Pozdravljeni!

Imam težave s ponavljajočim šenom; prvič se mi je pojavil leta 2008, kot strela z jasnega, do letošnjega leta se mi je ponovilo še 4x. Vsakič se mi pojavi na istem mestu, na nogi.
Prvi šen se mi je pojavil po operaciji, daljšem stresnem obdobju in ob izgubi splošne odpornosti (toliko sem lahko povzela po informacijah po internetu, kaj ga lahko sproži, saj do tedaj niti nisem vedela, kaj to šen sploh je). Stanje je bilo tako hudo, da sem ob prvem izbruhu morala v bolnišnico. Kot sem že napisala, se šeni ponavljajo, zato imam doma vedno na zalogi antibiotik.
Potek je skoraj praviloma enak: trese me mrzlica, nato mi je vroče, dobim vročino, slabo mi je, boli pa me tako, da je včasih problem stopiti na nogo, kaj šele hoditi. Na nogi se mi pojavi značilen izpuščaj, ki se širi po zunanji strani noge malo nad gležnjem, seva pa vse do dimelj. Ob zadnjem izbruhu (pred štirimi tedni) sem morala hoditi z berglami, da sem lahko opravila vsaj osnovno higieno. Ti izpuščaji so bili tudi tako občutljivi, da me je motila oz. “bolela” celo voda ob tuširanju; pomagala je edino fiziološka raztopina kot obkladek.
Kot sem omenila, je od zadnjega izbruha štiri tedne. Prejela sem dve dozi antibiotikov, stanje pa se je samo umirilo, nikakor pozdravilo do konca (kljub temu sem že v službi). Ves čas čutim žarišče šena tik pod kožo, na mestu, kjer običajno izbruhne, koža je še vedno “flekasta”, povrhnjica se mi lušči kot pri sončnih opeklinah. Sam videz me niti ne moti toliko, ker vem, da se bo koža popravila, bolj me skrbi, da se stvar ne ponovi, ker je stvar še živa. To občutim kot pekoče bolečine tik pod kožo, občutljivost na tem predelu, tudi pri obuvanju nogavic, občutljivost tudi na morebitne nehotene dotike (ob stol, posteljo, posteljnino, celo če se obregne domača mačka). Malce bolje je, če si ta predel ovijem z gazo in povojem.
Zanima me morebitno homeopatsko zdravilo, predvsem pa preventiva pred ponovnim pojavljanjem.

Pozdravljeni,
kljub precej podrobnemu opisu, imam še vedno premalo informacij, da bi lahko priporočil kakšno specifično zdravilo. Takšnih stvari se ne da delati elektronsko, potrebujemo zelo veliko specifičnih informacij, ki jih dobimo v “živo”, predvsem pa moramo to kožo videti.
Zato pa močno svetujem obisk zdravnika homeopata, ki bo najbrž moral predpisati vsaj dve zdravili, za akutno sliko in potem še za kronično, da preprečimo ponavljanje izpuščaja.

Sam imam enako bolezen z istimi znaki. Pojavlja se mi enkrat na mesec. Edino zdravilo, ki mi pomaga je OSPEN 1000 ki ga vzamem takoj ko začutim bolečino. Preventivno pa hodim vsak mesec v ambulanto po injekcijo penicilina. Z takšnim načinom mi zadnje par let kar dobro uspeva, da se mi bolezen ne razvije do končnega stanja. Skratka pomagajo te injekcije penicilina in Ospen 1000 po potrebi, če se stvar kljub temu razvije.
Veliko sreče.S.

Bom še na kratko pokomentiral, ker smo ravno na moderirani homeopatski strani.
V homeopatiji tovrstno “zdravljenje” pravzaprav odsvetujemo, ker je supresivno v osnovi, ne dotika se vzrokov in je učinkovito zato samo, če se vedno znova ponavlja. Zdravljenje razumemo tako, da se po aplikaciji zdravila motnja ne pojavlja več.

