Nikakor ne odobravam sedmine, na katero je vabljenih za celo ohcet ljudi in kjer se potem pije, opravlja…
Ob smrti sina v maju 2010, pa smo odšli na večerjo najožji prijatelji, ki so nam tudi sicer v dneh negotovosti in tistih najtežjih trenutkih stali ob strani dobesedno 24 ur.
Ja, tudi nasmejali smo se, ob spominih, ki smo jih obujali, smo se za trenutek odpeljali v preteklost, ko je bil Aleks še razigran najstnik. Nekako smo začutili njegovo navzočnost. Sam sem za za hip pomislil, da bo že prišel in nam zaigral…V tistih dneh je bil to droben žarek, ki je pogledal skozi oblake.

Čeprav je po eni strani grozno takrat, ko si čisto prazen, biti v kakršni koli družbi, čeprav nimaš apetita in na hrano niti misliš ne, pa je sedmina po drugi strani lep način druženja ljudi, ki so bili povezani z umrlim, način, ko ti ljudje drug drugemo povedo kakšno zgodbo, anekdoto, se tudi nasmejijo, zakaj ne.
Hkrati pa je to tudi zagotovilo, da bomo vsaj nekaj pojedli – ker ne glede na to, kako se počutimo, hrano vseeno potrebujemo.

Na prvi pogled je res videti čudaško, da ko nekdo umre pripravimo sedmino, kjer se ljudje družijo, pojejo, popijejo in se tudi nasmejijo..

Najbližji umrle osebe so običajno zaviti v žalost in polni depresije, če sedmine ne pripravijo se tako samo poglobijo v žalost, se zaprejo v sobo in jokajo… takšni ljudje morajo biti v družbi, da vsaj za trenutek odmislijo žalost in se začnejo počasi zavedati da življenje teče naprej brez umrlega. In tako je prav, saj nemalo kdo ne prenese vsega skupaj in mu začno po glavi rojiti temne misli ravno zaradi osamitve.

Najslabše je, če se osamiš, se zaviješ v žalost, padeš v depresijo, cele dneve in noči prebediš in objokuješ umrlega.. vsak od nas se mora zavedati da življenje ni večno in da bi si vsak umrli želel, da s svojim življenjem nadaljujemo in ga ohranimo v lepih spominih, ki jih obujamo na sedmini.

Samo to bom napisala: pred kratkim mi je umrl mož. Žlahta me je vprašala, ali bomo po pogrebu imeli sedmino. Nisem hotela, vendar niso razumeli. Morali so se dobiti, kvantati, jesti, piti in nakladati , čeprav brez mene in najinih otrok. Pojma nimajo, kako je tistim, ki so bili najbližje pokojnemu. In potem so mi šele zamerili, ker sem bila proti. Ha, tako se vidi ” žlahta -strgana plahta”. Predstavljajte si pokopati 46-letnega moža in potem klepetati in se družiti na sedmini in to vse v istem dnevu. Nekatere navade nas Slovencev se mi pač ne zdijo ravno sprejemljive. Vsak ima pač svoje mnenje.

Mi smo imeli sedmino po pogrebu moje drage mamice. Pač nekateri so prišli od daleč na pogreb in smo naredili kosilo. Res pa sem pričakovala, da se bomo pogovarjali o njej in o lepih spominih nanjo in o vsem lepem, kar smo skupaj doživeli in preživeli, pa ni bilo ravno tako. Zato sem bila malo razočarana. Res pa je tudi, da si takrat tako ali tako otopel in tista resnična globoka žalost pride kasneje….

Naj še jaz napišem o sedmini, o namenu te tradicije, kot sem slišala od svoje mame in starih sorodnikov, predvsem je bilo tako na vasi.

