Hallo.Imam en velik čustveni problem.Pred leti sem prišla v spor z mojo drago sestrico zaradi mamine delitve nepremičnine.Ona nama je full zamerila za tako rešitev(čeprav je bila o vsem seznanjena),češ mami je dala vse meni njej pa nič.Moja mama pa ni nikoli delala razlik ,vedno je skrbela da dobiva obe enako.Skratka meni je podarila hiško na deželi,katero sem si s svojo družino popravila na novo,njej pa ostane stanov. v bloku približno enake vrednosti.Ona je pač imela stan.problem rešen.Leta so minevala,jaz sem hotela pozabiti in se spet spoprijateljiti z njo,vendar je ostala hladna.V moji darilni pog. piše tudi dosmrtna skrb za mamo,tako da smo ji naredili stan.posebej v stiku z našo hiško,v katerem sedaj živi sest.star.hči(na pobudo sestre češ,ko bo mama prišla stanovati k meni,bo šla ta mala ven.)Tako je že par let,jaz sem vmes rodila še enega otroka in moja sestra me sploh ne šiša.Ne v nosečnosti,ne po porodu,moj otrok jo sploh ne pozna,pa čeprav smo bile pred vsem tem kot rit in srajca.Z njeno hčero sva v dobrih odnosih,toda tudi ona ne more tu nič,ker pravi da je njena mama čudna.Mene pa boli in boli,ker z menoj noče imeti stikov,z mamo pa spet navezuje stike,res mama je mama,mama jo razume.Tako je sedaj situacija kakor da sem jaz največji grešnik na tem svetu,vse skuhala,vsi med seboj se pogovarjajo,z menoj je pa vsa žlahta prekinila odnose,češ saj ona ima novo hišo,avto,…Trpim jaz ,moji otroci,mož me tolaži,saj sem drugje pa tako priljubljena.KAJ MI JE STORITI??POUČITE ME,POMAGAJTE Z ISKUŠNJAMI… HVALA

Živjo,
pri nas je bila nekako podobna situacija, samo, da sta bila skregana mama in brat, jaz sem bila pa strelovod vmes za navzkrižna pritoževanja. Sedaj, čez leta se odnosi počasi izboljšujejo (ampak res počasi). Na tvojem mestu ne bi preveč silila vanjo, kam bi jo povabila (na kako družinsko praznovanje), če bo pa odklonila, pa nič. Že res, da imamo družino samo eno, ampak za vsako ceno pa tudi ni treba zdaj njenega “odpuščanja” ali družbe, odobravanja iskati. Nima smisla. Očitno se je čutila nekako prikrajšano (mogoče že samo zato, ker ni mogla izbrati, ali pa se niste tako odprto dogovarjale. Tudi, če je mama določila delitev, bo verjetno bolj zamerila tebi), in ne more pozabiti. Morda bi se lahko tudi o tem pogovorili. Je pa res, da te zapuščinske zadeve dostikrat razdrejo (nam je že odvetnik rekel, pa se mi je takrat zdelo pretirano, pa res ni) trdne družine.
Srečno!

Hoj Zalostna!
Verjamem, da te grize in grize…In da bi si zelela prijetnih odnosov. Vendar bi morali biti obe s sestro pripravljeni na spravo. Glede na to, da je odrasla in sama odloca o tem, s kom bo imela ( ce sploh bo ) prijateljske odnose in s kom ne, upostevaj pac zaenkrat njeno voljo. Verjetno bo to trajalo do tedaj, ko si bo premislila. Saj ne mores tu nic, ce ni pripravljena spraviti se. Bodi pa vesela, da imas okoli sebe se veliko prijateljev, ki te cenijo in na katere se lahko zaneses…
Ves, saj je v malostevilnih familiarnih odnosih pravilo, da se vsi dobro razumejo, da imajo priblizno podobne interese in cilje pri vzdrzevanju nekaksnih “normalnih” odnosov… Ce ze klapa, pa ze vleti kaksen “prislek” ki zdrma sceno, da ja ne bo dolgcas….Bodi veseela, da nimas vecjih problemov s svojo druzino in to je v tem trenutku se kako pomembno! Sicer pa ze star slovenski pregovor pravi, da je zlahta strgana plahta….So ze vedeli, zakaj so “pogruntali” taksen rek!
Lepo se imej v krogu tistih, ki te imajo iskreno radi! LP

Pred približno desetimi leti je sestra z mano prekinila stike in sploh nisem točno vedela zakaj. Nekaj časa sem skušala zgladiti nesporazum pa ni šlo. Bilo me je zelo sram pred svojimi otroki in možem, ker je zgledalo kot, da sem kakšna spletkarka. Potem sem se vdala v usodo in nisem skušala razumeti kar se razumeti ni dalo.Pustila sem jo popolnoma na miru in ker živimo v večjem mestu nisem vedela praktično ničesar o njej. Čez približno pet let pa me je sama poklicala in prosila, da ji oprostim in da želi imeti normalne družinske stike. Povedala mi je, da je v času ko se je skregala z mano imela psihične probleme in je krivdo za vse prelagala na druge. Domišljala si je, da sem nekako kriva za vse njene tegobe. Mislim da je bilo vmes tudi nekaj navadne zavisti, ker sem po njenem mnenju bolj “uspešna” kot ona. Seveda sem ji vse oprostila in se sedaj normalno družimo, toda pozabila nisem. Lahko se namreč zgodi, da spet pride v svoje čudno razpoloženje in me da na čevelj…Skratka najin odnos se mi ne zdi več nekaj dokončnega in večnega. Sorodnike si pač ne izbiramo sami tako kot prijatelje …

