S partnerjem sva skupaj skoraj dve leti, dobre pol leta ziviva skupaj v stanovanju, v katerem sem ze jaz stanovala od prej. Preselil se je k meni po enem letu skupne zveze, na moje tezenje. Stara sva 36 in 41.
Vem, da me ima rad, nima druge, naceloma bi nama lahko bilo zelo lepo, ce ne bi jaz dosti tezila, kajpa. Pogresam zelo pogovore o skupni prihodnosti, staranju skupaj, otroku. On nikoli nic od tega ne omenja, ne obljublja, jaz pa sanjam vse to. Na direktno vprasanje o otroku mi je rekel, da se ni pripravljen.
Pred mano je imel eno resno zvezo, mislim, da je trajala cca 1-2 leti, razsla sta se, ker se ni zelel preseliti k njej. Jaz eno 11letno (1 otrok) in eno 3letno (tu sva se razsla, ker jaz nisem zelela imeti z njim otroka, ironija).
Zelo ga je prizadela izguba mame pred 10 leti. V stanovanju je ostalo prakticno vse enako kot je pustila ona. Tudi njegova soba je z izjemo tv-ja se vedno enaka-ocitno je, da ni clovek naglih sprememb. Z ocetom imata zelo slab odnos, z bratovo druzino zelo povrsinski, vsaj jaz tako vidim, ceprav bi on verjetno trdil drugace.
On je zelo realen, stvaren, jaz zelo čustvena.
Ne vem, kako nama bo uspelo skupaj, jaz bi rada nekoga ob sebi, ki bi mi dajal obcutek, da me brezpogojno ljubi, on svojo ljubezen težko izrazi in imam obcutek, da se noce vezat.
Vsekakor pa z mojimi izpadi toneva vse globlje.
Pomagajte prosim z nasveti, kako naj pocakam…ker vseeno verjamem, da nama bo uspelo, samo z dosto pocasnejsim tempo, kot bi ga zelela jaz. Seveda ce ne bom jaz vsega prej unicila.

Hoj,

Izsiljene zveze se nikoli ne obnesejo. Pri vama je pa še ta problem, ker se tebi “plodna leta” iztekajo. Lahko da res ni pripravljen, lahko se pa tudi zaveda, da ko in če bo otrok, bo on porinjen na stranski tir (kot se pogostokrat rado zgodi).

S tem ni nič narobe, tako sta spola narejena (in general, however there are exceptions).

Mogoče ti brezpogojno ljubezen enačiš z otrokom, on pač ne. Si prebrala knjigo od Gary Chapmana (5 Jezikov Ljubezni) ?

Ti kar direktno povem: on si otrok ne želi. To, da ni pripravljen, je le izgovor. Zato je na tebi ali boš vseeno ostala z njim in sprejela to, ali odšla ter si našla koga, ki bo imel podobne želje.

Tole pove več kot preveč……

On ne išče partnerice v pravem pomenu besede, on išče nadomestilo za mamo, išče odnos mama-sin in v tako razmerje niti pod razno ne paše otrok, četudi njegov.
V vajinem odnosu si ti dominantni partner (kot je mama pri sinu), ti sprejemaš odločitve, ti daješ pobude, on zgolj sledi tvojemu načrtu. Otrok bi ga v tem ogrozil, ker se ti ne bi več toliko posvečala njemu, ker on ne bi bil več na prvem mestu + on ni moški v pravem pomenu besede, on je mamin sinček, zanj je mamica naredila vse in to sedaj pričakuje od tebe. Četudi bi ga prepričala, da bi z njim imela otroka, bo vsa skrb zanj slonela na tebi + še skrb za partnerja, ki to v bistvu ni.
Vse to se dogaja v njegovem nezavednem in spremembe ne bo dokler ne bo ozavestil teh stvari. Glede na leta močno dvomim, da jih kdaj bo.

Sem ženska, otroke sem si želela že od nekdaj in jih tudi imam, so nekaj najlepšega v mojem življenju, vseeno pa ne morem razumeti žensk, ki silijo v moškega, če jim ta zelo jasno pove (oziroma bi jim zelo jasno povedal, če bi drugače zastavile pogovor), da ne želi otrok. Jih pač ne želi, tudi taki obstajajo. In taki, ki bi imeli samo enega, pa jih ženske silijo, da bi imele še enega, dva, tri.
Take stvari se skoraj nikoli ne končajo dobro.
Ne da boš vse pokvarila, ampak vidva očitno nista za skupaj, ker imata popolnoma drugačne predstave tako o vajini zvezi kot o prihodnosti.

