jaz pa se vedn sekiram oz. sprašujem kaj če to, kaj če ono in me to zelo ovira v življenju. Nikol nisem zares sproščen in si v glavi ustvarjam neke scenarije, kar ni dobro. Ful imam vedno predsodkov in najraje kar ostajam doma in sploh več ne počnem stvari, ki sem jih včasih zelo rad. Nekako opažam, da sem se začel zelo izogibat ljudem, doma se počutim varnega. Moram omenit, da sem star 33 in sem nekje pol leta brez službe in se zelo trudim, da bi kje delal. Včasih človek pomsili tudi na samomor, ampak se potem pol vseeno vpraša , če je to potrebno. Zanimivo pa je to, da partnerka sploh ne opazi, da trpim v sebi, ona misli, da sem srečen, ampak daleč od tega, dostkrat sem zares žalosten. Rad bi bil spet vesel človek, brez predsodkov, in da bi pozitivno gledal na življenje, ampak sam tega trenutno ne zmorem. Help.
Hvala za odgovor.
lp

Pozdravljeni,

kolikor sem vas razumel, izguba službe ni tako močno vplivala na vaše počutje? Ali morda iz te strani, da imate zdaj več časa za poglabljanje vase?

O samomoru govorite v tretji osebi. Kateri človek pomisli na samomor? Vi? Vidite kakšen razlog, da bi bil potreben samomor? Čemu? Bi s tem dosegli kakšno rešitev?

Pravite, da vaša partnerka ne opazi vašega stanja in celo misli, da ste srečni. Ali ste ji povedali kaj se dogaja v vas? Morda bi vam zaupanje vaši partnerki pomagalo pri reševanju notranje stiske? Se lahko obrnete nanjo? Ko se nekomu izpovemo, nam je lahko lažje pri srcu, hkrati pa dobimo tudi kakšno idejo o morebitnih rešitvah.

Vzrok vaših težav ste verjetno zakopali globoko vase in za izboljšanje je pomembno, da pridete do teh vzrokov – dogodkov, občutij. Ravno ti se vam zdaj v spremenjeni obliki vračajo iz podzavesti v vašo zavest – v obliki skrbi, izogibanja ljudem, depresivnega razpoloženja, notranjega trpljenja,…

Poizkusite se odpreti in ubesediti tisto kar vam leži. V primeru, da ne boste prišli do zadovoljivega izboljšanja pa vam priporočam, da poizkusite s psihoterapijo, v primeru težje, neobvladljive stiske (še posebej v stadiju, ko že razmišljate o načinu samomora) pa obisk osebnega zdravnika ali specialista psihiatra.

Če imate še kakšen komentar ali vprašanje, ste dobrodošli, da ga zapišete.

Lep pozdrav,

hvala za odg. najprej. Itak, da izguba službe vpliva na človeka, samo se pač dela na tem da se najde kaj novega. Mogoče se res zarad tega več poglabljam vase ali pač…
Glede samomora, je tako človek res pomisli na to, seveda, vendar to je res ko ni več izhoda, moje mnenje.
Glede partnerke, če se lahko v tem trenutku obrnem na njo, mislim da ne, slišat smešno ampak tako je.
Dejansko me zanima, kako začet pozitivno razmišljat in slabo obrnit v dobro, vem, da to treba storit, samo na kakšen način? Zavedam se svojih problemov, ampak se jih ne znam lotit.
Hvala za odgovore.

Pozdravljeni,

slišim, da imate voljo in željo za spremembo.

Sprašujete, kako začet pozitivno razmišljat in slabo obrnit v dobro. Obstaja kar nekaj tehnik, ki s spremembo kognicije in vedenja skušajo povzročiti izboljšanje. Na ta način lahko pride do izboljšanja, vendar nezavedni vzrok, ki vam (verjetno) povzroča trenutno stanje (razen če gre za organske motnje), s tem ne boste odpravili. Pri teh tehnikah gre za odpravo simptoma in ne vzroka. Velikokrat se zgodi, da se simptom vrne v isti ali v drugi obliki. Pri kognitivno-vedenjskih terapijah (KVT) je prednost ta, da je čas trajanja obravnave krajši kot v psihoanalitični psihoterapiji. Pomankljivost pri KVT pa je velika verjetnost nerazrešenega konflikta v nezavednem (naj opomnim, da tudi psihoanalitična psihoterapija ne zagotavlja ozdravljenja). Verjetno je na voljo tudi kar nekaj knjig za samopomoč – mislim, da predvsem za spremembo mišljenja in vedenja, vendar na ta način nimate prisotnega terapevta, ki je tudi zdravilni element pri psihoterapiji. Razmislite kaj bi odgovarjalo vam.

