Živjo vsem..
Ne vem, kako naj začnem pisati..Kar na jok mi gre če sploh pomislim na to, da moram napisati vse tole, ampak bom probala.
Stara sem 18 let. Že odkar pomnim sem bila malo bolj občutljiva, čeprav to pokažem le družini, pred vsemi prijatelji pa sem najbolj močna in nedotakljiva, najbolj zabavna in samozavestna.
V resnici pa je stvar čisto drugačna. Sama o sebi imam slabo mnenje, pred vsakim najmanjšim izzivom skoraj umrem od živcev, ker mislim da ne zmorem, tudi če je izziv res malenkost. Jokam vsak drug dan, imam težave s spancem, bojim se vsega- bojim se živeti :/ Strah me je, da ne bom naredila šole (sigurna sem da je nikoli ne bom, čeprav sem do zdaj naredila vse letnike), strah me je da bo kdo od bližnjih umrl (vedno, tudi če so vsi zdravi), strah me je da bom sama umrla (čeprav sem popolnoma zdrava), strah me je, da bom postala slaba punca-ker zadnje čase veliko žuram… uglavnem, skrbi ne zmanjka. Skrbi me milijone in miljone stvari, vsak dan, kar naprej. :/ Takšna sem že dlje časa, že 3 leta najmanj. Pred parimi meseci sem šla narazen s fantom, ki je bil moja prva velika ljubezen in sva bila skupaj več kot 2 leti, sicer sem ga jaz pustila ker ni bil dober do mene, pa vseeno tega ne morem preboleti.. o tem sploh nočem razmišljati, ponavadi se prisilim da razmišljam o čem drugem, ker to preveč boli.
Razmišljam samo o negativnih stvareh, vedno sem pesimistična in sama sebe dobesedno mučim z raznoraznimi skrbmi, ampak si ne morem pomagati- vedno se za nekaj sekiram.
Še vedno me mučijo stvari iz preteklosti, ko sem bila stara okrog 13 let, je moj brat (ki je delal veliko sranja), bil udeležen pri ropu, in so h nam domov parkrat prišli policaji, doma je bilo samo dretje in kričanje zaradi njega, droge, itd itd.. od takrat naprej sem v bistvu tako zelo občutljiva, saj me je to kot malo punčko čisto strlo, takrat sem bila v zelo slabem duševnem stanju, hotela sem se ubiti,..starši pa seveda niso opazili, ker so bili prezaposleni z bratom.
zgodilo se je še par drugih stvari, ki so mi strle srce (spolno nadlegovanje, izguba najboljše prijateljice) ; a najnovejša je bila razhod s fantom.
Ne vem več kaj naj, nimam volje do ničesar, sploh pa ne do šole; ne zdržim biti sama, in velikokrat sem tako živčna da čutim mravljince po telesu od samega stresa. Zadnje čase jemljem baldrijanove kapljice, kadar zvečer ne morem zaspati, ampak tudi zaradi tega se potem samo sekiram (češ, sem tak nora da moram jemat neki, da zaspim), in je še slabše. Če se bom za vsako malenkost tako sekirala, me bo še zmešalo! Kako naj neham? In, ali je to anksioznost?

Pozdravljeni,

slišim, da ste doživeli veliko stresnih dogodkov. Če vas prav razumem pogrešate pozornost vaših staršev, saj vas na en način ne vidijo v tej vaši stiski. Ste jim poskušali povedati, da rabite njihovo pomoč, pozornost?

Opisujete, da vas veliko skrbi in da ste anksiozni, tudi fizično čutite mravljince po celem telesu od vsega stresa. Ste poskušali vaše stiske zaupati komu od vaših prijateljev? Bi vam mogoče pomagalo, da se razbremenite te stiske?

Razmislite tudi o strokovni psihoterapevtski pomoči. Ste kdaj razmišljali o psihoterapiji?

Če imate kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ga zapišete.

Lep pozdrav,