Sem popolna zguba – Na pomoč! – Študent :((
Že neslov pove vse… Sem popolna zguba in ne vem kaj naj storim. Upam, da mi lahko do kda kakšen nasvet.
Nisem zrel in odgovoren, sem debel, zanemarjen, vse delam zadnji moment, ne družim se veliko z ljudmi, izkoriščam starše velikokrat tudi sam sebe prepričam v stvari, skratka manipuliram, predvsem samega sebe, iščem izgovore. Skoraj ničesar kar ne začnem ne končam, večino noči prebedim in jutra prespim. Velik del dneva presedim/preležim na računalniku (in/ali postelji). Družbo sicer imam, a se je zelo skrčila… Skratka sem v resnično slabem položaju in za večino stvari sem sam kriv.
Star sem 25 let in sem študent. Že kot majhenga so me razvajali, šlo je za nekakšen miks permisivne vzgoje in batin, če se stvari niso izšle. Kot majhnega me je fasciniral svet okoli sebe, dokler nisem prišel v osnovno šolo, kjer so se mi velikokrat posmeehovali zaradi debelosti. Kasneje sem te stvari nekako probal omiliti z svojim humorjem, da sem vsaj imel neko družbo. Ob srečanju z računalniškimi igrami je pa šlo vse v maloro. Večino dneva sem preživel za računalnikom ali pred televizijo. Doma mi ni bilo treba delati nič, če pa je šlo kaj narobe pa sem dobil po zadnji plati.
Stvari so se poslabšale, ko so prišle na internet spletne igre. Večino svojega časa sem tako porabil z igranjem CSS in Quaka/UT-ja. Nič več drugega me ni zanimalo. Šola je sicer laufala dokler sem bil v osnovni šoli, ko pa sem prišel na gimnazijo so se pa stvari poslabšale. Tako so se z mojim slabšanjem ocen obratno-sorazmerno višali rezultati na svetovnih lestivcah prej omenjenih streljačin. Vedno sem za las zgrešil najboljše rezultate, da bi sploh od tega lahko kaj profitiral. Nekako sem brez ponavljanja opravil gimnazijo, a z velikim trudom staršev/inštrukcijami/grožnjami učiteljem. Vsi drugi so bili krivi razen jaz ne.
Starši so tako probali “pozdraviti” mojo odvisnost od iger. To se je zgodilo kar nekajkrat. Tudi zaradi debelosti so mi težili. Tako sem prenehal z igranjem za kakšno leto in se takrat vpisal na FERI (starši so rekli, da tako ali tako nonstop visim za računalnikom), čeprav je bila moja strast glasba, ki sem jo spoznal v 3tjem letniku (ni bila tako močna kot igranje fps iger). Tam sem precej časa bluzil, dokler mi ni uspelo zbrati poguma in se vpisati na SAE inštitut, kar je bolj ustrezalo mojim interesom. Upal sem, da se bo vse magično izboljšalo…
Zdaj je situacija taka. Te igre igram bolj malo, večinoma vsake toliko časa (1-2 h na teden), drugače pa večino časa zabluzim na internetu kjer berem o glasbi/produkciji glasbe/tračih in self helpu. Žalostno je to, da je to edina stvar pri kateri sem bil kdaj koli zelo dober. Saj sem v te FPS-je uložil 8-10 let svojega življenja. Čeprav me glasbena produkcija zanima, je velik razkorak med znanjem iger in slednje. Mlajši me prehitevajo po desni in levi sam sem pa zgubljen.
Dejansko sem se že velikokrat probal spremeniti, izboljšati svoje navade vendar vedno pristanem na istem. Čisto sem že obupan. Imam tudi enega prijatelja, ki študira na isti smeri in sva tudi že skupaj probala izboljšati stvari, vendar nama nikoli ni uspelo. Probal sem že vse diete/telovadbe tudi poskušal sem se discplinirati, pomagati doma, … Vendar mi resnično še nikoli ni uspelo, hitro namreč odneham. Sem tako len in brez energije, da je grozno. Poleg vsega tega pa je to še začaran krog. Kljub svoji debelosti, sem bil zaradi humorja deležen vsaj malo pozornosti nasportnega spola ene 5-7 let nazaj. Zdaj mi je žal, da nisem izkoristil prilike, ko vsaj še nisem bil taka zguba.
