pozdravljeni

Kakšne so vaše izkušnje s sekiranjem? Se veliko sekirate? Zaradi česa?

Moj primer: sekiram se za vsako pomembno in nepomembno stvar……… Vse me teži, pa vsi mi govorijo, da sem nora, jaz pa še vseeno najdem alternativo da se moji strahovi le lahko uresničijo….
Primer: sekiram se, da bi zanosila kljub temu, da jemljem tabletke pa imam vseeno menstruacijo, sekiram se će sem komu kaj rekla pa s tem ni bil navdusen, sekiram se stalno pred kontrolkami tako močno da nemorem spati, sekiram se če koga ne pozdravim, ker ga ne vidim on pa mene je, sekiram se če se komu s čim zamerim….. skratka, za vsako manjšo ali večjo stvar….. Upam da me razumete?

Posledica tega je, da me vedno bolj boli želodec……

Imate kakšen nasvet kako bi to premagala? Ima kdo podobne izkušnje???

Draga Pikica,

sekiraš se, ker nezavedno pričakuješ od sebe nezmotljivost. Sekiraš se po vsakem še tako majnem spodrsljaju, ki se vsakodnevno dogajajo nam vsem.

Verjemi mi, ne rabiš biti popolna. Vso pravico imaš do napak, tako kot vsak drug človek. Saj tudi pregovor pravi “motiti se je človeško”. Napake so dovoljene, sploh če smo se potrudili in se iz njih nekaj naučili.

Odpusti si svojo nepopolnost. Nihče, razen tebe, ne pričakuje, da si nezmotljiva. Če pa se ti zdi, da kdo to vendarle pričakuje, vedi, da živi v zmoti in nima pravice kaj takega (tako neživljenjskega) pričakovati od tebe.

Bodi prijazna s seboj, ker si to zaslužiš.
Lepo te pozdravljam!

Jaz se tudi sekiram za vsako napakico…:(:(. Mene je strah odziva drugih..

Sekiraš se zaradi svojih misli, ne zaradi tega, kar bi se ti zgodilo. Ko recimo pozabiš koga pozdraviti, oz. ga ne vidiš, si verjetno naslikaš v svoji glavi, kako je sedaj ta človek jezen nate, te ima za neotesano punco ipd. Samo če pomisliš obrnjeno, recimo, da tebe spregleda nekdo drug – si isto misliš o njem? Ali ti je samo minuto čudno, ker te pač ni pozdravil, potem pa verjetno že kaj drugega pritegne tvojo pozornost. Verjetno se isto dogaja s človekom, ki ga ti ne pozdraviš, čez minuto tvojega “spodrsljaja” v njegovih mislih ni več, ker se osredotoči na druge stvari. Zamenjaj svoje negativne misli s pozitivnimi – poišči še druge razloge, kaj si človek, ki mu ne odzdraviš, misli o tebi (da si ga pač nevede spregledala, ne pa da si zaradi tega nevljudna)

Sekiranje je popolnoma nekoristno početje. Mislim, da je to lahko že stvar navade. Tvoj um je navajen tako razmišljati. To lahko odpraviš le zavestno. Narediš pač najboljše kar lahko, sekiraš se pa ne, ker s tem ne sebi in nikomur drugemu ne narediš nobene koristi. Če narediš kako napako, se zaradi tega ne začni takoj sekirati, ampak razmisli, kako bi lahko naslednjič naredila bolje. Napake naj ti služijo samo za učenje in nikakor za sekiranje.

Vsak razmišlja s svojo glavo. Ko te bodo naslednjič začele mučiti skrbi, samo preusmeri svojo pozornost na nekaj drugega, s tem jim ne boš dala moči in bodo sčasoma izginile.

Sploh se ne obremenjuj kaj si mislijo drugi. Važno je, da si sama zadovoljna sama s seboj, potem te bodo tudi drugi videli tako.

Glede zanositve: jemlješ tabletke, torej si izbrala najvarjejšo zaščito. Več kot to ne moreš narediti in ti sekiranje ne bo niti malo pomagalo. Zato je popolnoma nekoristno.