Zdravo!
Šen je akutno streptokokno vnetje kože, ki ga najpogosteje povzroča bakterija Streptococcus pyogenes. VZROČNO ZDRAVILO (metoda izbora) za to bolezen je peniciln G (parenteralno, depo kot preventiva) ali penicilin V (OSPEN). Ponavljanje te bolezni povečajo dejavniki tveganja kot so: nezadostnost limfatične in venske drenaže, sladkorna bolezen (okvarjene so žile in živci, kar poveča možnost poškodb – mesto vstopa povzročitelja, rane se celijo počasneje) in alkoholizem. Recidive lahko preprečimo z odpravljanjem navedenih dejavnikov tveganja. Lp

Trk z misijonarji konvencionalne medicine zahodnega tipa je pri tako radikalno drugačni paradigmi, kot je homeopatija, vedno neizbežen. Tradicija tovrstnega trenja je stara več kot dvesto let in sega v prva leta homeopatije. Ta trenja so za končnega uporabnika zelo koristna, saj obe medicini sili k razmisleku o tem, kje sta, kaj počneta in ali sta dosegli ultimativno resničnost s svojo razlago ali pa jo samo tipata. Sili ju k napredku. Konvencionalcem lahko očitamo preveč domišljavo ekskluzivnost oz. izključevalnost, samozadostnost in agresivnost, homeopatom razvodenelo znanje, meglenost in prenizek akademski angažma.

Homeopatija se kot pri vsakem drugem infektu tudi pri šenu sprašuje, kaj se dogaja v tem organizmu, da dopušča tovrsten razrast streptokokov skupine A (pa tudi drugih skupin). Sprašuje se, kje tiči vzrok, kje so pomanjkljivost imunskega sistema, da je dopustil tar razrast nevarnih streptokokov. Kaj je pravi vzrok, da se je lahko zgodil »vzrok« iz zgodnjega vprašanja. Pogosto je seveda prisoten dejavnik tveganja, kot so zgoraj našteti. A ne vedno. Več vprašanj tako muči razmišljujočega človeka. Zakaj zbolijo za recidivantnimi šeni ljudje brez dejavnikov tveganja? Zakaj ne zbolijo njihovi bližnji, ki gotovo pridejo v stik z istimi agresivnimi streptokoki? Zakaj mnogo ljudi z razvitimi dejavniki tveganja nikoli ne zboli s šenom? Zakaj pogosteje zbolevajo ljudje z malo in zmerno razvitimi dejavniki tveganja kot oni z napredovalimi? Vse te izjeme niti niso tako maloštevilne, vsak zdravnik jih v praksi pogosto srečuje in morda je pametno razmišljati o ozadju teh pojavov malo globlje kot pavšalno o ohlapnih dejavnikih tveganja, individualnosti gostitelja ter specifikah seva napadalca. Te v osnovi netemeljite razlage zadovoljujejo večino zahodnega življa, obiskovalcem tega foruma pa ponavadi ne potešijo dovolj njihove radovednosti.

Imel sem priložnost prisostvovati večim seminarjem homeopatov iz Indije. V Indiji se sto milijonov ljudi zdravi izključno s homeopatijo, za njih skrbi približno stotisoč precej dobro kvalificiranih homeopatov. Impresivni so njihovi brezštevilni klinični primeri zelo raznovrstnih kliničnih stanj, tudi zelo hudih infekcijskih bolezni, tudi šenov, ki se po pravilno indiciranem homeopatskem zdravilu pozdravijo hitreje in trajneje od našega pristopa z antibiotiki. V našem okolju se tovrstnega zdravljenja upamo lotiti samo v začetnih in nezapletenih primerih, ostale primere prepuščamo konvencionalnem zdravljenju. A Indijski vzgledi, ki segajo v milijone (!) primerov, pričajo o tem, da se da uspešno obvladovati tudi najtežje okužbe samo s tem, da s pravim homeopatskim zdravilom pravilno moduliramo imunski odziv in povzročitelja popolnoma ignoriramo. Znanstvena fantastika pri nas, a vsakodnevna realnost v Indiji.