Dejankso je tako kot, če bi se zbudil v hiši, ki bi bila do vrha napolnjena s smetmi. Kjer koli začnem, vse se vsuje in nič ni bolje. Bil sem tudi že pri terapevtu s katerim sem se pogovarjal, vendar mi ni tudi tisto kaj dosti pomagalo.
Rad bi prišel v formo/shujšal, bil disciplinira in odgovoren, neodvisen, pomagal staršem, tudi drugim. Kaj naj storim, če mi nič ne uspe, skratk z mano je vse narobe. Upam, da mi lahko kdo pomaga. :(( :(( :((
Hej Hjoze83,
pohvalno je to, da se vidiš realno in si realno priznaš svoje šibkosti. To ne zmore vsak, daleč od tega. Vsi povprek iščejo/mo krivdo za nejevoljo in slabo življenje v drugih, zelo redko, kdo sam v sebi.
To je neke vrste znak moči. Če si si sposoben priznati to, kar si napisal, boš našel moč tudi za napredek.
Da se najdemo ni kriva država, slaba politika, starši, partnerji, sestre, brati, strici, tete….sami smo odgovorni zase.
Morda bo ta odgovornost prišla tudi z leti, zato se čim bolj sprosti. Kar je bilo je bilo. Nima veze. Ti si kreator svoje prihodnosti. Če se odločiš za drugačno pot, jo boš našel.
Tudi jaz nisem bila neka perla v tvojih letih, pa se je potem nekako vse izšlo. Sem normalno zaposlena, imam družino, delam cele dneve, v službi, doma, zraven pa še najdem energijo in se podružim s kakšno prijateljico. Pred leti sem pa samo životarila tako kot praviš ti. Tisti bogi faks sem pacala in pacala…
Čist po majhnih korakih pojdi naprej in si delaj kratke cilje. Najprej si reci, zdaj bom postala posteljo in jo postelji..s tovrstnimi malenkostmi boš napredoval v malo večje itd.
Si empatičen in zelo poseben človek. Za fanta tvojih let iztopaš po empatiji. Življenej ti je dalo kako kilo več ravno zato, da si se moral že pri teh letih soočati sam s sabo, to ti bo zelo pomagalo v življenju, ker se boš spoznal in vedel kaj od sebe pričakovati.
Glede deklet se ne sekiraj, s poštenimi nameni in malo humorja ne boš imel problemov. Shujšal boš, ko se bož v življenju sprostil. Ne spravljaj s epod dodaten pritisk, kaj vse moraš, boš že…to en govorim iz podtuhe, ampk iz tega stališča, da se sprosti, ker nisi še nič zamudil. Vsak se enkrat vstavi v življenu, večina celo večkrat, samo o tem ne govorijo, ti pa o tem govoriš in to ej zelo dobro.
Prvo pravilo si vcepi v glavo…sprosti se in si delaj kratkoročne cilje in tako boš dolgoročno napredoval.
Živjo!
Was there, done that..
Imam predlog zate; prodaj računalnik, kupi prenosnik.
Ko te prime, da bi igral, pojdi na sprehod.
Če nimaš energije, ti lahko pošljem kak RED. TO TE BO POGNALO!!!!
Mogoče ne bi bilo slabo razmisliti, KAJ hočeš v življenju.
Od tega trenutka odmisli vse, kar je bilo.
Obrni list in na novo začni.
Terapevti, psihologi so le, da ti svetujejo, vračajo v preteklost.
Jaz ti pravim, obrni list, DANES, TAKOJ!!!!
A računalnik izklopi, NE OBSTAJA!!!
Pojdi med ljudi, posveti se ljudem, pojdi z njimi na sprehod..karkoli.
Začni se cenit takšen, kot si. Glej, če si bolj močan zarad bolezni..se da rešit.
Če si močan, zaradi fast fooda, čipsov….TAKO HRANO NA STRAN!!!
Nihče te ne more vzeti v nek red.To se moraš vzeti SAM.
Vedi le eno; zelo majhen korak je potreben za to. In verjemi, da ti bo čez eno leto žal, da ga nisi opravil SEDAJ!!!
Yo
Tvoja zgodba je podobna moji.