Kontrolke: nauči se zahtevano snov, naredi si učenje zabavno, s kakimi miselnimi vzorci, podčrtuj z različnimi barvami… Večer pred kontrolko pa se umiri, naredi kaj lepega zase (npr. kako kopel…) in se boš naslednji dan zagotovo bolje odrezala, kot da bi se celo noč sekirala.

Poskusi prebrati kako knjigo od Jeffersove, Louise Hay, Dyerja ipd.

Lp.

Draga Maia,

odziv drugih je njihov problem, ne tvoj. Njihov odziv skoraj nič ne govori o tebi, pač pa veliko pove o njih samih. Odzivi drugih niso tvoja odgovornost. Tvoja odgovornost so tvoje želje, tvoji odzivi, tvoja dejanja, tvoje odločitve.

Samo poskrbi za svoj del odgovornosti, odgovornost drugih pa prepusti njim. Če ti bo to uspelo, boš na konju. Če ne, pa se še vedno lahko vključiš v naš program, kjer se med drugim učimo tudi teh veščin.

Lepo te pozdravljam!

Pozdravljeni!

Rada bi se vključila v vaš program ćustvene inteligence, obstaja tudi na Goriškem?

Pozdravljeni!

Šola čustvene inteligence bo letos vpisovala v 1. letnik programa v Sežani, Kopru, Ljubljani, Kranju, Celju, Krškem, Mariboru in na Ptuju. Vpisa v Novi Gorici letos žal ne bo, seveda pa ste vabljeni v tisti kraj, ki vam je od napisanih najbližji.

V času od 26. 9. do 13. 10. bomo organizirali brezplačna predavanja o odnosih in čustvih, potekal pa bo tudi vpis v 1. letnik programa. Več informacij o predavanjih najdete na naši spletni strani: http://www.cdk.si/sci.

Prisrčno vabljeni!

Joj moj primer je podoben tvojmu..z posledico da me začne boleti glava..

Zdej sm pogruntala, da mi pomaga, če sem zlo aktivna, da nimam časa za razmišljat… npr. treningi, šola, učenja…….. karkoli……..

tudi jaz se veliko sekiram in to zelo po nepotrebnem (npr. me kdo spregleda ali me ne povabi zraven) imate kakšno idejo kako to odbiti stran?

Ne vem instant recepta.

Lahko ti le povem svojo izkušnjo; počasi mine. S časom ugotoviš, da to ni dovolj pomembno, da bi se res sekiral.
Čisto pa nikdar ne izgine. Zmanjša se… recimo za 80 % in tvoji lastni interesi ti postanejo pomembnejši.

Torej… mogoče proces lahko pospešiš s tem, da se več ukvarjaš s stvarmi ki tebe zanimajo – in manj z drugimi oz. kolegi.

Pikica, dobila si kar nekaj nasvetov, pa še moj – iz prakse….meni je se super obnesel…
Je sicer trajalo, da sem ugotovila recept, ampak od takrat sem mirna kot tibetanski menih :)))

Ob vsaki “temi” za sekiranje se najprej vprašaš: “kaj je v tej situaciji NAJHUJŠE, kar se lahko
zgodi?”…zamisliš si najslabše možne posledice, skratka ugotoviš, česa se bojiš. Potem si
zaprmej obljubiš, da se boš v primeru, da se najslabše uresniči, sekirala trojno. Prisežeš si, da
se boš tako sekirala, da se bo kar kadilo. Prvakinja v sekiranju boš.
In potem ugotoviš naslednje: v 99% se “tisto grozno” ni zgodilo, prišparala si kilo živcev, bila si
dobre volje in vse je ok.
V 1% se bojazen uresniči, ampak glej ga tiča, takrat imaš pa toliko dela z odpravljanjem posledic
katastrofe, da za sekiranje ni časa.
Jaz sem se tako odvadila sekiranja, da totalno začudeno gledam ljudi, ki vnaprej nekaj javskajo
in jokajo, še predno se je kaj zgodilo. Ne štekam več sploh :-))