Pozdravljeni,
moje razmišljanje ne bo povezano z naslovno temo (šen), ampak se bo navezovalo na vaš zadnji prispevek …
Zanima me, ali morda veste, kdaj in kako/zakaj se je v zgodovini Zahoda zgodil ta preskok – da je prevladala alopatska medicina, ki se je dandanes sprevrgla že v religijo? Ljudje verjamejo vanjo še bolj kot sami zdravniki …
Namreč, vse skupaj se začne že pred rojstvom. Nosečnica je pod totalnim nadzorom, non stop analize krvi in urina, UZ in CTG, če kakšna mašina pokaže, da nekaj “ni idealno”, takoj dobiš tablete/mazilo/injekcijo za sprožitev poroda. Da ne omenjam steroidov za ravoj pljuč, ki jih dobi tako rekoč vsaka nosečnica, ki se znajde na urgenci, ker jo nekaj boli, zakrvavi itd. In se v 95% (statistika!) izkažejo za nepotreben ukrep (tj. ženska rodi ob predvidenem roku).
Po rojstvu – takoj cepljenje, potem “posvetovalnice” vsak mesec, pa milijon cepljenj v prvem letu starosti. Mi lahko kdo pove, kaj je smisel teh posvetovalnic? Zakaj zdravega otroka voziti k zdravniku? Zmerim in stehtam ga lahko doma. (In to tudi počnem – škoda, da sem to ugotovila šele pri tretjem.) Zakaj naj bi pediater bolje vedel, ali je moj otrok “dobro” kot jaz, ki sem z njim 24h na dan? In pridige o premajhnem pridovinaju na teži, pa o bledici, pa o nujno potrebnem vitaminu D, pa o mišičnem tonusu … Skratka, pediatri na “posvetovalnicah” iz zdravih otrok delajo bolne.
Potem so tu zloglasni antibiotiki. Za vsak najmanjši kašelj dobiš recept. Če se upiraš in zahtevaš analizo krvi, te strašijo z bolnišnico, češ da “pri tako majhnih gre vse zelo hitro, zato raje preventivno ukrepamo”. Ste že slišali za preventivno uporabo antibiotikov? Da, jaz sem – od (uradnih) zdravnikov.
Po njihovem mnenju hrana ne igra nikakršne vloge pri našem zdravju. Še več, po njihovem mnenju nam za lastno zdravje ni treba skrbeti – skrbeli bodo oni! Ko sem jih vprašala, zakaj bi morala svojega otroka peljati k zobarju (spet preventivno), so mi dejali da zato, ker bo tam dobil fluorove tablete. Obup!

Vse skupaj gre tako daleč, da če želiš otroka vpisati v privat vrtec (ker drugje nisi dobil mesta, ne ker ne bi hotel), moraš prinesti potrdilo pediatra, da je otrok zdrav! Nas, starše, popolnoma oropajo svobode in razuma – zdaj že nismo več dovolj pametni, da bi vedeli, ali je naš otrok zdrav ali bolan. Moramo ga pokazati zdravniku, ki bo v šestih minutah, kolikor jih ima na razpolago za enega otroka, čudežno ugotovil stvari, ki jih mi ne vemo. Ali pa morda menijo, da mi, starši, ne opazimo, da ima otrok npr. vročino, bruha, ima izpuščaje?

Prehlade zdravijo z antibiotiki, izpuščaje s steroidi, odpornost – baje – dvigujejo s cepivi in raznimi lekarniškimi pripravki v stilu “imunoglukana” in podobnih zadev. Velja splošno pravilo, da se otroku zbija vročino, če je nad 38 ali 38,5! In večina staršev to počne.

