sem normalna?

Živima pri mojih starših v svojem nadstropju z svojim vhodom. Imava otroka starega 2 leti. Z možem se dobro razumeva in nimava nobenih problemov. Problem nastane z mojimi starši. Vsake toliko časa načneta kaj, da se lahko skregamo. Danes sta začela, da je včeraj mož malega udaril, ker je imel na obrazu rdečo liso. Lise oz. flekece ima dostikrat posebej pozimi. S tem smo bili pri zdravniku in je rekel naj mažemo samo s hladilnim mazilom. No in danes sem poslušala obtoževanje, da mož tepe otroka, da nima živcev, naj se vzame v roke, pa če se meni otrok nič ne smili! Vem, da to ni res. Veliko se ukvarja z njim. Pa sem vseeno klicala moža, ki je še v službi in mu vse povedala (nimava skrivnosti). Bil je seveda jezen, da si zmišljujeta, da ni res. Ko mi moja starša kaj govorita proti možu, mi vedno rečeta: pa da mu ne boš povedala in naju šinfala. Jaz mu seveda vse povem, seveda je jezen, vendar me vedno poskuša potolažiti, da smo mi družina in da naj ju ne poslušam. Običajno se starša med sabo kregata par dni in potem se spravita še na mene. Mene te stvari zelo prizadanejo.
Starša se že od kar pomnim kregata, kričita, zmerjata, vendar nikoli nista imela poguma da bi se ločila. Nimata medsebojnega zaupanja in spoštovanja. V mladosti sem ogromno pretrpela ko sem vse to prenašala. Nikoli nisem čutila ljubezni.
Vedno ko sta se kregala sem letela k njima in jih mirila in prosila naj nehata. Na koncu je prišlo do tega, da sem jaz kriva za vse. Hotela sem se poškodovati, da bi pozornost preusmerila drugam.
Ko slišim, da je spodaj kričanje me mož včasih komaj zadrži, da ne letim dol, ker me je strah, da bi se kaj zgodilo. Vem, da imam njega in otroka in da spadam k njima. Pogosto mi popustijo živci in če bi bila sama me že zdavnaj ne bi bilo.
Včasih mislim, da sem primerna za psihiatra, ampak najprej se morata spraviti tja moja starša.
Tako rada bi, da bi lahko živeli nekje v miru, samo mi trije. Ne vem več kaj naj naredim. Na svoje pa na žalost ne moremo, ker nimamo dovolj denarja.
Skrbi me če bo šlo tako naprej, da se mi bo enkrat zmešalo! Prosim ne recite mi naj se s starši pogovorim, ker to ni možno. Pogovor zgleda tako, da oče pove svoje in potem reče, da ne bo nič več poslušal.
Lep pozdrav!

Mislim, da si normalna. Doživljaš pa stisko, ki je ne razumeš.
Odhod na svoje bi gotovo pripomogel k temu, da bi vi trije zaživeli. Sedaj živite pod stalnim pritiskom s strani tvojih staršev. Pa ne, ker bi bila onadva hudobna, ampak ker ne znata drugače.
Ujeta sta v igro medsebojnega obtoževanja, kjer si izmenjujeta vlogo žrtve in preganjalca. Seveda pa vsak sebe doživlja kot žrtev in drugega kot storilca. Če bi se tega zavedala, bi to lahko spremenila in se temu smejala. Ampak to svoje dojemanje doživljata “smrtno resno” in ne vidita, da nista v stiku z realnostjo (vsak zase misli, da je) občasno ali morda pogosto tudi tebe vpleteta v to igro.
Praviš, da te mož včasih komaj zadrži, da ne greš dol k njima.
To je zato, ker si še vedno soigralec v njuni igri. Ne igraj več te igre.
Če si mirna jima lahko poveš, da drug drugega obtožujeta in sebe doživljata kot žrtev, drugemu pa dokazujeta, da je storilec. Seveda ob tem pričakuj, da te bosta vneto prepričevala, da ni tako. Ampak naj te to ne prizadane. To je del igre in poizkus, da bi še tebe zapletla vanjo. Če nisi mirna ob tem, pa ju raje pusti pri miru.

Mir, po katerem tako hrepeniš, moraš poiskati v sebi. Nehaj igrati njuno igro. Posveti se možu, otroku in sebi.
Kadar te prime, da bi letela dol, se spomni, da je to samo igra in da jo s tem, ko v njej sodeluješ (s tem, da ju skušaš pomiriti-rešiti pred njima samima) pomagaš ohranjati. Tudi to, ali bosta šla k psihiatru, naj bo njuna odločitev in ne tvoja. Ko boš dovolj močna, jima boš morda lahko pomagala, če boš želela, sedaj pa je tvoja prva naloga poskrbeti zase.