Edino, kar te opozarjam: znabiti, da te bodo starši (če si še doma) testirali ta THC (travco),
ker boš tako zelo skuilrana :-)))))

Ena mi je zelo zanimiva, iz prvega posta. Sam mam en problem s tem, da nobenega nikjer ne vidim, enostavno. Če s človekom nisem po telefonu dogovorjen, da se nekje dobiva, ga opazim le če zakriči za mano.
“Sekiram se, ko nekoga ne pozdravim in je on mene videl”.
Tle sem si jaz prišel na čisto, ko sem enega predavatelja poslušal, ki je skupini razlagal, potem ko se je predstavil, da na cesti nobenih ljudi ne gleda, in da če ga zagledamo lahko kar zakričimo za njim ” živio”.
No, sicer sem šel daleč od posta, ampak, a ni tko, da eni čutijo odgovornost, da hodijo okrog pozdravljat vse in vsakega in se ukvarjat s tem, kako je treba zgledat, da boš na takem glasu in blabla, drugi pa lenarijo tam in potem opravljajo, ” zdej se pa dela se, kot da me ne pozna”….?
Ja, pomojem mnenju; pri svojem sekiranju imaš problem le v tem, da se preveč sekiraš. Verjetno se bojiš izgubiti to in ono in ne vem še kaj, pa si s tem, ko si vezana na tisto, kar naj bi ti dopolnjevalo življenje delaš še večje probleme. Če se npr. sekiraš zato, ker si si razbila eno skodelico si jih probaj razbit vse po vrsti in boš videla, da ne bo nič drugega kot to, da boš jedla kornflrks iz krožnika za juho in pila kavo iz kozarca.

Tudi sama preveč sekiram. Ponavadi zaradi vseh stvari, če imam občutek da testa ne pišem dovolj dolgo, če se s fantom skregava imam slabo vest in se sekiram, če se prijatelj spravi name, da sem naredila nekja kar ne bi smela in to tudi sama vem in priznam napako se opravičim, pa se še kar sekiram. Ko me kdo ignorira se tudi zaradi tega in potonem v takšno depresijo, včasih nevem kaj naj naredim. Nazadnje ko sem se tako sekirala sem fanta sredi noči zbudila, da je prišel k meni in me skušal spraviti nazaj na pravi tir. Kakor sem rekla, preveč se sekiram in nevem kaj naredim glede tega.

Logično je vsem lahko reči, zavestno to poskusi preusmeriti misli itd. problem je v tem, da to ni tako lahko narediti kot reči. Sem že poskušala, vendar enostavno ne gre tako kot si želim, da bi.

Sekiranje je stran vržena energija, s katero ti preteklost požira in odžira sedanjost in prihodnost.
Zato jo vsak trenutek ko se je zaveš, zavestno odvrži.

Po moje pride do sekiranja (nekdo zgoraj je že zapisal) zaradi nesprejemanja sebe.

Sebe ne sprejemamo – ne sprejemamo se takrat ko nam ne gre, ko smo brez energije, ko nekaj ne vemo, ko smo jezni, razdraženi, tečni, ….. Želeli bi biti vedno najboljši, brez napak, polni pozitive…..

A to ne gre. To ni naravno. Vse v naravi je dualno kot noč-dan, negativa-pozitiva. In iz tega ko je noč – veš kdaj je dan, iz žalosti veš, da je veselje, iz ljubosumja, zavisti veš da obstaja tudi popolno sprejemanje drugega brez obsojanja,…
Skratka če ne bi poznali negative, ne bi vedli kaj je pozitiva. In bistvo odprave sekiranja je v tem, da se poglobiš vase tako, da se npr. čimbolj razčleniš iz katerih vzvodov si kdaj reagirala in zakaj te te vzvodi nadzorujejo – npr:
– strah te nadzoruje ko se bojiš za fanta
– strah te obvladuje v komunikaciji z drugimi ….

