Sem v zvezi z moškim ki jih šteje 50 let , jaz 43 .
Namesto , da bi težave reševal se raje umakne.
Opisala bom dva dogodka da lahko vidite za kaj se sploh gre.
1 . Svojega partnerja sem imela že nekaj časa na sumu , da ima afero z drugo žensko . On vse zanika in pobriše sledi , moja vprašanja pa ga motijo, jezijo in postane živčen, nerazpoloženi …. kljub temu ,da vidi da ga imam na sumu se s to žensko ne neha sestajati .
Ko lepega dne pozabi izbrisati vse sledi mu vržem dokaz pod nos , mu napovem nekaj krepkih in odidem . Odide tudi on brez besed, brez pojasnila , brez opravičila za kar pol leta . Kako med tem živi niti ne vem , niti ga briga kako živim jaz . Popolnoma me ignorira in se obnaša kot da sem zrak . Po pol leta se vrne pokaže zanimanje zame do neba zamomlja nekaj da je naredil napako in podobno , vse ostalo razpravljanje in razčiščevanje težko prenaša , po njegovem je on tam nekje zaključil svojo afero in pričakuje , da bom podobno razumela tudi jaz . V tem obdobju se za sina niti zmenil ni .

2. Po daljšem času ga ponovno dobim na internetu kako pošilja drugi zanimanje zanjo .
Ga zapustim z otrokom vred . Ne morem mimo grobih besed on pa naredi tako kot da so moje besede ključnega pomena , kot da je zaradi njih jezen name in se odloči seveda za popolno ignoranco . Za njega sva jaz in sin že peti mesec zrak , uglavnem ne obstajava.
Zdi se mi popolnoma nezrelo ,neodgovorno in nesposobno na odrasel način zaključiti odnos in sprejeti ostali del odgovornosti . Ker tukaj veliko pišete o MOM in NOM ne morem mimo dejstva da njega tare ravno to .
Da z njim nimam prihodnosti itak že vem in je tudi ne mislim več iskati edino to me muči , da nisem spregledala že prej da je ignoranca njegovo načrtno orožje . No take odločitve v ćloveku se pa meni zdijo že kar motene .

Podoben problem pri mojem bivšem pojavi se po 8 mesecu in zvali vse na mene… Vmes ko sem jaz jokala in se jočem vsako noč pa je gospod pozabil. Sklepam da je to en navaden egoizem.

na kratko

prekinite odnos
razmislite zakaj ste mu to dovoljevali?
razmislite ali je splošno vase zivljenjsko vodilo “resiteljsi” pogled na zivljenje? zakaj? od kje je to? kaj vam daje potrditev v zivljenju?
ali znate recei nekomu “ne”, rada bi ti pomagala, vendar ta hip ne morem – in se ob tem pocutiti ok brez krivde?
razmislite koliko imate sebe radi, kaj lahko tu izboljsate…

lp SVO

Vse to je res SVO, res je pa tudi, da imamo po toliko letih skupnega življenja s takimi osebami oprane možgane. Če ti nekdo kar naprej ponavlja, da on ne mara bab, ki komandirajo, se želiš čimbolj pomanjšati. Če ti za malenkost očita, da se na tebe ne more zanesti in da je že vse življenje prepuščen sam sebi, se sekiraš kje si ga spet polomila. Pri vsaki njegovi kritiki se želiš izboljšati – da je le naslednjič ne boš ponovno deležna. Da ne govorim o vpitju in ignoriranju, ki je povzročilo občutke tesnobe, s katerimi še še vedno spopadam.
Ja, možgane so nam oprali in nas preparirali eni navadni moški šovinisti, mi pa smo se jim kot ponižne ženke podredile. In še potem, ko prekinemo odnos, meglijo s kazanjem lepega obraza pred vsemi. Če ne bi prebrala na forumu, kar so napisale moje predhodnice, bi tudi sama nasedla. In tako kot pri mojim predhodnicah, so se tudi moji starši obrnili proti meni.
Vendar se ne dam, grem naprej, korak za korakom. In se osvobajam. Če pogledam nazaj, sem v enem letu pridobila ogromno – ogromno poguma, samospoštovanja, samozavesti. Pa me čaka še kar nekaj težkih korakov. Vendar zaupam. In gre.
Lp, Bertolina