Lep pozdrav in veliko notranjega miru in veselja z možem in otrokom

Peter

P.S.
Če želiš mi lahko pišeš tudi na email: [email protected]

Pozdravljena,

ja, seveda si normalna. Vsak normalen otrok potrebuje ob sebi čustveno zrele, odgovorne in ljubeče starše, ki mu nudijo občutek varnosti. Pri takšnih starših, kot so tvoji in moji, pač tega ne dobimo vedno. Tudi mi smo se vedno tako pogovarjali, starši so povedali svoje in če sem jasno povedal svoje argumente proti, se je usul plaz … Danes sicer še živim pri njih, ampak komuniciramo zelo malo. Tudi svoje družine še ne mislim kmalu ustvariti, recimo, da dobro vem, kaj se bo zgodilo …

Bojim se, da je odselitev in prekinitev odnosov z primarno družino edina resna rešitev. Če hočeš takšnim ljudem pomagat, jim moraš biti kos, ti pa jim očitno nisi. Glej na svojega otroka in na svojega moža. Takšne nevroze se rade prenašajo iz roda v rod. Ravnokar berem Ruglja in sem poglobljen v te stvari.

Pozdravljena
pravega nasveta ti jaz ne morem dati.
Svetovala bi ti glede flekcev na obrazu malega. Verjetno jih ima zaradi ogrevanja, suhega zraka. Namaži ga z dobro otroško kremo. Našemu hladilno mazilo ne pomaga. Pomaga pa niveina krema intenziv pflege.

lp
m

Zdravo,
tudi jaz mislim, da bi morala najti način, da starše nekako “ignoriraš”. Jim daš vedeti, da te njuna “igra” ne gane. Seveda je to lažje reči kot narediti, ampak starši v bistvu izkoriščajo dejstvo, da te lahko prizadanejo, ker jim s tem ustrežeš, ko jih poslušaš ali skušaš miriti. Morala bi se nekako prisiliti in jima reči, da vaju ne zanima kaj onadva mislita in da se z njima ne boš bodla, ali pa vsaj to, da jima rečeš, ja, ja bom že uredila, potem pa seveda naredi po svoje. Nauči se biti bolj odločna, sebična če hočeš, vsaj na videz, za tvojo lastno obrambo, dokler se stanje ne izboljša. Začni opuščati drobne pozornosti (obveznosti?) na katere sta navajena (reci, da nimaš časa). Seveda se bosta upirala, a naj čutita, da se ne pustiš. Začni po malem, da ne bo prehudo zate in seveda tam kjer lahko. Ne smeš jima dati čutiti, da sta močnejša od tebe, čeprav starši to pogosto so. Svetujem ti, da z otroki čimbolj pogosto hodite ven (sprehodi, izleti) ipd, prvič si boste nabrali psihofizično kondicijo (zdrav človek je bolj odločen), drugič pa boste manj v njuni družbi. Če ti bodo zaradi tega kaj očitali, jima kar reci, da se boš bolj zanimala zanju (ju poslušala) ko bosta nehala kritizirat in se prepirat. Če boš to dovolj dolgo ponavljala, se bo mogoče koga prijelo. Tudi moja mama je imela navado, da me je za vsako figo v gospodinjstvu kritizirala. Trajalo je leta, da je prenehala, ampak je. Najprej sem morala jaz spremeniti vedenje (bolj sem se trudila v gospodinjstvu), kot drugo pa sem jo na to njeno navado nenehno opozarjala (brez obtoževanja) samo odločno poveš “spet pretiravaš s kritiziranjem” ali kaj podobnega in se trudiš, da pri tem nisi podrejen in je ne jemlješ resno (češ, nehaj že, briga me kaj ti misliš, že spet te daje, vsi sosedje te slišijo ali kaj podobnega). Meni je pomagalo, da sem se ob taki situaciji naredila brezčutno, čeprav to nisem. Skratka, ne smeš njune igre vzeti resno in to pokaži. Prej ali slej se bosta naveličala, če se ne boš odzivala na provokacije, pa še ustrašila se bosta, da te bosta izgubila…. Res pa to pomeni, da boš morala delati na sebi…
Seveda so pa vse tole samo moje izkušnje…

