Pozdravljeni,
Znašla sem se res v nezavidljivi situaciji. S partnerjem sva skupaj 16 let, imava dva otroka, stara 12 in 10 let. Živimo v hiši njegovih staršev. Žal je tast pred dvema letoma umru, tašča je stara 86 let, oslabela, bolana. Trenutno je v bolnišnici, odkoder bo najverjetneje konec tedna prišla domov. Do odhoda v bolnišnico je nekako poskrbela zase, zdaj očitno ne bo več sposobna, ker trenutno niti ne hodi, umiva se v postelji, s pomočjo…
Partner ni ravno razumevajoč, z njim se ne morem pogovoriti o ničemer. Svakinja živi v 10 km oddaljenem kraju, prav tako je že nekaj let bolana, bila je tudi invalidsko upokojena. Midva sva oba cele dneve v službi, jaz od 8. do 16., partner še nekoliko dlje. Otroka imata obšolske dejavnosti, kamor jih nekajkrat na teden popoldan še vozimo… Skratka, obveznosti čez cel dan.
Težava je v tem, da niti ne vemo v kakšnem stanju bo tašča odpuščena iz bolnice, očitno pa je, da bo potrebovala pomoč, nego, oskrbo. Dom menda ne pride v poštev, ker si tega ne želi, če pravilno razumem si tega ne želita niti partner in svakinja. Ker smo mi v hiši s taščo, bo seveda večina skrbi padla name. To me seveda bega, ker si ob vseh obveznostih ne znam predstavljati še nege in skrbi za ostarelega, bolanega in obnemoglega človeka. Ker partner ni dovzeten za pogovor, sem se obrnila na svakinjo, kjer sem bila deležna hudega napada. Da so nama njuni starši vedno pomagali, pri otrocih, finančno, pri gospodinkskih opravilih… Pod nos sem dobila zmetano čisto vse, med vrsticami tudi to, da jaz nisem nikoli naredila nič. Slednje me je močno razburilo, ker seveda navedbe ne držijo, ampak se mi preprosto ni dalo razlagati kaj sem jaz naredila in za koga… Skoraj eno uro pa sem poslušala napad nase, kaj vse so drugi zame naredili, česa jaz nisem… In da jo boli, ko pomisli kaj je njena mami naredila za nas, ker ji mi ne nudimo pomoči… In da upam, da jaz ne bom nikoli v takšni situaciji.
Naj omenim, da za gospodinstvo skrbim sama, perem, pospravljam, za vikende kuham…izključno jaz. Partner pri tem ne pomaga, nikoli ni. Ob dveh otrocih, mlajša ima tudi disleksijo, mi komaj ostane kaj časa, zase si ga vzamem zelo malo, pa še to je očitno narobe, saj mi je danes svakinja očitala odhod na službeno druženje v decembru 2017, ko je bila njema mami bolana in dehidrirana…
Navajena sem že, da vsi iščejo in opazijo le moje “napake”, če od 10. stvari naredim 9 teh, se spotaknejo v 10., ki ni bila narejena… Tako je že od kar živim tukaj, to sem nekako “požrla”, ampak zdaj pa resnično ne zmorem več. Ne morem prevzeti skrbi za bolnega človeka, ki potrebuje celodnevno nego. Fizično ne zmorem. Ne zaradi tega, ker je to moja kaprica, žlehtnoba, kar sem tudi slišala, ampak preprosto zato, ker ne gre…
Kaj narediti? Kakšna ideja?
Hvala. Vsaka vzpodbudna beseda bo dobrodošla…
Sana

Niti slučajno nisi slabo bitje, daleč od tega! Tašča bo najbolj verjetno nujno rabila nego, kar je odgovornost njenih odraslih otrok, ne tebe. Svakinja hoče več kot očitno vzbujati tebi slabo vest, ker je ona nesposobna oz. noče sodelovati. Mož in svakinja se bosta morala odločiti ali v dom ali pa deljenje stroškov za negovalko. Ti pa se zavaruj pred zlobo in se ne pusti da hodijo po tebi, tvoja naloga je skrbeti zase in otroke. Pa še nekaj, ko bo tašča umrla, bo lov za dediščino, na tvojem mestu ne bi čakala do takrat, hiša ni vredna tega, glede na to, da si možu samoumevna in da pusti poniževanje s strani svakinje, bi resno razmislila o zvezi in selitvi.

Pozdravljeni,

strinjam se z “Misli nase”. Nihče vam ne bi smel očitati, da ste slaba oseba, če vas trenutna situacija skrbi, ker veste, da poleg službe za polni delovni čas, družinskih obveznosti ter gospodinjskih opravil ne boste zmogli skrbeti še za bolno taščo. V prvi vrsti bi nega in skrb za mamo morala skrbeti vašega moža in svakinjo. Namesto nezainteresiranosti za pogovor, na katero naletite pri vašem možu ter napada, ki ste ga doživeli od svakinje, bi bilo veliko bolj produktivno od njiju, da bi se pogovorila in iskala rešitve…morda vključila širšo družino, sorodnike, se pozanimala o različnih vrstah pomoči pri centru za socialno delo, pri patronažni službi itd. Nikakor pa ni rešitev in ne sme biti samoumevno, da se vas še bolj obremeni, njuno življenje pa teče po ustaljenih tirnicah brez sodelovanja pri skrbi za mamo.

Predlagam vam, da se ponovno poskušate pogovoriti z možem. On bi moral biti tisti, ki mu ne bi smelo biti vseeno za vaše občutke in skrbi. Njegova dolžnost je, da skupaj s sestro prevzame odgovornost za bolno mamo. Vaša odločitev pa je, v kakšni meri (če sploh) ste jima pri tem pripravljeni pomagati.

Srečno!

Suzana Gliha Škufca, univ.dipl.soc.del.

Moja tašča je še zdrava, pa popi..dim, ko jo moram vedno jaz vozit na preglede, po nakupe. Nazadnje ko mi je spet navrgla, da nikoli nimam časa, da jo peljem v trgovino, sem ji rekla, da naj ne pozabi, da ima 2 otroka.
Zakaj že bi bila ti slaba oseba?
Lepo te prosim, ne pusti se. Uničlo te bo in boš na koncu ostala brez vsega…kar se da zgodit tudi če ne boš pomagala, boš pa vsaj ohranila nekaj dostojanstva.
Ona ni tvoja skrb. Tvoja skrb so otroci in ti so prioriteta. Če se mož in svakinja nočeta o tem pogovarjat, pa idi z otrokoma za 2 dni v toplice, ko bodo pripeljali taščo. Boš videla kako hitro bosta našla rešitev.

Malo sem pozen ampak tu sta moja dva centa:

Ljudje (ne glede na to kako dobri se ti zdijo), ki ti očitajo kaj vse so ti dobrega naredili niso dobri ljudje, to so manipulatorji in izkoriščevalci, ki pritiskajo na tvoje gumbe, katere so tekom “razmerja” pogruntali (če naredim Y, potem bo produkt X, takim ljudem je vseeno za občutke drugih). Primerjaj razmišljanje otroka (ne nujno svojega, na splošno mislim) z moževim in upam, da spregledaš, da si prvega “dobila” pred šestnajstimi leti.

Oprosti ampak to je resnica katero moraš sprejeti, če nočeš prodati same sebe.
Če rabiš strokovno pomoč si jo poišči.
Partner ti bo verjetno hotel to preprečiti (odvisno kako napreden je v manipuliranju), ker po tem ko se postaviš zase ogroziš njegovo cono udobja in brezskrbnosti.

Vse dobro.