Sedmina, kot že samo ime pove, je bila sedmi dan po smrti pokojnika. Zbrali so se sorodniki in sosedje v molitvi rožnega venca za dušo pokojnika. Ker so ljudje prišli peš, nekateri od daleč, molitev pa je trajala dolgo, so domači molilce skromno pogostili – kruh, potica, klobasa, jabolčnik – odvisno od premoženjskega stanja domačih. Na teh sedminah je bilo vzdušje “normalno”, saj so ljudje verjeli v posmrtno življenje, zato smrt niso jemali tako zelo tragično. Po drugi strani pa je smrt kosila še bolj pogosto in to kar po vsaki družini.

Kasneje, ko je bila vera vse bolj postranskega pomena in se je večina našega prebivalstva spremenila v ateiste, je tudi ta običaj izgubil prvoten pomen. Kot je v navadi, se je pri ljudeh ohranil prijetnejši del – pojedina, ki je pa lahko za nekatere precej neprijetnega značaja, kot je prebrati iz nekaterih zgornjih prispevkov.

Toliko o sedmini nekoč in danes za boljše razumevanje.

Bog Jehova ne oddobrava sedmine.

Pravzaprav je treba še nekaj dodati, da ne bo vse pomešano.
Takoj po pogrebu je POGREBŠČINA in ne sedmina, kar se včasih narobe uporablja.
Na pogrebu so ljudje zapeti, žalostni in sočustvujejo z najbolj prizadetimi. Ampak, kot je že Mjag lepo napisal-a, pokojni je odšel v lepše kraje (za verujoče) ali se je razblinil v atome, ki bodo sestavili nekaj drugega (za neverujoče), v vsakem primeru ga ni več. Življenje pa gre naprej in prav je, da se družina in prijatelji po dolgi poti in napornem dnevu ali celo dnevih sreča ob kosilu, se pogovori, se veseli spomina na pokojnega in sprosti tudi najbolj prizadete.
SEDMINA, kot že samo ime pove, in je napisal-a Mjag, je bila pa sedmi dan po smrti pokojnika.
Skratka, danes se gostimo predvsem na POGREBŠČINI.

Mislim da namen sedmine je da se ohranijo lepi spomini na umrlega. Pri nas so rekli da sedmina se placa is denarja ki ga je umrli pustil da se povabi prijatelje na kozarec, tako da se bodo spominjali kako radodaren je bil, da je placal za prijatelje celo potem ko je umrl.

Mislim da je zelo pomembno razlikovat med tem, kdo umre.

Če je to nekdo pri 90. letih in je živel polno življenje, se poslovil v miru, je smiselno njegovo življenje pospremit z nečem lepim, raznimi zgodbami, tudi smehom (čeprav nek žur to ni, in normalen človek se tega zaveda in se obnaša temu primerno). Tak človek je preživel svoje in konec se nekako pričakuje, zato tudi ni nekega šoka. Na pogreb takega tudi pridejo (starejši) ljudje, ki se že med sabo dolgo niso videli, razni znanci, in je del sedmine tudi to, da se ponovno vidijo in skupaj spominjajo svojih časov. Po pogrebu ljudje prebolijo in živijo naprej.

Popolnoma drugo pa je, ko nekdo umre pri mladih letih, v kakšni nesreči, hudi bolezni, nekdo ki je imel veliko življenja še pred sabo. To je tragedija, ki je zelo težka za vse, bližnjim pa dobesedno obrne cel svet na glavo. Velika izguba, modrovanje in sekiranje kaj če/zakaj, vsak spomin je moreč, začne se prebolevanje, ki traja mesece/leta, nekateri pa sploh ne prebolijo.

Na vseh pogrebih je seveda žalostno, ampak vzdušja so lahko POPOLNOMA različna, skoraj neprimerljiva.

Pogreb starejšega človeka je praznovanje njegovega življenja in spominjanje lepega.
Pogreb mladega človeka je začetek stresnega obdobja prebolevanja.

Na koncu pa je vse odvisno od posameznika in čustev. Najboljše je seveda to, da se človek čim manj sekira in čim več veseli, saj mrtvega se ne da več zbudit in tudi mar mu ni. V bistvu, če bi mrtvi lahko govorili, bi rekli naj ne žalujemo za njimi ampak se veselimo svojega življenja in ga cenimo.