Imam eno vprašanje in sicer kakšno mnenje imaste o sedmini (mislim, da se temu tako reče), takoj po pogrebu, ko svojci pokojnika povabijo pogrebce v gostilno na hrano in pijačo.

Meni se zdi to noro neumno. Bila sem na nekaj takih sedminah, da se mi je želodec obračal. Ob grobu so vsi tulili in vkup padali od hudega, v gostilni je blo pa pol polno smeha in pijače, skor ko na ohceti??
Meni je bilo pa tako hudo in nerazumljivo, da se kaj takega dogaja

Na sedmini moje mame ni bilo kot na ohceti, bilo je zelo žalostno in tiho. Mislim, da je to tradicija, predvsem na vaseh, in če ne bi bilo sedmine za njo, bi bila ona sama verjetno zelo žalostna.

Izguba bližnjega je zelo kruta, lahko pa še nenadna……..
Mislim da je prav, da po pogrebu ne pustiš ožjih same z svojo bolečino. Nekako tako – pokopali smo ga, svojo dolžnost smo opravili….
Prav je, da tudi po obredu z žalujočimi ostanemo z njimi, se spominjamo pokojnika z lepe strani in se tudi nasmejemo. To ni žalitev – za svojce bo izguba in žalost ter praznina ostala še nekaj časa, če bo sploh kdaj izginila.
Z pogostitvijo je pa tako. Če pride gost v hišo se ga pogosti. Včasih so bile to kmečke hiše, zdaj se pa to seli v gostinske lokale, ker prvič ni prostora v stanovanju za vse in drugič, na žalost ni vedno prijazne sosede, ki bi poskrbela vsaj za toplo kavo.

Tudi meni se zdi lepo, če se potem tisti, ki so ga imeli radi in ga poznali zberejo skupaj, kakšno rečejo, pojejo in popijejo, se tudi nasmejejo, če seveda to finančne možnosti dopuščajo. V tem ne vidim nič slabega, ravno nasprotno.

Mimika

Ljudje !
Pred skoraj 4 leti sem igubila sesto v prometni nesreči.Najin oče ji je pripravil ta nooobel pogreb ,ker pač ni imela ohceti,je oče rekel ,da mora imeti lep pogrb in lepo sedmino(umrla je 5 dni pred 32-tem r.d).
Potiho se nidem strinjala z njim in s sedmino. Občutek sem imela ,da sem na poroki.Vsi so se veselili in pili,meni pa je bilo za znort.Takrat sem sklenila, da ne bom nikoli delala velikega cirkusa okoli pogrebov, kajti toje zame osena zadevain ne javno razkazovanje.Sen absolutno proti sedmini, čeprav sem se v življenju dveh udeležila. Na koncu tako vsi samo obirajo drug drugega, o mrtvih pa takrat vse lepo, doma pa…

lp,beruška

Tudi meni se zdijo sedmine popolnoma trapaste. Ljudje se nepijejo in nemalokrat sem bla na sedmini na kateri je bilo veliko smeha in po vrhu še pripovedovanja vicev. Ko mi je lani umrla mama sva se z očetom dogovorila da povabimo na kosilo samo ljudi ki so bili mami resnično blizu ( cc 10 ljudi). Tako smo šli samo na kosilo in potem domov. Sama vem da ne bi prenesla ljudi ki bi se ob tako žalostnem in pretresljivem dogodku zame in moje bljižnje, smejali……

glej, ko je meni umrla mama, sem bila nekaj ur vožnje od doma, na službenem izletu. bilo mi je za znoret… k meni je stopila sodelavka in mi dejala: življenje gre naprej, mogoče je najtežje pri vsem, doumeti, da ves svet ne žaluje tako močno kot ti… ne zameri ljudem, če se bodo nasmejali, ne zameri sebi, če se boš nasmejala sama… zaradi tega ti ne bo nič manj hudo, morda bo bolečina za trenutek ponehala…

sedmina… kosilo… je sploh v čem razlika? povabili smo prijatelje, ki nam veliko pomenijo, ki so nam stali ob strani v teh dneh, katerim je tudi moja mama veliko pomenila…
seveda smo se smejali… pa tudi jokali… se pogovarjali o njej…
meni je bilo lažje, ker sem bila obkrožena z ljudmi, ki so me razumeli…
hrana? postranska stvar.

ja, in mislim, da je tako prav…

Ma nevem no. Sem bila samo na eni, pa še takrat s teto in sploh nikogar nisem poznala, pa še 9 let sem imela !

Mene pa zanima, kako kaj jeste na sedmini. Kakšno pecivo in pijačo?

V zivljenju se nisem bila na sedmini, ker se mi zdi tak nacin, kot ga imajo pri nas, nenormalen ob zalovanju.