Sem vam odgovoril na vaše vprašanje?

Lep pozdrav,

Pozdravljeni. Ja sem zadovoljen z odgovorom. Kako pa odpraviti vzrok, dejansko poiščeš od kot stvar izhaja ali kako?

Pozdravljeni,

Že Freud je ugotovil, da uvid v vzrok težav ne pomeni nujno izboljšanja ali ozdravitve, ampak je zgolj prvi korak do ozdravljenja. Potrebna sta tudi občutenje in predelava teh dogodkov. Kar se je zapletlo v odnosu, je pomembno, da se v njem tudi razplete. Ravno zato je v tem procesu pomemben psihoterapevtski odnos. Zakaj ravno psihoterapevtski odnos in ne kakršenkoli drugi (npr. partnerski, prijateljski)? Ker gre v psihoterapevtskem odnosu za popolno sprejemanje, kar pa je v vzajemnem odnosu težko vedno pričakovati. Na psihoterapiji lahko odprete in predelate vse, kar je v vas, brezpogojno.

Lep pozdrav,

Najprej bo se treba rešit negativnih misli, upam, da mi uspe.

Zanima me ena stvar. Kako si naj človek začne bolj zaupat in gledat pozitivno na svet, res da delam na tem, samo je potreben čas…?

Pozdravljeni,

“Kako človek začne bolj zaupat in gledat pozitivno na svet” je vprašanje na katerega ni enostavnega odgovora in je tudi odvisno od vsakega posameznika. Kot sem že omenil, je en pomemben element čustvena predelava preteklih dogodkov in tudi čas ter potrpežljivost. In verjetno ne bi mogli izključiti še marsičesa drugega.

Lep pozdrav,

Čustveno predelat dogodke to je problem, kako se lotit tega? Pa še eno vprašanje, v moje življenju so ljudje, ki mi enostvano jemljejo energijo, negativno vplivajo name, to pa na tak način, da non stop slabo govorijo o drugih, in ko me ni zraven za mojim hrbtom tudi o meni. Enostavno vidim za eno osebo da ni prijatelj…s tako osebo najboljše prekinit stike?

Pozdravljeni,

za čustveno predelavo je potreben stik s čustvi, ki smo jih tudi nekoč potlačili ali se zavarovali s kakšnim drugim obrambnim mehanizmom. Obrambni mehanizmi niso nujno slabi – v določenem trenutku je bil to edini način kako smo se lahko lotili naše težave. Pomembno pa je, da nekoč, ko smo dovolj močni in je pravi čas za to, odpremo tisto, kar smo zaklenili v sebi, očistimo do temelja in tako naredimo dobro osnovo za nadaljno gradnjo. Psihoterapevtski proces je tisti, ki vam omogoča brezpogojno sprejemanje in varno predelavo.

V življenju nikoli ne moremo spremeniti nekoga drugega, niti ga ne smemo, niti nimamo pravice. Tudi stalna umikanja so naporna, saj se ne moremu umaknit enemu človeku, če se ne umaknemu tudi vsemu tistemu, kar tega človeka obdaja. Na ta način se umikamo svetu.

Rešitev je pri postavljanju mej. Pravite, da vam ljudje jemljejo energijo. To pomeni, da niste postavili mej. Ne razumite me narobe, ne gre za postavljanje mej tem ljudem, ker potem posegamo v njih, ampak gre za postavljanje mej v vas. Na ta način so ti ljudje lahko še vedno ob vas, lahko vas opravljajo ali pa lahko opravljajo druge, vendar to ni več nekaj, kar vas obremenjuje ali vam jemlje energijo. Kako to storiti? Ne obstaja recepta ali knjige, ki bi vas to naučila, to je nekaj, kar zahteva čas in delo v psihoterapevtskem procesu. Spremembo lahko pričakujete tudi v ostalih medosebnih odnosih, vendar je ponavadi težko priti do zadovoljive spremembe, saj se ponavadi vrtimo v istih odnosih in istih (neprimernih) vzorcih ter težko pride do spremembe.

Lep pozdrav,

Hvala za izčrpen odgovor. lp

Ja še ena stvar. To glede postavljanja mej, ja razumem, kakšne meje si sam postaviš, tako ljudje vedo kako daleč lahko gredo in dostikrat to znajo izkoristit sebi v prid. Navadili so se , da nisem znal reči NE, sedaj temu več ni tako in kakor jih zavrneš si najslabši človek, res zanimivo v kakšni družbi živimo. Hotel sem tudi povedat, ko se človek trudi pozitivno gledat na stvari, ti znajo taki ljudje to pokvarit,in to v trenutku, z lažmi, raznimi spletkami itd.