Se strinjate, da skoraj vse, kar sem naštela, pomeni kršitev načela “ne škoduj”? Zakaj imamo tako medicino? Zakaj nas prepričujejo, da naše zdravje ni v naših rokah? Zakaj ljudje nasedamo temu? (Naš homeopat je Nemec in pravi, da sta pri njih tudi homeopatija in Qigong (pa še marsikaj drugega) vključena v zavarovanje. Ampak da ljudje še vedno raje posegajo po alopatski medicini in kemiji – ker se jim ne da (!!!) čakati cel mesec ali več na učinek. Še manj pa delati doma telesnih vaj in paziti na prehrano.)

Kam nas bo vse to pripeljalo? Nad prepričevanjem ljudi sem že obupala. Zdaj želim samo, da mene in mojo družino pustijo pri miru. Imamo 3 otroke, najmlajša ima 5 mesecev in še ni bila pri pediatru. In ne boste verjeli, še vedno je živa, redi se, raste. Za razliko od starejših dveh je nismo cepili (na srečo živimo v državi, kjer to ni obvezno). Razlika je očitna – v vedenju, spanju. Nima alergij, netolerance laktoze in atopičnega dermatitisa, tako kot starejša dva. Ne verjamem, da je to naključje. Zdravimo se samo še pri homeopatu. Če bo kaj “nujnega” (zlom itd.), obstaja urgenca. Drugega pa ne rabimo.
Okolica mi pravi, da smo zmešani, tako rekoč neodgovorni. A po vseh izkušnjah, ki jih imamo z zdravniki in pediatri, po vseh knjigah, ki smo jih prebrali v zadnjih letih, enostavno ne moremo drugače.

Ali se vse to dogaja zaradi denarja? Farmacevtski lobiji? Ne verjamem, da vsi zdravniki resnično verjamejo, da je ta način zdravljenja, ki se ga gredo, dober. Sploh pri kroničnih boleznih. Supresija na vsakem koraku! In ljudje jim verjamejo (tudi jaz sem jim, skoraj 30 let).
Kaj se mora zgoditi, da bomo nehali verjeti v alopatsko medicino kot v boga in se bomo začeli malo razgledovati okoli?

Oprostite za ta “izpad”, ki je, resnici na ljubo, malo pretiran. A res mi ni jasno, kako in kdaj smo se lahko tako zaciklali, ko pa imamo zdravju prijaznejše in cenejše načine zravljenja tako rekoč na dosegu roke …

Sicer vam pa želim lep večer in veliko uspeha pri delu,
U.

Pozdravljeni,
najprej se vam zahvaljujem za vaš odziv, ki je na mestu in meni dragocen. Vesel sem, da počasi postajamo aktivna in razmišljujoča skupnost, zbrana na homeopatskih straneh MON-a.

Nič ne škodi nekaj svete jeze in zdrave kmečke pameti, posebej še v teh še nikoli tako naprednih časih, da se človek tu in tam ustavi in se malo zamisli, kje pravzaprav smo, kaj pravzaprav počnemo in zakaj to počnemo. Še dobro, da se niste vprašali še bolj blasfemičnega vprašanja, namreč, kam to vse skupaj vodi. Si ga pa sam velikokrat postavljam.

Z zelo veliko rečmi, ki ste jih zapisali, se zelo strinjam in človek z neko simpatijo sledi vašemu razmišljanju, ki je pisano s stališča laične zdrave pameti. Poživi monotonost akademskih debat.

Vaše glavno vprašanje si postavljam tudi sam, včasih retorično, včasih konkretno. Kdaj in zakaj smo zahodnjaki začeli religijo v konvencionalno medicino? Lahko bi se strinjal z religioznim opredeljevanjem, ker smo pri tem res pogosto iracionalni. Dovolite mi, da delim z vami svoje začasne zaključke, priznavam pa, da se povsem možno tudi motim. Vabim tudi ostale, da delite z nami svoje razmišljanje.

