Pozdravljeni,

v najlepših, zrelih letih sem in kako leto nazaj sem prvič zasledila izraz narcistična osebnostna motnja. Slučajno. Brala sem Senso in v oči mi je zbodel članek, v katerem sem prepoznala bratovo ženo. Sprva pridna, pohlevna, skromna deklina, ki pa mu je v 20-ih letih zrasla čez glavo. Sodu je izbil dno dogodek, v katerem sem igrala mirovnika, ko sta z bratom bila bitko. Nazadnje sem bila glavni krivec, nemogoča in res nora jaz. Uporabila je tehniko DARVO, prvič sem brala o njej sedaj in šele po nekaj letih dobila potrditev, da res nisem nora jaz. In ko sem premišljevala o svakinji, zakaj si je brat izbral takšno žensko, sem vedno bolj prihajala do zaključka, da je poiskal kopijo najine matere. Med seboj se ne preneseta a v resnici sta si zelo podobni. Pa ne bom o svakinji, njej se lahko izognem. Bolj delikatna zame je moja mati.

V 20-ih sem jo “sovražila”, obiskovala psihoterapevtske seanse, v katerih sem se postavljala na noge in nekako zvozila. Ko sem sama postala mama pa se je v meni zbudil občutek, da končno moram urediti odnos z materjo, saj podobnega lahko pričakujem s svojo hčero. To pa sem si želela, da je kar se da lep. In mati sem spustila v svoje življenje, ji zaupala dogajanje, skrbi, razmišljanja. Postali sva zaupnici in zdelo se mi je, da je to dobra popotnica za mojo hči. Dokler ni sodu izbilo dno, ko je mati, tako kot že milijonkrat dotlej, komentirala mojo frizuro. Spet ni bila ok. Naj si vendar pogledam TV voditeljice, naj dam več nase, naj se preden grem od doma uredim,…. Nikoli zadosti dobro. Ko sem hodila k njej na kavo, sem se vedno uredila bolj, kot kadar sem šla v službo ali za vsak dan. Mati me je vedno namreč premerila od nog do glave in komentirala moj izgled. Oblačila niso bila v glavnem nikoli kot se zagre, frizura, kot že rečeno. Vtikala se je v vse, izgled, moje razmišljanje, vzgojo, … vedno je ona vedela, kako bi bilo najboljše zame. Že od mladosti sem bila upornik in “črna ovca” v družini. Vseh privilegijev je bil deležen brat. Mene si ni niti želela in ko sem enkrat že bila, me je hotela ukrojiti po svoji podobi. Nikoli me ni vprašala kako se počutim, kaj si želim,… nisem bila pomembna. Vedno mi je servirala kaj moram in pridno sem izpolnjevala naloge, da je bil mir v hiši. Sicer je znala podrobiti “Kar dajte me, dokler me še imate” ali to, da sem nehvaležna, ona zame vse. Če jo poslušaš v družbi se je vedno razdajala za otroke, oče mi je mlad umrl in boga reva se je pretrgala, da naju je spravila do kruha. V mladosti je tudi sama trpela in le s pridnostjo dosegla zavidljiv položaj v službi. Po očetovi smrti si ni omislila več prijatelja, čeprav je domov pripeljala kar nekaj moških a statusa partner si ni zaslužil nihče, saj je bila močna, samostojna ženska, ki je le z očetom imela “čudovit” odnos in nihče ga ni mogel nadomestiti. Igrala je krepostno žensko, ki se razdaja za otroke.  Cele dneve, večino sobot je preživela v službi in z bratom je nisva videla. Nekoč je brat na vprašanje kako, da zna kuhati rekel, saj sicer ne bi preživel. V glavnem je bila odsotna in v moje življenje se je začela vmešavati, ko je pristala v pokoju. Da mi je kaj skuhala, me je obremenjevala da pridem domov in vzbujala slabo vest, ker ona se trudi, jaz pa nehvaležnica. Vedno je igrala vlogo žrtve, ona je hotela vse najboljše, se trudila, jaz pa ji samo očitam in je ne povzdigujem, kot si je želela. Čutim, da se najboljše počuti takrat, ko sem na tleh, da lahko igra Mati Terezo. V druženju z njo mi popije vso energijo in največkrat sem izmozgana. Klicarila me je non stop (dvakrat, trikrat na dan), da je na tekočem z vsem, kar se dogaja. Za vsa področja je najbolj pametna, vse ve, od posla do privat. Karkoli sem se lotila, se ji zdi brez veze, bila je čisto v drugem fohu a o mojem je vedela vse. Pameten je bil brat, jaz sem bila pridna, če bi poslušal njo. Z izjavami, da sem bila pridna, le tako sem doštudirala, me porine dol, saj mi kake inteligence nikoli ni priznala. Če sem ji kdaj potožila o kakem konfliktu sem bila največkrat čudna jaz in se je v glavnem vedno postavila na stran mojega napadalca. Nikoli ni priznavala mojih občutkov, neštetokrat sem poslušala besede, da sem preobčutljiva. Preteklost izkrivlja, saj dogodke, v katerih sem bila tudi jaz, vidi povsem drugače. Kot bi bila druga zgodba. Ona ni bila nikoli v zmoti, vsi jo občudujejo, zaželjena družba je, na plesih izstopa v družbi prijateljic,…. povzdiguje sebe in to tako prefinjeno in skromno, da se ob nestrinjanju z njo res vprašaš, če si nor. Če kdaj potarnaš te hitro utiša, da je ona vse bolj trpela, dosegla, vedela,… Njeno življenje je velika predstava za druge. Kritike nikakor ne sprejema, niti na misel ti ne pride, da bi ji jo dal. Ob vsaki priložnosti se rada pohvali s svojimi dosežki, dnevno mi servira kaj vse je naredila in že celo življenje vzbuja občutek, da nisem dovolj pridna. Rada se pohvali s tem koga vse pozna, s kom se druži in le tisti s titulami in položaji uživajo njen ugled. Vse ostale obrekuje.