Veliko uspehov,
Romi

Mislim da tvoji starši na vsak način želijo vplesti tudi vas v svoje probleme. Tega jima nikakor ne smeš dovoliti. Razumem vajino brezizhodno situacijo ampak nekatere meje je potrebno postaviti. Kljub temu da je on moški, od tvojega partnerja tega ne smeš pričakovati ampak moraš stvari rešiti sama. Poskušaj zbrati dovolj moči da staršem poveš kar ti leži na duši. Naj se ve, da v vajinem domu obstajajo drugačna pravila, drugačne relacije, ali jih naj sprejmeta ali pa se umakneta. Definitivno je razvidno da sta tvoja dva ena navadna velika otroka, ki stvari ne znata normalno reševati. Brez vaju oz. vas treh, pa bi itak bila popolnoma izgubljena. No, in če izhajamo iz dejstva o infantilnosti tvojih staršev naredi sledeče. Odločno, brez kompromisov jih postavi pred dejstvo. Bodi jima in oče in mati. Postavi jima meje in jima povej zakaj je takšno obnašanje nesprejemljivo. Imaš vso pravico, da tvoj otrok zraste v nekem normalnem in zdravem okolju. In to je tvoja dolžnost da mu takšno okolje tudi zagotoviš. Torej??? Vem da je težko, ampak to naredi. Ja pa še nekaj, kako vidva vzgajata svojega otroka je izključno vajina stvar. Če sta tudi vidva normalna vesta kaj je za njega prav in kaj ne. Moža verjetno poznaš, torej veš in verjetno znaš preceniti o pravilnosti njegove vzgoje. Ali misliš da bi res lahko udaril otroka zato ker ima rdeča lička? Mislim, če je to res, potem z njim ni nekaj v redu. Ali pa je to res samo poskus staršev da vas vključijo v svojo igro?

Vso srečo in veliko poguma!!!

Brez skrbi…ti si popolnoma normalna in nič drugačna kot ostali. Tudi jaz sem imel in jih še imam podobne probleme.
Z ženo živiva pri mojih starših, svoje nadstropje, svoj vhod, svojo elektriko in telefon razen vode pa mi vedno očitata zakaj smo tako dolgo pokonci, zakaj ne gremo spat ob 20….in tako dalje. Ker pa imamo tri šoloobvezne otroke in v juniju bo še četrti otrok..nam pač zmanjka časa…zato je pač najin čas spanja nekje okoli 23 ali 24 ure.

No moja starša sta mi vedno govorila “no tamlada se mora vršt po hiši” s tem sta mislila da mora prevzeti navade prehranjevanja in ostale tako kot bosta onadva dirigirala….in tudi način oblačenja sta mislila da bo spremenila….dolge obleke ker zdaj je poročena in se ne sme raskazovat. HALOOO takrat mi je blo dovolj in sem se skregal …da mi ne bosta pridigala kaj in kako bomo jedli in kako se bo kdo napravil.

In to sem ponavljal 5 let da sta skapirala..pa še sedaj moram včasih kero pripomnit.

Postavi jih pred dejstvo…

Ker imava tri oz. bomo imeli štiri otroke sem jima rekel……če ne moreta brez pripomb …tudi otroke ni treba občasno “merkat” jih bova pa s sabo vozila ali pa k tašči, ki jih z veseljem popazi za kako urico ali dve.

Verjemi ko se pa pogovarjaš o vnukih pa kaj hitro spremenijo temo in način…

No …..kakorkoli moraš biti direktna…..in tudi kdaj nesramna do njih, saj le tako pokažeš da si dovolj stara da sama skrbiš za sebe in svojo družino.

Lep dan ti želim

F

Tudi iz svojih izkušenj lahko rečem, da stara in mlada generacija ne gresta skupaj.

Normalno je, da tako močno čustveno reagiraš. Zato, ker seveda imaš v sebi vzorce od svojih staršev in seveda zdaj igraš to njihovo igro oz. reagiraš čustveno na vse to.

To, da bi bila v njihovi bližini mirna in ne bi reagirala, je skoraj nemogoče. Saj bi morala sebe skoraj v celoti spremeniti, kar je skoraj nemogoče. Prvo bi se morala najprej vsega, kar so ti starši vcepili, zavedati, potem pa spremeniti svoj način razmišljanja oz. vzorce razmišljanja.

Tudi sam imam podobne težave. S partnerko imava zgornjo etažo in ločen vhod, vendar moja mati ne prenese, da se nas sliši.
Vem, da je težko najti lastno stanovanje, brez najemnine in vedel sem, da bo poleg staršev težko, ampak sedaj vedno bolj spoznavam, kdo sem in kdo so moji starši in kako so se obnašali do mene, ko sem bil otrok.
Namreč tudi do mene so bili zelo nasilni in niso prenesli, da bi sitnaril, moral sem biti tiho, kot, da me ni. Če pa nisem ubogal, pa sem že bil tepen.

Edino, kar ti lahko svetujem, je to, da odnos spraviš na minimum. To pomeni, da nimate raznih stikov in pogovorov, ki niso nujni.
Sama pa se začni zavedati, da s tem, ko to čutiš, se le odzivaš na to, kar pač si.
Poskušaj se zavedati tega in nehaj igrati to igro.
Naj ti bo družina bolj pomembna od staršev, če ne, lahko še to izgubiš, ker ti bo lahko to vse pretežko.
Verjetno si tudi ti veliko trpela v otroštvu in starši niso odobravali tvojih občutkov.