Kdaj? V razsvetljenstvu. Zakaj? Ker smo prešli iz teocentrizma v antropocentrizem, ta pa nosi s seboj hud problem, ki dotlej za problem sploh ni veljal. To je osrednje bivanjsko vprašanje, namreč neovrednoteno vprašanje smrti in trpljenja. Ta bivanjska, v temelju neznosna, anksioznost pa nas sili v nevrotične rešitve. Smrt in tudi trpljenje moramo na vsak način preprečevati, odlašati, odpravljati, kolateralna škoda pri tem ni pomembna. “Daj mi zdravilo, vseeno mi je, kaj bo jutri, danes jaz nočem trpeti in umirati”, je v zavesti zahodnjakov. Smrt je postala sovražnik številka ena in v vojni proti njej so dovoljena vsa sredstva. Izumite karkoli, kar bo podaljšalo življenje za en dan, in obrnili boste milijarde.

Seveda je v temelju humano, da se borimo proti bolezni, smrti in trpljenju, v zgornjem samo odstavku osvetljujem vzrok in dejstvo, zakaj to počnemo iracionalno, kaj nas žene v premalo domišljene zaključke. Ta anksioznost minljivosti.

Prestrašen človek je nekritičen in pograbi prvo rešitev, četudi je kratkovidna. Še posebej, če je prežet s strahom, s katerim ne zdrži, kot je to strah pred smrtnjo in trpljenjem, ki maltretira zahodnjaka. Kultura neosvobojenega strahu diktira rešitve konvencionalne medicine. Pri vseh vaših zgornjih vprašanjih je odgovor konvencionalcev vedno: “Nikoli ne veš, če je vse ok, kaj če morda … nekje … včasih … se je že zgodilo in se lahko zakomplicira … Zato prepustite profesionalcu oceno!” Posamezna drevesa razglašamo za gozd. In tako iz zdravih otrok delamo bolnike in iz zdravih nosečnic in porodnic pacientke.

A sam nisem mnenja, da je konvencionalna medicina vzrok sodobnega medicinskega iztirjenja. Ona samo (preveč vdano) služi diktatu in neracionalni zahtevi laikov po sto procentni varnosti. In se postavlja v to (božansko) vlogo in zaradi tega tudi precej trpi. A ne more sleči tega plašča. In tudi noče, ji preveč godi. Napuh, človeška ultimativna šibkost.

Nekako sem prizanesljiv do farmacevtskega lobija, ne vidim tu temeljnega vzroka, bolj posledico. Ni boljšega posla kot prestrašencu prodajati instant rešitev njegovega strahu. Ljudje pač slej ali prej uvidimo možnost za posel.

Kaj se mora torej spremeniti za ponoven radikalen obrat? Predelati moramo frustracijo minevanja, to pa ponujajo samo religije. Torej, zahodna družba, globoko religiozna … Najbrž imamo še dolgo ero anksioznih (zdravstvenih) rešitev pred seboj 🙂

Pozdravljeni,

sem 33 let star moški, delovno aktiven, vitke postave, razen ponavljajočega šena / stalnih vnetij žile leve in desne noge – relativno zdrav (po analizah urina, krvi, UZ itd.). Kot rečeno se mi šen ponavlja nekje od leta 2000 naprej. Začelo se je z akutnim vnetjem žile na levi nogi – noga je bila tako boleča in vroča, da se je tudi dotakniti nisem smel, kaj šele stopiti in hoditi. Tako kot ob prvem obisku sem tudi ob nadaljnih obiskih zdravnika (Barsos MC) najmanj 10x do sedaj dobil predpisan Amoksiklav 1000 in sicer vedno za 2-tedensko terapijo.
Ob končanju terapije antibiotikov je na koži vedno ostal dodaten madež (rdečina, ki izgleda kot razjeda), ki niso izginili do danes. Potem si lahko predstavljate, kakšen je izgled kože na nogi!? Vsa leta sem slepo sem verjel predpisu zdravnika, saj v družini nihče ni pomislil na kakšno alternativno zdravljenje pa še posledice vnetja – močna bolečina in občutek obliva noge s krvjo – so izginile. Res pa sem opažal – kar so mi govorili tudi bližnji, da imam levo nogo od kolena navzdol vidno debelejšo kot desno, čeprav sem se lahko nemoteno gibal in se s tem nisem obremenjeval. Vsa leta sem tudi opažal zatečene prste na obeh nogah, po celodnevnem sedenju na fakulteti v čevljih me je zvečer popadla srbečica in tako nastanek glivičnega obolenja.

