Sem res premalo “na izi”?
Spoštovana gospa Sabina Stanovnik!
Ne vem kako in kje naj začnem, a vem, da potrebujem pomoč.
Stara sem 33 let (mož je dve leti starejši), skoraj 4 leta poročena, mamica 2 letnega sinka.
Če dobro premislim imava z možem težavo že od vsega začetka, vendar sem šele sedaj odkrila ta ponavljajoči se vzorec. Sicer sva se o tem pred nekaj meseci (ko je najina zakonska kriza dosegla vrhunec z njegovim dobivanjem z drugo osebo) že odkrito pogovorila, a se je spet ponovil. Gre namreč za to, da sem jaz po njegovem menenju premalo “na izi”, preveč “zategnejna” oz. se preveč držim nekaterih pravil. To mi je jasno povedal šele pred nekaj meseci, čeprav sva skupaj že 7 let. V praksi to izgleda takole: on reče, da pride domov ob 18:00 in, da bo potem pripravil in dal otroka spat in da si bom ta čas lahko vzela zase, pa pride ob 23:00 rahlo vinjen in bi šel brez razlage ali opravičila kar spat (je pa res, da me je ob 20:30 poklical in povedal, da se bo malo zavleklo). Ali drugi primer: se dogovoriva tri dni v naprej, da greva po več mesecih (pol leta) skupaj ven preživet sproščen večer ob glasbi in kakšni pijači, pa mi pol ure pred odhodom pove, da ima ima res nujno in veliko dela v službi (sem bila zraven, ko so ga klicali zato tokrat v njegovo zvestobo ne dvomim)in, da ne more iti (sem šla potem sama, ker sem prej že zorganizirala varstvo za sina in se mi ni zdelo smiselno ždet sama doma). No, ta dva dogodka (v zamenjanem vrstnem redu) sta se zgodila v zadnjih petih dneh (drugače pa vsakih nekaj mesecev vseh 7 let najinega partnerstva) in prvič sem tolerirala in mirno prenesla zadevo, samo povedala sem mu, da bi se mi zdelo lepo, če bi se mi opravičil, ker ni uspel iti na najin zmenek, včeraj pa se mi je spet “utrgalo”. To ne pomeni, da sem kričala ali zmerjala ali kaj podobnega, samo želela sem razlago, kaj ga je tako zamotilo (vem, da je bil s kolegom in ni bila poslovna stvar), da me je že drugič v kratkem času pustil na cedilu. Beseda je dala besedo in seveda so prišle na dan še druge nerazrešene stvari izpred pol leta in takratne krize. Tako, da sem včeraj spet slišala, da sem zatežena, tečna, da mu težim in, da sploh nisem na izi, da delam tragedijo iz nič, da se mi on ne bo in ne rabi za to opravičevat in, da naj že tudi jaz začnem enkrat uživat življenje in se ne držim skoz nekih pravil.
Želela pa sem samo, da mi razloži oz. se mi opraviči, ker me je dvakrat v kratkem času pustil na cedilu. Ali sem res prezahtevna? Je treba bit res v življenju vedno na izi in take stvari tolerirat? Ali je to pri njem znak neodgovornosti? (To mi tudi očita, da sem preveč odgovorna) Ali je morda res bil samo napačen čas in bi morala počakati do jutra, ko je bil njegov um spet bister in se takrat pogovoriti? Moram pa priznati in res je, da se mi je zjutraj opravičil, “ker je bil včeraj malo pozen”.
Mogoče je pomemben tudi podatek, da ga tudi sicer zvečer in pozno v noč(oz. cele dneve) pogosto ni doma, ker dela na delovnem mestu (je javna oseba (na lokalnem nivoju), politik na vodilnem del. mestu), kjer delovni čas ni definiran. To popolnoma razumem oz. sem sprejela tako kot je. In zato je potrebno še bolj skrbno načrtovati redke skupne trenutke in zato mi toliko več pomenijo oz. me zavrnitve toliko bolj prizadenejo. Res je, da se zadnje pol leta (po odkritih pogovorih in poskusu rešitve krize) mož veliko bolj posveča družini in meni in, da sva si veliko bolj »blizu«, več se pogovarjava,….. A vendar me taka stvar še vedno vrže iz tira(moti me samo njegov odnos do mene v situacijah, ko mu stvari uidejo izpod kontrole oz. se zavlečejo, ne govorim o ljubosumju oz. nezaupanju).
