sestra, ne da bi preverila, ni tvoj problem in na njene misli ti enostavno ne moreš vplivati na način, kot bi si ti očitno želela. Odločila se je, da bo iz nekega razloga kuhala zamero, pa naj jo. Če se ne moreta zrelo pogovorit o tem, zadevo pustiš pri miru.
Žal ni pravilo, da se bratje in sestre med seboj razumejo, in žal ste vi primer družine, kjer se ne. Ker si odrasla, samostojna oseba s svojo družino, partnerjem, otroki, boš to morala počasi sprejeti, se sprijazniti in končno zaživeti svoje življenje čim bolj tako, kot si sama želiš oziroma si lahko urediš. Trenutno živiš le za imidž pri vseh drugih, od sestre do sosedov. To je najbolj neumno potrošena življenjska energija.
Res je škoda trošiti energijo za take ljudi kot je tvoja sestra. Jaz imam tudi starejšo sestro, in ko sem sporočila
da se ločujem, se je starejša sestra odločila, PAZI, da se me odreče (pomeni nima več mlajše sestre, za njo ne
obstajam). Zgodilo se je pred 9 leti, in do danes starejša sestra ni spremenila svojega mnenja in odnosa do mene.
Znova sem se poročila, imam krasnega moža, skupaj imava 3 otroke iz prejšnjih zakonov (jaz 2, on 1). Otroci se
med seboj razumejo, tudi midva živimo lepo življenje in nama je zelo ok. Zdaj ne vem ali jo boli pa ne more premagati to kar je meni “uspelo”, ali mi enostavno zavida življenje dostojno človeka, katerega, kakor slišim, ona
nima. Že dolgo (zadnjih nekaj let) se ne obremenjujem več z njo. Takšen je človek moja sestra, ampak to ni moj
problem in ga ne rešujem. Vsak si sam zbira v kakšni družbi bo, ona se je odločila da v moji ne bo več, to sem
lepo sprejela, in živim polno življenje brez nje. Za nekaj pa je to že dobro (vem da za moje življenje in naše kvalitetne odnose znotraj družine).
Razmisli v tej smeri tudi ti. Želim ti vse dobro.
Jesenski oktober: ne razumem, zakaj se ti je odrekla, saj nisi naredila nič narobe, samo življenje si si uredila. Sama sem do 25 leta verjela, da si bratje in sestre pomagajo in stojijo ob strani, ne pa nagajajo in špikajo v srce. Noben sovražnik te ne more tako močno špiknit v srce, kot te lahko bližnji, kajne? Namesto da ti bi pomagala, ti je naredila še večji občutek krivde, kot da ni zate dovolj ločitev! Iskreno upam, da si oseba z dovolj samozavesti. Povsem te razumem. Povej mi, kaj si naredila potem? Recimo na kakšnih družinskih slavjih, ko sta se morali soočit druga z drugo?
Res je, čisto preveč se obremenjujemo, kaj bo rekla okolica. Namesto da bi družine skupaj držale se takole špikamo v srce. Zares bedno, ja, tega se zavedam…lahko se bi imeli tako fino, otroci se bi skup igrali, mi čvekali…imamo vse pogoje za pravljico pa je treba špikat in vse uničit.
Dobro vprašanje: zakaj se me je odrekla? Tudi jaz sem si belila glavo z tem vprašanjem, dokler nisem dojela
da tega u biti ne razume noben človek kateri saj malo uporablja zdravo “kmečko” logiko. Če napišem še to, da
nas je bilo pet otrok, ona najstarejša potem 3 brata in jaz najmlajša. Slabo leto pred mano se je ločil najstarejši
brat, v kratkem času ponovno poročil, in sestra je njemu ločitev dala za prav. Ves čas normalno komunicirajo,
sprejela je njegovo drugo ženo, in vse ok. Potem se je ta isti brat ponovno ločil, šel nazaj skupaj z prvo ženo,
in sestra to tudi odobrava. Dojela sem to da v njeni glavi vse pravice do ločitve imajo moški, ženske pa ne. Ne
raziskujem več, zakaj tako gleda na življenje.