Mnogo bi lahko še napisal, pa bom prešel k dejstvu:
Leta 2007 sem imel obdobje čustvene krize, stalne napetosti, miselnega divjanja in vegetativne distonije. Takrat sem prvič opazil vidno debeljšo levo nogo (zatekla je kot posledica razburjenj) in od takrat oteka še bolj in bolj. Začel sem dvomiti v “antibiotično” zdravljenje, saj so bile omiljene le posledice, vzroka pa nihče ni iskal. Odločil sem se za obisk specialističnih ambulant, in sicer Dermatovenerološke ambulante (Kardial) in prejšnje leto Internističnega centra (Dic-Kecelj); v prvi so merili vse možne tlake ven in kapilar – dobil sem le elastične povoje, v drugi pa so mi predpisali uporabo kompresijskih nogavic. Ob nošenju teh nogavic sem opazil rahlo otekanje nog nad kolenom, čez en mesec noše nogavic sem spet dobil močno vnetje žile in rezultata izboljšanja ni bilo. Tako sem do danes preizkusil kar nekaj alternativnih metod (manualna medicina, masaže, kopeli, naravne maže, prehranska dieta-veganstvo), vendar ni nobena od teh imela rezulat izboljšanja skozi daljše obdobje – vedno je noga ponovno otekla. V obdobju zadnjega leta sem bil na bolniškem staležu že 7-krat, vedno zaradi vročine/mrzlice in tresenja brez ekstremno visoke telesne temperature in pa seveda vnetja žile na nogi. Zadnja 2 obiska pri zdravnici sem bil napoten na infecijsko kliniko, kjer so mi injicirali Penicilin (dejali so, naj hodim vsak mesec preventivno po injekcijo). Ker imam prebavne motnje že nekaj let – v glavnem je nekonsistentno blato, diareja in zaprtost, kjub “zdravi” prehrani in pa občutek ter videz napihnjenega trebuha, sem se pred kratkim odpravil po trebušni pas, ki ga uporabljajo po operaciji kile. Občutek imam, da pas potisne črevesje nazaj v votlino v pravilno lego, saj noga vidno uplahni a nikoli do konca. Tudi, ko zjutraj vstanem, nimam občutka kot do sedaj, da se večina krvi iz trupa dobesedno prelije v noge preko črevesja. Vsak dan imam pod obema popazduhama velik moker madež, ki ga spremlja neprijeten vonj. Ker ne uporabljam dišav, so to zaznali tudi ljudje okoli mene – hvalabogu imam precej razvit vonj in tako nosim s seboj 2 rezervni majici. V splošnem me zazebe ob že majhni spremembi temperature, roke so navadno hladne, noge vroče. Zaradi neprijetnega občutja v trebušni votlini sem čustveno razdražen daljše obdobje.
Minuli vikend sem moral na urgenco zaradi hudih bolečin v penisu- nepopolna erekcija. Doktor se ni upal narediti nobenega posega, saj sem mu pokazal levo nogo. Dobesedno ustrašel se je, ko je zagledal rdečico na goleni in ukazal sestram naj si nujno operejo roke, saj sem lahko “hudo” kužen. Tako so vsi stopili 1 m stran od moje postelje, doktor pa me je poslal na infekcijsko kliniko, kjer so mi prepisali Ospen 1.5 mio. Tablet nisem vzel. Glede na stalno bolečino v penisu me skrbi, da ne bi nastalo karkoli resnega. Mislim, da je tudi ta bolečina povezana z otekanjem noge – kri ne odteče iz nog, sedaj ne more iz penisa, kaj sledi??
Naslednji teden bom opravil bioresonančno slikanje, naročil sem se tudi k homeopatu – zdravniku medicine. Mi lahko kakorkoli svetujete, kako odpraviti bolečino iz penisa, da bom lahko dočakal prvi pregled čez en mesec? Nikoli nisem bil pristaš protibolečinskih tablet, vedno sem jih vzel ko nisem mogel več zdržati bolečine.