Dej mi pis na mail, lahko ti pomagam pri prehrani in treningih(tudi sam sem shujsal in redno treniram ze cca 10 let) + pri faxu ti lahko pomagam (sem absolvent FRI-ja) + lahko kdaj kej odspilava :]
Lp
Ti, ki si bojda ‘popolna zguba’…
sam se zavedaš, da še zdaleč nisi dosegel ‘dna popolne zgube’ zato je tale tvoj jasen uvid v tvojo situacijo (ki jo v bistvenih potezah nekateri od nas ‘delijo’ s tabo – da se počutimo ‘popolne zgube’ namreč) res bolj trenutni entuziazem spremembe, kot pa odločitev za spremembo, s katero vsi odlašamo.
V tvoji izpovedi pa je problem tudi v tem, da so te ‘vzgajali’ zelo ‘po domače’, ko so se pojavili problemi s tabo. Deluje, kot da si te ‘batine’ staršev vzel kot neko vzgojno metodo, vendar s tem so te starši očitno bolj omejili v reakcijah na samega sebe, kot pa ti dali prostor, da bi sam rešil svoje probleme, če se že niso znali pogovarjati o njih s tabo (nisi omenil niti enega pogovora s starši – z njimi imaš zgolj enopasovno komunikacijo?).
Želiš postati dober človek? Ti očitno si ‘dober človek’, le pasiven si postal do skrajnosti, da vse občutiš že zaskrbljujoče. Internet je res najpriročnejši medij za paralelno osebnost in njeno življenje, ki si ga razvil na internetu. Torej nisi pasiven, temveč ne znaš pravilno razporejati svojih energij.
Nimaš prave volje, ker se nisi za nič konkretnega in ‘realnega’ še odločil. Rabiš svoj sistem, po katerem se boš ravnal. Vsak ga ima, vendar eni se bolj ravnajo po njem kot drugi.
Po mojem je v takih situacijah najboljše to, da začneš delati brez občutka krivde to, kar nikomur ne škodi, tebe pe pa napolnjuje z energijo in te zabava. Ko boš dojel, kaj te resnično zabava, se boš začel ravnati po tem in to naj ti bo prva orientacija v dnevu: kaj moram narediti, prej ko se lahko sprostim in zabavam.
Jaz sem sicer dosti starejša, vendar trenutno v neki prehodni situaciji (v vseh smislih, razen selitvenem – tokrat sem zopet doma, ter se prilagajam na novo staro situacijo, tudi v ‘domovini’), vendar sem tud sama postala neznansko pasivna v zadnjih dveh letih. Prav ‘zanemarila’ sem se, ne v higijenskem, ampak dejavnostnem smislu. Sem pa zelo dosti na internetu – tudi sama ‘ljubim glasbo’ in ‘prebluzim’ dobesedno ure in ure na youtube, pa še filmi, forumi, teme, novice, meditacije, kulinarika, četi, ljubezenski portali etc etc etc. Pa zraven kaj popiješ in poješ, se ‘zabavaš’ po svoje, zraven pa se ti nabirajo obveznosti in skrbi, ki te najedajo. To je vse lepo in prav, le na sprehod je treba iti 20 minut na dan, pa se takoj spomniš svojega položaja in z lahkoto narediš vse potrebno…vendar problem je v tem, da niti tega ne nardimo, da bi vsak dan šli na sprehod in se zares sprostili…mi, internetni-ipd-zasvojenci…raje živimo na internetu in postorimo le vse najnujnejše v reali, ker je v tkim. reali vse t.zatoežje- smo največ na ležernem internetu… ‘vse’ je pa samo zaradi tega težje v ‘reali’, ker ne moremo na sprehod vsak dan vsaj za 20 minut … (kar naj bi bilo najlažje)…
Ja, ni nam lahko živeti, a ne, ‘popolna zguba’ ?
Imam podobno težavo, katero bom skrajšal, star sem 23, študij sem končal, le diploma mi manjka. Ker sem brez vsakega dela, si doma nimam več kaj začet. Postal sem malodušen oz. pobit, ker nisem še ničesar dosegel, napram prejšnim letom sem celo izgubil še nekaj prijateljev, ki so mi še ostali, na računalniku pa se mi tudi več ne da bit. Skratka obup. Največji problem je, da se večina časa samo ukvarjam s tem kako se bom izognil tem slabim občutkom ki jih dobim v želodcu.