sedemletnik joče v šoli
Imam fantka, ki malce zaostaja v razvoju (psihični in telesni razvoj sta po ocenah psihologa na stopnji petletnika). V šoli razen splošnih problemov (opismenjevanje, računanje,…) nima težav. Problem se pojavi, ker se v šoli že od začetka šolskega leta vsaj enkrat na teden zjoče brez pravega razloga in (tako pravita on in učiteljica) ne more nehati (joče tudi po eno uro). Doma se o tem pogovarjamo, ga spodbujamo naj pove kaj ga muči, vendar nikoli ne pove nič tekega na kar bi lahko vplivali (npr. se v šoli pogovarjajo o prevoznih sredstvih in prometnih znakih in si on zamisli, da bi se nam(njegovi družini) lahko pripetila prometna nesreča. Tudi, če mu učiteljica potrpežljivo dopoveduje, da se to ne bo zgodilo in, da so njegovi strahovi neosnovani, ne neha jokati, pač pa vse do konca pouka tiho pojokuje in hlipa. Doma je situacija podobna; se na nekaj spomni, domišljija deluje in že je tukaj jok, ki traja in traja. Če ga hočem zamotiti in mu naložim delo (npr. prinesi mi kozarec vode, …) to naredi brez joka, ko pa “ima mir” s tem nadaljuje. Občutek imam, da se z jokom sprošča, vendar dvomim, da je to najbolj ustrezen način.
Sedaj je nesrečen, ker ga sošolci zafrkavajo zaradi tega.
Za jok nima nobenega konkretnega razloga, le, da se mogoče hitro fizično utrudi in potem to utrujenost izraža z jokom (samo potem bi najbolj jokal po telovadbi, on pa joka tudi takrat, ko telovadbe sploh ni na urniku).
Zanima me vaše cenjeno mnenje in kakšen konkreten nasvet, če ga seveda imate.
Lep pozdrav in veliko uspehov še naprej! Mama
Zdravo!
Napisala ste;da zaostaja v razvoju.Zanima me ,če ima kakšno pomoč v šoli.
Jokanje je redko brez razloga.Pomembno je da mu pozornost preusmerimo,ga zaposlimo s povsem drugačno dejavnostjo,se o joku pogovarjamo ko je dobre volje…Priporočala bi psihološko obravnavo.Najbolj verjetno se mi zdi,da je vzrok žalosti občutek da je drugačen,dane razume inda je program zanj pretežak.Oprostite ker ugibam.Vam in Vašemu sinčku želim veliko veselih trenutkov.Ugotovite kdaj je najbolj srečen,kaj ga sprošča in počnite to z njim.Velikokrat pomag zibanje,guganje,crkljanje,tek..Se slišimo!
1999,
zagotovo bo potrebno iskati razlog-e za jok v otrokovi situaciji. Torej opazovati in biti pozoren na to, kaj se je dogajalo prej, preden je začel jokati (ali je temu res kriva zgodba, asociacije, nek spomin) Torej ali je razlog nekaj, kar se zgodi v otroku, v njegovih mislih, čustvih in »prihaja navzven« ali pa je razlog v spletu dogajanj »zunaj njega«.
Razlog za utrujenost je lahko tudi notranja napetost, stresnost neke situacije, dolgočasenje, miselni napor. Jok je lahko preprosto klic po pozornosti.
Pravite: »Učiteljica ga tolaži, mu dopoveduje, vi ste zagotovo z njim, ga doma prav tako tolažite in mu zagotavljate, da je vse dobro, prav, da je varen … V celoti se mu posvečati, ste mili, prijazni, otroku naklonjeni, ste preprosto »njegovi« tisti hip.
Za otroka so lahko mnoge situacije, za katere odrasli menimo, da so povsem preproste, naporne in nepregledne. Otrok se težko znajde, izgubi dober občutek in se začne slabo počutiti. Z vidika odraslega se nam zdi, da sploh ni razloga za neko reakcijo. Za otroka pa je to npr. naporna preizkušnja (zato potrebuje sprostitev).
Kakorkoli predvsem bi bilo smiselno povezati se s šolsko svetovalno službo (naj bo delavka nekaj časa pogosteje prisotna v razredu). Naj si naredi preprosto ček listo (npr. ura – dejavnost – otrokovo razpoloženje – drugo). Če je vaš sin v 1. r. lahko opazovanje opravlja druga učiteljica v razredu ali razredničarka npr. vsake pol ure.
Takšno ček listo izpolnjuje npr. 2 tedna, vi pa isto doma. Potem se o opažanjih pogovorite:
– kdaj, katere dneve, ure je prihajalo do joka, kaj je bilo pred tem (utrujen, naveličan, konflikt v razredu, naporno delo ….)
– kdaj se je to dogajalo doma, kaj je bilo pred tem (obisk, stres, preprosto nič …)
– kakšne skupne značilnosti ugotavljata
– opažata kakršnokoli ponavljanje (vzorec vedenja)
Iz tega s pomočjo svetovalne delavke izpeljita način, kako otroku pomagati. Učiteljici predstavite tudi svoj način – preusmerjanje pozornosti – ta je praviloma zelo učinkovit.
Naj ima tudi učiteljica »pri roki« nekaj idej, kako preusmeriti otrokovo pozornost, mogoče celo trenutek prej, preden bi prišlo do joka.
Zelo pomembno je tudi, da se učiteljica pogovori z vrstniki vašega sina o njegovi težavi. Zafrkavanje je lahko le še razlog več, da se otrok počuti slabo in kot takšno samo še poslabšuje situacijo.
Želim vam vse dobro.
Francka