Prosim, povejte mi kako si lahko pomagam, na katera vprašanja naj si odgovorim? Kako naj možu razložim, da je odgovoren tudi za najine zmenke (sam pravi, da je odgovornost potrebna v službi, doma pa naj bodo stvari bolj sproščene in na izi???)? Na kakšno partnersko svetovanje noče iti. Jaz pa bi zelo rada prišla zadevam do dna, predelala boleče izkušnje oz. vzorce, ki trošijo dragoceno energijo.
Oprostite mojemu zmedenemu pisanju. Upam, da lahko kaj razberete iz njega. Vesela bom če mi boste odgovorili ali postavili še kakšno vprašanje, najraje bi videla, da bi se »pogovorili« preko zasebnih sporočil(tudi proti plačilu), čeprav to verjetno ni mogoče.
To vas prosim, ker sem pred pol leta poskušala dobiti termin pri Frančiškanih v Lj in na Druž. Centru v Mb, pa je za nas, ki imamo do Mb skoraj 2 uri vožnje in do Lj več kot 2 uri v praksi neizvedljivo prihajat 12 tednov zaporedoma in to samo dopoldan (sem učiteljica in delam dopoldan in popoldan tudi nedefinirano) na razgovore, čeprav je najin zakon in moj notranji mir vreden še mnogo mnogo več kot to.
HVALA, ker ste si vzeli čas in moje pismo prebrali.
Lep in uspešen dan vam želim.
Pozdravljena,
ko sem brala pismo, sem se poskušala vživeti v situacijo, ki je zelo podobna moji, ki pa se žal še ni končala oz. je v slepi ulici.
Pohvalno je gotovo, da sta z možem dosegla raven, da se več pogovarjata. Tudi sama sem delala na tem…nekako se spoh ne spomnim, kako je pred časom to potekalo samo od sebe oz. brez kakršnih koli večjih naporov.
Menim, da družina prinese nove obveznosti, ki se jih običajno ženske bolj zavedamo, moškim pa je samoumevno, da bomo za skrb in vzgojo v družini poskrbele me. Včasih jih zagrabi slaba vest in se dan ali dva 100% posvečajo družini. Mislijo tudi, da s tem oddelajo vse za nazaj in tudi kak meses za naprej.
Mene same to ne bi motilo, ker sem vedno z veseljem poprijela za reševanjem kakršnihkoli nalog. Vendar si tudi jaz kot vsaka ženska zaželim osebo s katero lahko poklepetam, se ji zaupam, se zanesem nanjo… in da to ni prijateljica, ampak partner. Saj z odločitvijo o s skupnem življenju daš partnerju sebe… hkrati pa pričakuješ, da takrat, ko bo to potrebno (velikokrat je to ženska kriza po premalo skupaj preživetega časa in premalo pogovora) dobiš delček partnerjeve pozornosti in tople besede v podporo.