Skratka, tvoj cilj je da ti obvaduješ čustva, ne pa čustva tebe. Kdaj pa boš ti obvladovala čustva – vsekakor takrat ko boš točno vedela kdaj te katero čustvo prevzame, zakaj te je … ga boš znala precenit ali je realno, in na koncu…. vsako čustvo si dovolit v tej meri, da si rečeš – OK, to je to, jezna sem, strah me je… ampak to sem jaz, jaz sem OK, sem v redu, imam svoje napake (kdo jih nima?), ampak se trudim,…
tako boš vidla, da boš pri določenih čustvih rabila odmik od določenih ljudi, določenih scen – da boš lahko to predelala.
Če pa ne boš delala v tej smeri, da boš čustva začela obvadovat in jih preusmerat – potem bodo čustva začela obvladovat tebe. Ker če čustva negiraš le-ta pridobijo na svoji moči in te še bolj mučijo in tlačijo!

LP M

Vem, da je to že nekoliko stara tema, vendar se tudi jaz sekiram za vsako stvar oziroma za to, kaj si bo o mojem početju, moji reakciji, mojih besedah mislila okolica. Tako kot je bilo že zgoraj omenjeno, se sekiram, če nekoga ne vidim in ne pozdravim, se spotaknem na ulici ali pa pozabim kartico ugodnosti pri blagajni in potem nekdo prihiti za menoj in mi jo vrne – sekiram se, da si drugi o meni mislijo, da sem zmedena in raztresena. Včasih svoje “napake” niti ne opazim pa me nanjo opomnita starša. Npr , da se pogovarjam z XY (starša sta zraven), potem pa, ko sogovornik odide, oče pristopi k meni in mi reče, da tega mi ni bilo treba omeniti., kaj sem šla to omenjat. Takrat me prav zvije, mi gre na bruhanje in jok. Sprašujem se, zakaj tega ne bi smela omeniti, koga sem s tem ogrozila.

Svoja sekiranja, na katera se opomnim sama, poskušam pregnati z pozitivnimi mislimi, preusmeritvijo pozornosti drugam itd (kot ste tukaj svetovali), a ne vem, kaj naj storim, ko me na te “napake” opominjajo starši (predvsem oče to počne pogosto).

Zgleda, da si še mlada. Z leti se boš sekirala vse manj in ti bo bolj pomembno to, kako najlepše preživeti vsak dan.

Stara tema a zame zelo aktualna.

Sekiram se na podoben način že od nekdaj. V mlajših letih sem se zaradi raznih malenkosti in mnenja drugih, zdaj se zaradi bolj pomembnih stvari, na katere pa tudi nimam direktnega vpliva.
Vmes se par let nisem, ko je mami zbolela za zelo hudo neozdravljivo boleznijo in nato tudi umrla. Takrat je bil edini čas v mojem življenju, ko sem res vedela, za katere stvari se splača sekirat in za katere ne.
Zdaj se sekiram predvesem, ker me hudo skrbi za otroka (včasih tudi za moža). Pa vem, da več kot da skrbimo za varnost, ne moremo narediti.
Včasih se sekiram tudi zaradi službe, ampak bolj v smislu, da ne bom mogla nuditi otroku normalnega standarda, če jo izgubim.

Poznate kakšno tehniko oz. kaj vi naredite, če se takole sekirate?

jaz mam enak problem pri kontrolnah… tako se sekiram da dobim živčni zlom in se potem celi dan jokam namesto da bi se ucila…sedaj pa se razmisljam ce bi se prepisala v drugo solo, ceprav sem sele 1. letnik se sekiram ali bom naredila splosno maturo ali ne saj sem na biotehnični gimnaziji in tam imajo v cetrtem letniku pouka vcasih do petih pa se bojim da bom utrujena prisla domov in se ne bom mogla uciti. tako se sekiram da me boli zelodec in se veckrat na dan jokam… zaradi ocen je pa se huje, ceprav imam dobre se sekiram da bom dobila 1 in se bom jokala in nebom naredila razreda.. ali mi lahko kdo pri tem pomaga da se vec ne bom tako sekirala prosim?