Ne pusti, da sestrica pritiska na tvojo vest. Tukaj smo ponavadi ženske najšibkejše.

jaz pa nisem prepričana, da ste res skupaj in soglasno vse razdelili. Ti si dobila hišo, ali je ona dobila stanovanje? Kdo ga je plačal? Ali je res toliko vredno kot tvoja hiša s parcelo? Če bo prodala stanovanje, si bo lahko kupila takšno hišo na takšni lokaciji, kot jo imaš ti, za kupnino stanovanja? Napisala si tudi, da je bila sestra seznanjena, kako se bo delilo. Ampak biti seznanjen ali pa biti zraven in se skupaj dogovarjati sta dva pojma. Če si seznanjen, ni nujno, da se strinjaš in da se ti zdi v redu. Zdaj je pomlad, ti boš na vrtu sadila solato, ona bo pa šla v trgovino ponjo. Ali bi ti zamenjala svojo hišo za njeno stanovanje?
Sicer pa ti bo lahko še najbolj pomagala mama. Če je sama vse tako uredila, naj vaju spravi. Če jo mama razume – ti ne more ona razložiti, za kaj gre?

Razumem te, tudi meni bi bilo zelo hudo. Pa vendar mislim, da ne imej tako slabe vesti. Zgleda, da sestri tako paše, mogoče se je spremenila. Sigurno ni več jezna nate, kajti z leti tudi jeza zbledi. Samo njej je tako všeč, da nimata kontaktov. Žal ona ne čuti tako kot ti. Narediti ne moreš prav nič, le čakaš lahko na njeno spremembo. Če ne prej se bo odtalila, ko bo stara.

Se nisva razumeli,Nastja.Ko sem jaz dobila posest s hišiko je bila vredna manj kot stanovanje v mestu z lepo lokacijo in garažo.Samo jaz sem imela stan.problem in sem v tem videla svojo rešitev in voljo,medtem pa je moja sestra že živela v konfort stanovanju.Jaz sem s svojo družino reskirala osem let ,da sem se lahko za silo vselila.Pa tudi solato in ostalo kupujem jaz v trg.,ker nimam svoje zemlje okrog hiše.Samo dvorišče.Ona pa ima vrt.Prej si razlagam obnašanje in zavist moje sestre ravno v tem,ker je meni uspelo nekaj česar ona ni zmožna,pa jo kvečjemu ljubosumje grize.Vedno je imela več kot jaz(mater.mislim),DANES PA IZGLEDA DA SEM JAZ GOSPA,KER IMAM MOŽA,OTROKE,LJUBEZEN…in hišo,narejeno z lastnimi rokami in krediti.LP

ne bi rada bila krivična, tvoja sestra je res težka in zgleda, da jo muči marsikaj, morda je v takem položaju kot je bila petkina sestra in bo bolje, ko bo prebrodila
kakšno meno ali depresijo ali kaj takega.
Kljub temu pa ostane, da si dobila hišo, ona pa je stanovanje sama kupila?
Ostane tudi, kot si zapisala – in to jo najbolj grize: ” ona nama je full zamerila takšno rešitev ” če si rekla nama je zamerila, pomeni da ste se takrat dogovarjali v njeni odsotnosti.
Nočem te kritizirati, zaslužila si si vse, kar sedaj imaš, ampak poskusi biti sama čimbolj samokritična in vživi se v sestro, da boš ji bližje. Najbrž pa tudi ona rabi tebe in te pogreša kot ti njo, če sta bili tako navajeni . Naj vama mama pomaga.

Sestra je samo ena, vedno bolj se bosta pogrešali, zato – pobotaj se z njo. Leta tečejo in škoda časa za zamere.

Hmmm, Nastja,
Kje pa pise, da morajo starsi deliti pravicno? Vsakdo lahko podari komur pac zeli in kolikor zeli…Absolutne pravice zal nikjer ni….Ali kot pravi rek, da je pravica slepa….
Po tej logiki bi lahko sestra zamerila le materi in ne Zalostni, saj je bila darovalka mati..Ja, je pa verjetno bolj “castno” zameriti sestri kakor materi, ne? Je pa tudi res, da ni nihce nic dolzan darovati….Torej, ce je problem nastal pri “krivici” ob darovanju, potem ne bi bilo slabo, ce se zadeve razcistijo v 3…Vsaj clovesko sprejemljiv nacin je taksen…. Ce gre res za problem na tem podrocju. LP!

Ponca, strinjam se, da starši niso dolžni deliti pravično. Potem pa ima pač nekdo dolg nos…Če ne bi mama naredila nič, bi bilo tudi dobro. Naredila je, kar je najbolje vedela in znala, da je pomagala hčerki, ki je bila te pomoči najbolj potrebna. Samo zgleda, da druge takrat ni bilo zraven, sestra pa je bila.
Ampak po vsem tem času se bosta pa ja spravili menda, če sami ne pa z mamino pomočjo.

Drage kolekice,kolegi,hvala vam za odgovore.Nekaj sem iz njih le razbrala.Tak način mi je kar všeč,če si mal potožimo probleme.S to mojo drago sestro bo pa že kako.
Mogoče bo prišel kakšen dan,ko bo trenutek ta pravi,ko bova mogoče obe spustili perutke in uvidele ,da sva mnogo lepega izpustile in da je čas za spravo.Ali pa tega nikoli več ne bo?!!!Vam bom nekega dne pisala konec zgodbe…..Hvala še enkrat! LP ne več tako ŽALOSTNA.

Pogovori se s sestro.