Glede preživljanja skupnih trenutkov ti svetujem, da se z možem dogovoriš, da za vajin skupen večer izbere dan, ko nima nobenih neodložljivih obveznosti … in takrat naj izklopi mobitel, da bo tudi on sproščen. Pred tem skupnim večerom pa sva midva s partnerjem preizkusila “teden lepih besed in dobre volje”. Sama sebe sem prepričala, da me nobena stvar ne bo vrgla iz tira, da ne bom spraševala po nobeni stvari, če mi je mož ne bo želel sam povedati. Sama sem ga razveseljevala z drobnimi pozornostmi (npr. oprala in zlikala srajco, ki jo je še včeraj umazal, pa jo rad nosi; naročila pizzo po njegovi izbiri, ne da bi mu prej to povedala, mu pustila prosti čas doma za gledanje televizije itd.)… bila sem bolj na izzi kot praviš. Ugotovila sem, da se mogoče zaradi dolčočenih stvari preveč obremenjujem, njemu pa se zdijo samoumevne. Oba sva bila torej zadolžena, da se lepo pogovarjava, da ne izzivava in ne drezava. Se vprašava kako sma se imela čez dan. Nikakor ne sprašuj, kaj planiraš ali načrtuješ jutri… ker moški živijo spontano – beseda načrt je le redko v njihovem slovarčku :). Potrudita se, da se medsebojno pohvalita ali opazita drobne stvari. Velik pomen pa ima tudi nasmeh in smeh – sproščen pogovor in malo humorja, ga hitro prinese in razpoloženje je takrat 100% drugačno.
Toliko za enkrat, držim pesti, da se drobne spremembe v tvojem razmišljanju in dejanjih, odrazijo tudi na tvojem možu … seveda se o vsem tem prej pogovorita, tako, da si bosta oba zavestno želela boljši odnos… verjetno za tem pride tudi več zaupanja in namenjanja pozornosti in časa družini tudi z njegove strani.
Srečno!
B.
Ce mene vprasas, nisi nic premalo na izi. Zahtevas, da spostuje tebe in tvoj cas. Naj se vlogi malo zamenjata. Naj on tebe caka po sest ur. Naj on kdaj zaradi tebe odpove kaksno obveznost, potem pa mu ti tik pred zdajci sporoci, da je prislo do spremembe nacrtov … In ko bo norel, mu reci, naj bo malo bolj na izi.
Bi mu jaz že dala na izi. Najprej naj prevzame svoj del odgovornosti in dela, potem se pa ti potrudi biti bolj na ‘izi’. Oziroma se ti sploh ne bo potrebno več truditi, ker ne boš več imela razloga ne biti na izi.
Pa kaj si nekateri predstavljajo. Povrh vsega se je še dobival z drugo, pa laže ti? Sej ni res no – in ti potem vprašaš če si premalo na izi?
največji problem pri političnih veljakih je njihova samovšečnost, ko jim je všeč, da so všečni puncam,ki se želijo svetiti v njihovi slavi. Največji problem med dvema pa je, ko si ne moreta več zaupati in ti mu ne zaupaš več, ker je na izi prekoračil mejo, dobival se je z drugo. Govorim ti iz lastnih izkušenj po 25 letih zakona. Tudi, če bi se ti opravičil , bo ostal dvom, ali je bilo res nujno potrebno, da je zanemaril vajin dogovor in ali je bilo res nijno potrebno, da je on “tam”. Miru ne boš imela nikoli več, ljubila ga boš z bolečino, pa četudi se on spremeni 100% in začne izkazovati pozornost tebi in otroku. Ali pa bo tvoja ljubezen bledela in se boš še bolj posvetila sinu. Ti nisi na izi, ti si odgovorna žena in mati, ženska, ki si zasluži več kot dobi in glede na tvojo inteligenco bi rekla, da se ti tega dobro zavedaš. Veliko moških je slabičev, še več pa žensk, ki jih prenašamo in podpiramo, da so to lahko.
mislim, da te ima tale tvoj lokalni veljak malo za norca. v glavo mu je stopilo in sedaj misli, da si lahko privošči vse. težko mu boš prišla do živega. ti kar povem, da se poslovno ponoči ne dogajajo pomembne stvari.Tisti klici da mora nujno v službo so zame lari fari. Upam da ni vmes kakšna druga ženska. ni namreč težko “prijatelja” nahecat naj te pokliče da moraš na nočno delo.zelo nenavadno za moškega je namreč njegovo mnenje, da tudi ti začni uživati, kar dobesedno pomeni, da mu je vseeno kje si in s kom si. glede na to da moraš skrbeti za otroka niti nimaš možnosti preizkusti to v realnosti. mislim, da bo pri vama kmalu počilo potem pa bosta videla kaj se dogaja v resnici in kako dalje.