Prijateljici je umrl oce in bilo je zelo hudo. Imeli so sedmino, ker se na vasi tako spodobi. Rekla je, da je mislila da se ji bo zmesalo, da je samo sedela in cakala da mine, skusala se je odklopiti od pijace, hrane, smeha… verjamem ji.

Ko je tasci umrla mama, so njene sestre na pogreb prinesle albume s fotografijami iz nekega praznovanja. Potem so to gledali se na sedmini?! Halo? Kr neki res.

Ko je meni umrla hcerka si niti v sanjah nisem predstavljala, da bi imela kaksno sedmino! Ni variante osnovne. V tistem casu zase nisem vedela, nisem jedla, pila, pa naj bi imela gostijo v gostilni ali celo vabila koga k sebi domov?! Nc jasno prav res.

Sedmina je po svoje nekaj lepega. Še enkrat se zberejo ljudje, ki so bili blizu osebe, ki je umrla..
A resnično bolečino sedem dni po smrti čutijo le bližnji……
Je nekaj lepega, pa tudi motečega……
Sama kot otrok nisem razumela, zakaj gredo po pogrebu vsi jest. Ko sta mi umrla starša z nekaj letnim zamikom, vem, da sem komaj čakala, da ljudje oddidejo, da bom sama,da se poglobim v svoje misli, v svojo žalost….
To je bolj tradicija in če se predvsem na vasi izoliraš, zopet ni prav.
Verjetno mora biti tako!!

Ko mi je umrla mama, sem si po pogrebu samo želela spati. Stisnila sem svojo hči k sebi v posteljo in vsa spali. Vsi so razumeli kako se počutim, ker nisem želela sedmine.
Mi je pa sedmina grozna stvar. Mislim, da je v preteklosti morala biti tako. Danes pa so ljudje na vasi še vedno takšni, oziroma še ohranjajo takšno tradicijo. Če jim paše, hvalabogu. Meni ne.

Lp, Urška.

Tale ohcejt po pogrebu je res grozno ja. Bila sem samo na enem kosilu in sem videla kako je folk vesel grozno. Jaz bi to prepovedala. Na ostale pa nisem šla, ker so umrli bol bližnji ljudje in se to ne spodobi, da greš potem na žurko po pogrebu. Ne vem kje je point tega, da povabijo celo vas v gostilno??? Že tako so revni in gredo zapravt za pogreb potem še za hrano v gostilni za 100 folka. Men se tak folk smili k je tok zabit.
Glih jutri bo nek pogreb od zelo verne družine. Umrl je namreč oče od že stare hčere, ki ima velike otroke. Ne vem zakaj zganja tako žalovanje? Če je vedela, da mora jit čim prej v zemljo, ker se je samo še mučil. Navse zadnje pa bo ista zgodba, maša prej, maša potem- to se vse plača! Veselica
– pojedina prej, veselica potem!! Za koga?? Za smrt, hmmmm nebi rekla, da bi bilo to rojstvo ko je človek živ ne pa da se toliko dnarja meče za mrtvece. On tega ne vidi, ne čuti, ne ve, saj je vendar mrtu. Ni tako? Lepo pa je seveda, da se ga človeško pokoplje in živi naprej.

Sedmina.. ali ohcet…
Ko je poleti 2008 umrl moj oče sva z mamo naredila sedmino, kot se na vasi spodobi in vsi so samo hvalili domač pršut, in kruh, kot da ne bi še nikoli jedli in vsi so nam zatrjevali, da bodo prišli še na obisk.. pa je minil čas.. in še telefona ne zavrtijo, da bi vprašali mamo kako je..: Meni se zdi sedmina brezvezna stvar, ki jo narediš samo zato, ker je tak običaj, ker tako mora biti, ker “kaj bodo rekli ljudje”.. Oštir pa si veselo mane roke in še zaračuna mastno, kot ohcet. Jaz bi to strogo prepovedal.
Sedmin se ne udeležujem, ponavadi rajši svojcem napišem par besed in v kuverto dam nekaj eurov( odvisno kako smo si blizu in kako ljudi poznam).

Kdor je imel umrlega zares rad, ne bo imel apetita ne jesti, ne piti, še najmanj pa peti in se smejati. Kako ste lahko nekateri tako brezčutni???

Edino pravilno je napisala Urška, ki si je po pogrebu želela le spati.

Jesti, piti, peti in se smejati…. niste normalni!!!!!!!!

