Sej tole je najbrž zelo otročje…
Pozdravljeni,
spodaj sem brala poste o ženskah, ki so same in ne najdejo pravega partnerja. Tudi jaz sem ena izmed njih. Veliko dobrih snubcev sem že odslovila, vedno pa se zagrejem za kakšnega čisto nedosegljivega tipa in potem vsa nesrečna hodim okoli. Ko sem ugotovila ta moj vzorec obnašanja sem tudi sklenila, da tega definitivno ne bom več počela.
No, in začel me je osvajati moški srednjih let. Zelo v redu tip – mislim karakter – ampak vizuelno pa tako tako. Sicer izžareva neko moškost, ampak lep ni pa čisto nič. Ne glede na to, pa me fizično kar privlači. Pa sem se odločila, da grem zavestno v neko zvezo z njim. Tu ne gre za nobeno zaljubljenost z moje strani, ampak moški me privlači, ker je dober in izžareva neko toplino. Mislite, da ravnam prav. V bistvu iščem pri njem samo neko toplino in zavetje. Naveličala sem se čakati nekega princa na belem konju, mogoče se pa tudi na moji strani razvijejo kakšna bolj močna čustva kasneje.
Skratka, zmedena sem. Če ga že sedaj odslovim, mi bo kasneje spet žal. Pa tudi nisem več tako mlada, imam 40 let.
Mi zna kdo kaj svetovati?
LP, Lara
Princa na belem konju res…skora ni!? Včasih ima človek srečo. Kar se tiče tega starejšega moškega,ni nič narobe. Narobe je to,da ga pač na nek način “izrabljaš”.Kaj pa ,če se čez čas pokaže,da je poročen in da pravzaprav noče inč konkretnega- medtem se pa ti zaljubiš vanj?
Moški po 5o so polni “presenečenj” 🙂 Vsekakor vse lepo PO
mislim, da si hudičevo otročja, kršenmatičk!
Kaj pa boš imela od tega, če boš dobila le “lepega princa”?
ZA BOŽJO VOLJO!
V partnerju vendar človek /zrela ženska ?/ išče kaj drugega kot pa “lepe prave učke”.
Na to finto, kakšen nos ima on, ali pa kakšne noge, ipd. se pač igračkamo, ko sedimo s kolegicami na kavi in za kratek čas ocenjujemo tipe, ki sedijo pri sosednjih mizah.
še nekaj bi rada dodala:
sto in stokrat naletim na izjemne ženske, ki imajo za moža tepca, in prav tako naletim na greha vredne moške, ki imajo za partnerico žensko, ki nima srca.
žal.
Draga Nik@!
Za lepoto pravijo, da je v očeh opazovalca – saj veste, da imajo vsake oči svojega malarja. Dejstvo je tudi, da se naša zunanja podoba spreminja, da je na fizični ravni vse podvrženo preoblikovanju in minevanju. Seveda pa lepote ni treba vezati na mladost, brhkost, “seksapilnost”. Mnogo starejših ljudi izžareva posebno notranjo lepoto, ki jo prinesejo življenjske izkušnje in modrost. Prava lepota je vedno povezana s človekovo notranjostjo, z globinam človekove biti. Vprašanje za vas seveda je, ali bolj cenite zunanjo ali notranjo lepoto, obliko ali vsebino. Kot pa sem že zapisal, resnica je, da je vsaka zunanja oblika (tako tudi človeško telo) podvržena spreminjanju in minevanju.
Očitno je med vami in moškim, ki ga omenjate, neka privlačnost, kot tudi sami pravite. Lahko gre za povezavo na energijski oz. nezavedni ravni, ki jo včasih težko opišemo ali razumemo. Kar “nekaj” nas potegne k človeku, ker je “pravi” za nas. Pa ne pravi v smislu popolnosti (ljudi brez napak ni!), temveč v smislu tega, da se v odnosu z njim nekaj naučimo in osebno zrastemo.