Res me je zelo, zelo prizadela, tudi moje otroke je nagovarjala proti meni (vabila ih na obiske meni za hrbtom)
dokler otroci niso sami dojeli kaj se u biti dogaja. Zdaj tudi oni nimajo nobenega stika z njo in njenimi otroci.
Tudi jaz sem mislila da si bratje in sestre stojijo ob strani in pomagajo, pa žal ni tako. Na svetu živijo tudi takšni
ljudje kot je moja in tvoja sestra, bistveno je da spoznaš da so to takšni ljudje, in da so slučajno v isti osebi to
tvoj brat ali sestra. Prej boš to dojela, lažje boš začela urejati stvari.
Jaz sem ponosna na to da sem bila samostojna (tudi ob ločitvi), neodvisna od nje, in to je pri meni bil tudi temelj, da sem lažje sprejela te njene neumnosti. Hvala bogu, da je moj zdajšnji mož mož z velikim M, in da ga
takšni “ukrepi” sestre niso ustavili pri razumnem in realnem razmišljanju. Za cvetko še to, da je sestra, ko je
spoznala da bova živela skupaj in se poročila, stopila do njega in ga “opozorila” da naj le pazi s kom bo živel in
se poročil, ker ona je le starejša in sigurno ve da sem neprištevna in da zelo zanemarjam otroke. To zelo boli, priznam. Da sem to vse preživela, sem hvaležna za vso podporo možu, ki pa je hitro “prebral” kdo in kakšen človek je moja sestra. Kar se pa tiče družinskih srečanj, že dolgo je tako, da če sestra ve da pridem jaz z družino, nje obvezno ni na srečanjih, izgovori so pa itak prazni. Preživela sem jo, in ker sem to, sem se odločila,
da bom v življenju še kaj, pa še tako hudega.
Naj ti napišem da je eden od 3 bratov tragično umrl. Za mene je u srcu umrla tudi ona. Brat je na pokopališču, ona pa tam nekje…
Naj ti napišem da življenje u biti vsakemu da priložnost da živi zadovoljno in v duši mirno. Od nas samih je odvisno, kako si bomo uredili življenje, in takšni ljudje kot je moja ali tvoja sestra so nepomembni. Imajo priliko
da dajo svojih 5 % v dobre odnose u družini, če pa tega ne želijo, jih tudi ne moreš prisiliti. Lahko to samo sprejmeš, in greš ponosno naprej brez njih. Kar se pa občutka krivde tiče, nikoli nisem imela občutka krivde, ne zaradi ločitve in ne zaradi nje. Točno vem zakaj sem se ločila, otroci tudi, kar se pa sestre tiče, ta huda dejanja
so njena do mene in ne obratno. Ne pričakujem več in ne želim njenega opravičila, ker nikoli več ne bo tako kot je bilo. Svoj mir in zadovoljstvo u duši ne dam nikomer več, sploh ne takšnim ljudem, ker točno vem da tega niso vredni.
Jaz imam pravico do polnega življenja, kakor tudi ti. Jaz sem svoje naredila, ni bilo lahko, ampak se je splačalo.
Zdaj naredi svoje še ti glede sestre, in začutila boš to kar iščeš, mir in zadovoljstvo u duši. SPLAČA SE, VERJEMI!
Bodi dobro in lp,
Žal ne le v njeni glavi. Gre za tipičen vzorec, ki se velikokrat ponavlja iz roda v rod, zlasti v vernih krogih, saj ga zagovarjajo ženske. Moškemu se zgodijo ljubice, celo nezakonski otroci, a ženska vloga naj bi bila z rojstvom otrok fokusirana v družino in odpuščanje v nedogled. Prvemu se marsikaj spregleda, drugo takoj obsoja in celo izloči.
Škoda energije za take ljudi.
[/quote]
Ja, na to sem tudi sam pomislil ob branju. Oziroma menim, da ti bolestno zavida tvoj pogum, ki si ga zbrala za ločitev oziroma za ureditev svojega življenja. Iz tega bi lahko sklepal, da njeno življenje (morda ravno partnersko) ni najbolj urejeno in bi za ureditev le tega želela točno tak pogum, kot je tvoj. Tako pa raje trpi, svoje trpljenje pa “zdravi” s sovraštvom do tebe.