Ja, oba sva prebrala knjigo…jaz sem beseda in cas, on govori z dotikom…skusava upostevati te razlike.

Ne recem, da sploh ni mozno, ampak mislim, da se motis. On je rekel, da si otroke zeli v roku 2-3 let ze zelo kmalu ko sva se spoznala, ni bilo, da binjaz forsirala. Tudi na zacetku najine zveze sem bila jaz bolj neodlocna, enega otroka ze imam in sem kar nekaj casa govorila, da mi ni tako vazno, da imam se kaksnega. Zadnje case me je pa spet ulovilan ta zelja..

Da se boji, da bo na stranskem tiru, ce bova imela otroka…mozno je, ja.

Ne recem, da sploh ni mozno, ampak mislim, da se motis. On je rekel, da si otroke zeli v roku 2-3 let ze zelo kmalu ko sva se spoznala, ni bilo, da binjaz forsirala. Tudi na zacetku najine zveze sem bila jaz bolj neodlocna, enega otroka ze imam in sem kar nekaj casa govorila, da mi ni tako vazno, da imam se kaksnega. Zadnje case me je pa spet ulovilan ta zelja..[/quote]

No, v uvodnem sporočilu pišeš nekaj čisto drugega, namreč:

On nikoli nic od tega ne omenja, ne obljublja, jaz pa sanjam vse to. Na direktno vprasanje o otroku mi je rekel, da se ni pripravljen.

Težko si pomagaš z razmišljanjem drugih, če ne pišeš po pravici.

Če pri 41 pravi, da še ni pripravljen.. njegova izbira, ni mi pa jasno, zakaj siliš vanj. Zakaj bi si moral zaradi tebe premisliti? Kaj želiš izsiliti iz njega? Ljubezen? Zagotovilo, da ta pa bo ostal s teboj? Otrok in skupno življenje nista zagotovilo, da bosta skupaj do konca. Pa saj to že veš..
Pišeš, da si ob sebi želiš nekoga, ki bi ti dajal občutek, da te brezpogojno ljubi… Ali samo sebe tako ljubiš? Lahko to brezpogojno ljubezen daš tudi njemu? Ne kajne, če ga siliš v nekaj.. Brezpogojna ljubezen je to, da osebo ljubiš tako, kot je. Je ne spreminjaš, je ne prepričuješ, da je njena pot napačna, tvoja pa prava..ampak ji preprosto pustiš, da je, kar ona v svojem bistvu je. Lahko to sprejmeš? Lahko to ljubiš? Njega, takega kot je? Sama sebi iskreno odgovori in boš vedela odgovor.

Lectovka, ne izmisljujem si, samo tezko je cisto vse opisat. Pac na zacetku je omenil, kdaj si zeli otroke, zdaj pa ze nekaj casa te teme sam ne omenja, ko sem jaz nacela debato, je rekel, da se ni pripravljen.
In tudi ce vse do podrobnosti opisem, je to tko samo moje videnje zadeve, glede na to, da na splosno ne pove prav dosti o svojih custvih, razmisljanjih, boste ve tezko dolocile, v katermu grmu tici zajec. Bolj sem hotla nasvete, kako sebe umirit. No, saj nekaj idej sem dobila.

Hvala ti za tole, zelo dobro in imas prav.

Glej je tudi to možno, da jih pač ne želi imeti s teboj (imel bi jih pa – s katero drugo). Pač ko človeka bolje spoznaš, vidiš. Ker to je pa res takšen korak, da ga moraš izredno dobro premisliti, ker je zunaj precej ljudi, ki ima ali “daddy ali mommy issues”. Otrok mora biti res iz ljubezni in oba si ga morata želeti in potem nadaljne skupno sodelovati pri vzgoji. Pri tebi se mi pač zdi, da se zavedaš, da se ti rodna leta iztekajo in poskušaš nekaj izsiliti (kar se ne bo dobro končalo).