Sicer je to pismo izraz obupa in nemoči, opis moje bolezni, pa vseeno upam, da bo zdravnica homeopatinja odkrila prave vzroke, ki so nekje v preteklosti in jih do danes nisem eliminiral.

Hvala in lep pozdrav,

U.V.

Pozdravljeni,
vaša zgodovina bolezenske motnje je zelo nazoren prikaz, kako osnovna motnja napreduje in povzroča vedno nove težave, če zdravljenja ne zastavimo pri vzroku. Zato homeopati tudi antibiotično terapijo smatramo za nevzročno oziroma supresivno. Za vse pravoverneže konvencionalne paradigme (eden se nam je oglasil malo višje) bi bilo koristno kdaj prebrati tako sintezo poglabljanja osnovne motnje in težav, ki se stopnjujejo, kot ste nam jo nanizali vi. Koliko težav bi bilo ljudem prihranjeno, če bi se že zgodaj v poteku kronične bolezni obrnili na zdravilske sisteme, ki so sposobni motnjo odpraviti v vzroku!

Sedaj je vaše stanje res precej zapleteno. Bo potrebna kar zagnana in temeljita in najbrž tudi dolgotrajnejša homeopatska obravnava, da se bodo stvari popravile. Zaradi kompleksnosti simptomatike vam žal res ne morem na podlagi napisanega kaj kompetentno svetovati za bolečine v udu. Homeopatski repertoriji so precej obširni z možnim izborom zdravil za boleče erekcije, nepopolne erekcije ali priapizmatske težave. Če si malo pomagam z drugo simptomatiko, bi lahko poskusili s homeopatskim žveplom, kupite Sulphur v potenci C12 in jemljte teden dni 2x dnevno 2 kroglici. Lahko kaj pametnega naredi, škoditi ne more. Po enem tednu jemanja se nam oglasite, kaj se bo zgodilo.

Spoštovani,

hvala za nasvet in razlago; zdravilo jemljem že en teden in stanje se počasi popravlja, vsaj občutek je tak. Moram pa reči, da je bilo prvo in drugo noč uporabe Sulfur-a nekako slabše, z več bolečine, tudi počutje čez dan.
V ponedeljek sem obiskal diagnostični center, kjer opravljajo bioresonančno slikanje in terapijo. Dobil sem tekočino , ki jo moram uživati po deset kapljic 3x na dan, pa me zanima, če se tovrstna zdravila “tepejo” z učinki npr. mojega Sulfura in nadalje, ali priporočate uporabo obeh metod zdravljenja hkrati?

Hvala za odgovor, lep pozdrav, U.V.

Pozdravljeni,
glede na opis je lahko šlo za t.i. začetno poslabšanje, ki ga v homeopatiji pogosto opažamo in ki navadno pomeni dober predpis in lahko upamo, da se bo stanje nadaljevalo na bolje. Zato do pregleda pri homeopatu jemljite naprej Sulfur C12. Sporočite nam stanje čez 2 tedna.
Žal pa ne vem, kakšne kapljice s kakšnimi učinkovinami ste dobili pri bioresonančnikih. Oni pogosto uporabljajo homeopatske esence in v tem primeru se zadeva res lahko tepe s homoepatskimi zdravili, da ne učinkujejo tako dobro. Morda bi bilo smiselno jemati samo sulfur, če pa veste, kaj je v kapljicah, mi napišite in bom lahko kompetentneje odgovoril.