Jesenski oktober: praviš, da goji zamero zgolj do tebe, kaj pa do tvojega bivšega moža? Proti njemu najbrž nima zamer? Če je to tako, potem mislim, da imava opravka z enakim “črvičkom” ki je požrl tvojo sestro in trenutno žre tudi mojo. Njo je nekaj prizadelo- ti ne veš kaj ker ti tega ne pove. Do dotičnih se začne grdo obnašat in te rani, prizadane.
Ne verjamem v pravljice, ampak nekatere imajo globlji psihološki pomen in v bistvu nam v podzavest prenašajo sporočilo- Mali princ, Delfin, Johnatan galeb, Sinjebradec, Rdeča kapica, Moraka deklica…in še…za najin primer bi rekla da je to Ledena kraljica, ali pa disneyeva Frozen: oseba, ki ti je blizu v življenju: nekaj jo v življenju prizadane, zato postane hudobna…Lahko ji obrneš hrbet, kot vsi ostali. Lahko pa tvegaš in jo poskusiš rešiti-to terja davek, v pravljici smrt kar interpretiram kot našo psiho. V kolikor ti ljubljeno osebo-sestro-uspe rešit, lahko zaživiš polno življenje brez da bi jo izgubil, v kolilor ne, ti ubije psiho. Če pa se umakneš in ne tvegaš sebe-svoje psihe, izgubiš to ljubljeno osebo.
Žal ne le v njeni glavi. Gre za tipičen vzorec, ki se velikokrat ponavlja iz roda v rod, zlasti v vernih krogih, saj ga zagovarjajo ženske. Moškemu se zgodijo ljubice, celo nezakonski otroci, a ženska vloga naj bi bila z rojstvom otrok fokusirana v družino in odpuščanje v nedogled. Prvemu se marsikaj spregleda, drugo takoj obsoja in celo izloči.
Škoda energije za take ljudi.[/quote]
iz zapisa je razvidno, da avtorica ni slovenskega porekla. Južneje so ti predsodki še močneje zakoreninjeni kot pri nasl
Prebiram vaše komentarje in vsi imate prav, v celoti ali delno. Naj napišem da sestra živi v civiliziranem svetu,
med ljudmi je bila tudi v službi, in se očitno o odnosih med ljudmi, tudi na splošno, ni naučila ničesar. Ali ni znala,
ali ni želela, zdaj ni več pomembno. V času najinega razhoda so bili pri sestri zelo, zelo premožni, in mislim da je svoje odigralo tudi to “prekletstvo denarja”. Danes premoženja ni več.
Kar se tiče mojega bivšega moža, sestra je v času ločitve stopila na njegovo stran (skupaj z njegovo mamo in sestro) in so skupaj imele veliko dela kako bi otrokom preprečile stike z mano (otroci so takrat bili že polnoletni).
U biti niso dosegli ničesar, otroci so po lastnem občutku naredili kot je prav. Seveda so prišli k meni, ker sta le čutila in razumela da se nisem ločila od njiju, ampak od očeta. Seveda sva jih izšolala in pomagala pri vseh
stvareh skupaj z zdajšnjim možem, in to počneva še danes. Naj napišem da njihov oče nima stikov z njima, ker
mu je to “predrago” (tako pravijo otroci).
Ne mislim reševati sestre in se ne ukvarjam z njenim življenjem. Pustim jo živeti, tako kot bi ona morala mene
pustiti živeti takrat. Sem se pa veliko naučila o “prijateljih”, “iskrenih ljudeh”, “žlahti”. Naučila sem se tudi to da
takšnih ljudi ne potrebujem v življenju (saj se slika o ljudeh sama izostri v takih situacijah), i verjemi, zelo lepo zmorem brez njih. In ponosna sem da sem sledila svojemu občutku in odločitvi.
Ko se človek odloči, je že na pol poti!
Lep dan vsem skupaj.