Pozdravljeni

Sorodnika (80+) mi želita zapustiti psa, ki je nesocializiran, grize, povodca ne pozna, urbanega okolja tudi ne. Ne razume se z drugimi psi/živalmi, ne z otroki. Že ob nakupu jima je veliko znancev odsvetovalo to pasmo, tudi zaradi njunih zdravstvenih težav. Priporočali smo jima posvojitev iz zavetišča, starejšega, že umirjenega psa. A je ego in izgled premagal. Sedaj mu nista kos. Sicer ima hrano in po potrebi veterinarsko oskrbo, giblje se lahko prosto okoli hiše. Sprehod ne pride v upoštev.

Povedal sem jima, da ga ne želim in da se ne čutim sposobnega skrbeti za takega psa. Imam svojega. Pri nas je na dvorišču vedno veliko otrok, še sosedovi. A ne odnehata. Rekel sem, da lahko poskrbim, da bo našel dober dom, a to je tudi vse. Nato sta užaljena in zgodba se čez 14 dni ponovi. Ne bom nekaj obljubljal kar vem, da ne bom izpolnil.

Kako bi na lep način, a jasno povedal, da se to ne bo zgodilo? In da naj s to idejo odnehata.

Povej svoje konkretne razloge, zakaj ga ne moreš vzeti in to je to. Sprejeti boš moral tudi njuno užaljenost, če drugače ne bo šlo. Ne da se vsega rešiti brez čustev.

Ena možnost je, da se vnaprej dogovoriš s kakšnim znancem, da bo psa posvojil in tudi dresiral (tudi stari pes se lahko nauči, stari starš nič).
Druga opcija je, da ga začneš vnaprej dresirati – sam ali s kakšnim profesionalcem in seveda postaviš (magari provizorično) ograjo za vrt in notranjost.
Tretje možnosti ni, ker ti bosta starša norela in težila do smrti (dobesedno).

Kako velik in koliko star ta pes? Ker je lahko vprašanje 3 mesecev, da se ga zdresira do sprejemljive “normale”.
Od mojih staršev psa sta navajena, da je pri meni drugače, in se dobesedno vsakič nekaj na novo naučita (in poslušam, kako jima “avtoriteto” izbijam) sem prepričana, da bi ti ga z dovolj potrpljenja uspelo normalizirati v 3h mesecih.

Če si pripravljen “poskusiti”, se zmeni da vsakič, ko prideš na nedeljsko kosilo, gresta starša ven za 3h in ti psa dresiraš – najprej mu daj ovratnico in zelo lahek povodec, ki ga po tleh vleče in hrani s priboljški in pohvalami najprej na mestu (npr. Pred TV), čez 15 min ga poskusi sprehajati po sobi (po korakih), potem po vrtu, potem vodi na povodcu po sobi, po vrtu, potem pred vhod in nazaj…. Vse počasi – če postane histeričen naredi korak nazaj 3x, nato vztrajaj s priboljški in pohvalami, dokler ni vredu. V 7ih treningih bi moral “obvladati” povodec dovolj za na sprehod – SAMO GLEJ, DA STARŠEV NI BLIZU!
Lp in upam, da bo pes vredu.

Hvala vama za odgovor.

Da takoj povem, evtanazija nikakor ne pride v upoštev. Sem absolutno proti temu, niti ni potrebe. Pes je zdrav.

V bistvu kar mi gre na jetra je to, da kljub temu, da jima je pred nakupom veliko ljudi le to odsvetovalo, da sem jasno povedal, v primeru, da se karkoli zgodi, naj se name ne računa. Enako jima je rekel sosed.

Ravnala sta neodgovorno in gledala na svojo rit, ker jima je v tisti situaciji to trenutno najbolje odgovarjalo. Pa to ni edino tako ravnanje. Sedaj naj pa ostali uredimo. To je tisto kar me moti.

Saj bo… kar ne moreš spremeniti, moraš sprejeti. Veliko sreče, naj bo naslednja težava čim slej (in ne prej) 🙂

To je pravzaprav kompleksna težava in že vzreditelj ne bi smel psa prodati tako starim ljudem. Eno so (nespametne) želje, drugo je pa realnost. Starejše ljudi bi morali spodbujati, da posvojijo odrasle, umirjene pse (če si lahko privoščijo veterinarja).
Popolnoma razumem tvojo ogorčenost, ker je upravičena. Ampak potihoma veš, da boš tega psa sprejel, ko/če bo treba, zato ga raje skušaj že vnaprej prevzgojiti. Skoraj vsakega psa se da socializirati.
Zahtevaj, da se psa kastrira, da starša plačata privat pasjeg inštruktorja, ki bo psa pomagal prevzgojiti, da že zdaj varčujeta tudi za njegovo veterinarsko oskrbo in ta strošek ne bo v celoti padel nate. Tudi če bosta starša psa preživela, se zna zgodit, da zanj ne bosta mogla več skrbeti, da bosta morala v dom in tako naprej. Pogovorite se torej tudi o finančni plati.

Jaz sem posvojila psa od prijateljičine mame – mama je morala v dom, ker je bila dementna, za psa je skrbela katastrofalno, prijateljica pa živi v tujini in ima nor delavnik, tako da pes ni mogel ostati pri njej. Ti povem, da se je ta kuža pri desetih letih v nekaj mesecih porihtal zdravstveno in vedenjsko, samo da je prišel k “normalnemu” gospodarju.

Kje je problem? Vse si naredil prav, zdaj pa vztrajaj. Kriva sta si sama in ne razumem, zakaj bi si TI moral zdaj zaradi njune neodgovornosti v življenje privleči en kup nelagodja. Poleg tega bi biulo nevarno in neodgovorno, ker kot praviš, se zavedaš, da psa ne moreš obvladati. Torej, je to lahko tudi nevarno.

Lahko jima poskusiš poiskati drugega lastnika, to pa je to. Upam, da boš vztrajal pri svojem.

kaj se da še na lepši???? pokliči živalsko policijo pa jima naj pesa vzamejo bek. kaj lepše? kako lepše? ja lahko ga odpelješ stran sma pa rečeš da ga jeavto povozil revčka. bogi bogi floki. bmw je bil rečeš. al pa audi. al pa oni od hitre pošte kombiji beli.

Ne ga vzet , maj ga dasta na evtamazijo. Starga psa še ne da učit

Jaz ne bi tvegal sploh če so otroci zraven. Določene stvari ne pašejo skupaj. Ne vem, povej da ga boš peljal v zavetišče. Kaj je na kocki? Dediščina, zapuščina? Govorimo o milijonih ali zgolj o tem psu?

Z njunim vmešavanjem boš težko ga dresiral. Kar boš ti naredil v enem tednu bo gospa/gospod uničila v eni minuti z neko potuho in svojimi starimi navadami.

Težka bo. Vsaka zival je specifična sploh pa ko jo nekdo ima 10 let. Pač ne bo šlo. Delati to iz neke krivde ne bo dobro.