Ob njej se res slabo počutim, kjerkoli sva skupaj izpadem katastrofa, v njeni prisotnosti sem drug človek. Je moj najhujši kritik pod pretvezo, da vse to počne za moje dobro. Nikoli ni zadovoljna, karkoli ji pomagam, svetujem, mi na dolgi rok očita, da je bilo sfaljeno. Zaverovana je vase, da je top. Bolj jo skrbi kaj si o njej mislijo tujci, kot pa jaz. Pod krinko skrbi nimam nobene zasebnosti. Vedno ve, kaj je najboljše zame in brez občutka, kako se počutim, tera svojo. Hotela mi je vsiliti vse, od šole, fantov, … a upornik v meni ji je pošiljal lekcije.

Naj navedem nekaj primerov;

– moji fanti ji nikoli niso bili všeč, nazadnje mi je očitala, da bi morala ostati z enim izmed njih, čeprav meni ni bil všeč, fant, ki mi je bil res všeč pa je je opozarjala, naj grem stran, ker me bo prizadel (najbrž je bila ljubosumna),

– moje službe ji niso bile všeč (morala bi ostati v prvi),

– moji prijatelji so čudni ali pa jih je premalo (zakaj ne vzdržujem stike s tistimi, ki jih ni več),

– žal mi bo, da tako ravnam z njo, ko jo ne bo več,

– nikoli ne pridem na obisk, vsi ostali otroci (nevede kak primer) pa stalno obiskujejo mame,

– nikoli nisem rekla tega,

– preveč si občutljiva,

– kaj se dogaja s teboj, zakaj si takšna,

– zakaj delam takšno dramo iz tega,

– to ti govorim za tvoje dobro,

– oh, preboli že, ni bilo nič takega,

– zakaj imam toliko težav,

– tvoj brat me vedno povabi na kavo,….

Tako kot ureja vrt in okolico hiše, da žanje občudovanje sosedov (tako se mi zdi, da misli), želi urediti tudi mene. Čeprav se mi zdi, da hoče moj uspeh, da bi se na njem lahko šminkala in dobila priznanje kot mati, pa mi ga v sebi ne privošči. Zdi se mi, da mi zavida partnerski odnos, ki ga imam in odkar sem jo zelo črtala iz svojega življenja, se počutim bolje, s partnerjem se bolj razumeva, tudi on je do mene drugačen.

Šele sedaj spoznavam ,kaj si sploh želim, kaj čutim, saj mi je bilo celo življenje diktirano. Sprašujem se ali sem čisto zavožena ali je upanje, saj je ob meni hči, na katero si ne želim prenesti družinskih vzorcev.

In če jo vprašate zakaj je takšna bo povedala, da mi hoče le dobro in jo skrbi, saj jo skrbi upravičeno, ko pa sem že tolikokrat zavozila.

Pod njeno krepostno lupino in skromnostjo, se skriva vampir. Nihče v družbi je ne prepozna in komurkoli bi zaupala tole, bi imel mene za nehvaležnico. Tako si je utrdila svoj razdajajoči in požrtvovalni status, status žrtve, ki želi le najboljše.

Pod mojimi zaključki se skriva še veliko vsebine, tudi o tem, kaj delajo misli in energije do drugih in kako uničujoče je lahko to.

Pozdrav vsem, ki to berete in se očitno soočate s podobnimi izzivi. Vso srečo želim 🙂