Pravijo, da človeka vedno “dobimo” v paketu, torej z njegovo dobro in slabo platjo oz. lastnostmi. Pri tem je najbolj pomembno, kakšen odnos imamo mi do njegovih pomanjkljivosti in vrlin. Na kaj smo bolj pozorni: na pozitivne ali negativne lastnosti. Običajno smo na začetku zveze navdušeni nad vsem dobrim, kar ima, in šele kasneje opazimo pomanjkljivosti, ki pa nas sčasoma vedno bolj motijo. Lahko tudi zato, ker “pritiskajo” na kakšne naše, tudi neozaveščene, lastnosti, čustva, pričakovanja, vedenjske vzorce. Drugi nam drži zrcalo. Raziskujte to pri sebi in v vajinem odnosu!
Napisali ste: “V bistvu iščem pri njem samo neko toplino in zavetje”. Imam občutek, kot da iz tega stavka veje naravnava: Ko mi bo to dal in me malo “potolažil”, bom pa našla nekoga drugega, ki bo imel še kaj drugega, kar potrebujem. Vprašajte svojo vest, če je takšna naravnava ustrezna. V odnosih prihaja do konfliktov tudi zato, ker smo preveč pozorni na svoje potrebe, želje, pričakovanja in premalo na potrebe, želje in pričakovanja drugega v odnosu. Skušajte v odnosu prisluhniti tudi partnerju, kaj pa on želi, potrebuje, pričakuje. Seveda pa mu tudi iskreno povejte, kaj pričakujte in si želite od njega (moški največkrat ne znajo brati misli žensk). Vendar mu dajte svobodo izbire, da se sam odloči, ali bo vaši prošnji ugodil. Glede na njegov odziv pa razmišljajte naprej, kaj konstruktivnega lahko naredite v odnosu.
Mislim, da tudi naravnava, ki jo izraža stavek “Ga bom res malo sprobala…” ni najbolj ustrezna. Človek v odnosu ni (ali naj ne bi bil) predmet, ki ga malo “sprobamo”, da vidimo, če nam ustreza. Vsak človek je živo bitje s svojim jazom, ki je vreden spoštovanja in prave ljubezni. Mislim, da bi bila bolj ustrezna naravnava v odnosu z njim: Sedaj sva skupaj na začetku partnerske poti. Potrudila se bova skupaj stopati po njej in bova videla, kako nama bo šlo. Kaj lahko drug drugemu dava, kako se lahko skupaj bogativa in zoriva? Morda ste tako tudi mislili, le da ste drugače napisali.
Glede vaših pričakovanj o intenzivnih čustvih pa tole: iz življenjskih izkušenj gotovo vemo, da se takšna čustva pojavijo, nekaj časa trajajo in se nato ohladijo oz. umirijo. Nobena zaljubljenost ne traja večno. Ta čas je sicer opojen, lahko v njem uživamo, a slej ko prej “čarobni napoj” popusti in znajdemo se na realnih tleh. Dalj časa trajajoč partnerski odnos zagotovo ne moremo graditi na zaljubljenosti, temveč na medsebojnem spoštovanju, pravi ljubezni in osebni rasti.
Preberite si v knjigi Od čustvene inteligence do modrosti srca članke, kot so: Pomen partnerskega razmerja, Pot v dvoje je kot potovanje k sebi, Ženske in moški v iskanju ustvarjalnega sožitja, Od zaljubljenosti do ljubezni.
Srečno!
Kaj veš, Nika, mogoče si tud ti kompromis njemu…mogoče si on želi modro, pozitivno naravnano žensko, ki spoštuje njegova čustva, ki se mu bo posvetila v celoti in, ki se ji bo lahko tud on posvetil v celoti, sedaj pa se bo zadovoljil le s tvojo zunanjostjo.
Torej je vprašanje; “Kdo je lovec in kdo plen?”, popolnoma na mestu.