Pri nas je navada, da je sedmina za žlahto. Letos, ko mi je umrl oče, smo jo tudi imeli in verjemite, mi je pasalo malo odklopa. Je bilo zadnji mesec hudo, res hudo, oče je bil doma, nepokreten, zadnja dva tedna v komi, itak smo čakali samo še njegovo odrešitev. In potem naj bi šla po pogrebu direkt domov naprej pestovat bolečino, ne res malo sem se sprostila med ljudmi, kakšno rekla, ne samo premišljevala, še celo zasmejala sem se, pa ne zato, ker ne bi imela očeta rada, jaz verjamem, da je šel oče k mami, tja kjer ni več bolečine. Za spanje sem pa še nekaj časa potrebovala, da sem v miru zaspala, ne tisto kot prej, dežuranje za vsak šum. Verjetno res ne more razumeti, ampak meni je bila smrt očeta, ene sorte njegova in moja odrešitev, ne ker ga nisem imela rada, ampak kaj pa lahko še narediš več kot sediš zraven njega, ga božaš po roki, moliš in upaš, da te sliši, kako ga imaš rad in da ga mami že čaka. Vem pa tudi, da si je oče želel, da bomo ostali živeli naprej. Mogoče meni pomaga, ker res verjamem v vse te zgoraj napisane besede in verjamem, da obstaja nekje nekaj več in ne mislim, da je smrt konec, ampak začetek nekaj novega.

Spoštovane in spoštovani

Ja sedmina.
1.Pa veste, da je to star slovenski običaj, ker so pogrebci, sorodniki prišli od daleč in so bili od poti, žalosti utrujeni, ravnotako kot sorodniki – žalujoči in so nekaj skupaj pojedli. Preden so se vsi porazgubili nazaj v svoj svet.

2. Prav butasti so tisti običaji, ki jih ne moremo sprejeti in je res bolje, da jih opustimo.

Vsak naj pove kaj za ali kaj proti običaju – sedmina, ni pa potrebno pri tem skoraj namigovati, da je tisti čuden, ki danes ima še sedmino ali ja je čuden tisti, ki še starih običajev ( v tem primeru sedmine ) ne spoštuje.

Dajmo si ob odhodu ljubljenih več svodobe in dovolimo vsakemu posamezniku, da na sebi lasten način doživi smrt človeka.

Skušajmo najti kaj zase tudi v tem težkem mesecu, ko se okoli nas prižigajo tisočere svečke, v naših srcih pa ne moremo in ne zmoremo najti niti malo svetlobe.

Ana

Danes je skoraj pri vseh mrliških vežicah tudi kuhinja, kjer lahko tisti ki so prišli od daleč in tisti ki so od jutra do pogreba tam, spijejo kavo čaj in si vzamejo kak prigrizek.

Meni osebno na misel ni prišlo, da bi po pogrebu staršev šla še v gostilno jest pa pit…. najbolj sem si želela domov in biti sama.
Sicer pa – vsak po svoje.

Meni je bilo tudi nepojmljivo, ko so se po pogrebu moje none, zbrali neki sorodniki, ki so se obnašali, kot da jim je ravno. Meni je pa bilo hudo za umret….

Tudi meni je to čisto mimo, ko sem jaz pred 15 timi meseci izgubila moža smo tudi imeli sedmino, samo jaz sem mislila da bodo v glavnem sorodniki, sploh eni so iz drugega konca Slovenije, in zaradi njih se mi je zdelo fer, na koncu jih je pa bilo cel kup ki po mojem sploh niso spadali tja in so se tako fino imeli, nihče pa seni oziral name, sem bila jezna da sem kar pihala, na koncu sem pa še sama plačala 550 evrov da so se najedli in napili in fino imeli.

pred kratkim bila na sedmini meni ljube osebe.
takoj na začetku sem rekla, da ne grem, da ne bom krava na razstavi.

pa vendar, kljub cca. 60 ljudem, to ni bila ohcet, ni bilo glasnega smejanja.
Seveda nismo samo jokali. Smo se je spominjali, kdaj tudi ob kakšnem spominu nasmejali. In verjamite mi, da bi bila pokojna hudo žalostna, če bi bil samo jok in stok.

In še zjutraj tistega dne sem bila tudi jaz prepričana, da je brezveze naročanje hrane, da sigurno na tak dan ne moreš dati kaj v usta. A od jutra, ko sem šla od doma, pa do petih popoldne sem kljub neizmerni žalosti rabila tudi hrano. Lakote res nisem čutila, do prve žlice ne. Šele takrat sem se zavedala, da sem lačna, res lačna.
In na sedmino pri nas grejo samo povabljeni, samo najožji. Ne kar vsi po vrsti.

In tisti zelo oddaljeni sorodniki so se naslednji dan še enkrat zahvalili, da so smeli ostati na sedmini,
da so se še s pogovorom o njej lahko resnično poslovili od nje.