SE VSE SPREMENI KO POSTANEŠ STARŠ?
Zanima me, tisti ali tiste, ki imate otroke . Kakšnega mnenja ste, je boljše imeti otroka prej ali pozneje. (med 25 in 35 letom). Pač prednosti in slabosti so v obeh primerih, ampak vseeno me zanima vaše mnenje.
Sama bežim pred razmišljanjem o otrocih, še posebej ker me non stop sprašujejo, če mislim kaj kmalu imet in kaj čakam, pa da je ful lepo imet otroka, ko si mlad….
Mamice zanima me ali se potem vse totalno spremeni, jaz imam fobijo, da bom potem priklenjena na dom z otrokom, ne bom imela časa zase, da bom 24 ur mamica, gospodinja in čistilka, da bom debela…..pač na vse to mi materinstvo asociira. Verjamem, da je materinstvo najbrž posebno doživetje in se bo moje mišljenje najbrž popolnoma spremenilo takrat ko bom imela otroka. Vendar me zanimajo vaše izkušnje.
Kaj te briga, kaj pravi tvoja žlahta in tvoja okolica.
Sama si gospodarica svojega življenja, delaj kot tebi paše, in ko boš začutla željo po otroku, verjemi, da ne boš več tako razmišljala o materinstvu. Do takrat pa,
uživaj svoje življenje v polni meri.
Pozdravček
Sandra S.
p.s: z otrokom se živlenje spremeni;- od tebe pa je odvisno, kako te spremembe sprejemaš; ali ti je vse odveč pa se smiliš sama sebi, ali pa v novem načinu življenja uživaš in ti je lepo.
Za vsako stvar pride pravi čas in ko bo prišel tvoj materinski čas, boš že vedela. Do takrat pa se ne oziraj na druge in uživaj življenje.
Jaz sem rodila pri 23-ih letih in se mi danes pri 30-ih zdi kar fino, ker sem že spet bolj svobodna, po drugi strani pa se mi včasih zdi, da bi z otrokom lahko počakala še par let.
V glavnem, poslušaj svoje srce in svojo glavo!!
Draga NYC,
sama sem mati osemindvajsetletne hčere, ki živi s svojim partnerjem. Nikdar in nikoli si ne bom prilastila pravice spraševati jo po stvareh, ki so zgolj in samo njena stvar. Moja stvar so sicer želje, ki pa so le moja stvar, njena stvar pa je urejanje njenega lastnega življenja. Trudila sem se pripeljati jo do tistega razpotja, ko se je morala sama odločiti, po kateri poti bo šla. In na tej poti se bo na vsakem križišču posebej odločala o svojem načinu življenja, o težavah in problemih, s katerimi se bo srečevala. Lahko ji bom le pomagala z nasvetom, vendar nikoli tako: to tako in tako, ono tako in tako!!! Ne, nikoli. Če bo želela mojega nasveta, ga bo dobila, kjerkoli, kadarkoli, kakorkoli že. Zgolj in samo moje menje ji bom posredovala, pa tudi to, da je to moje mnenje, gledano z mojega zornega kota in z mojimi očmi in z mojimi izkušnjami.
Imam srečo, da mi je hčerka vdana, da sva zdaj, v tej njeni in v tej moji starosti kot dve prijateljici, ki iščeta nasveta druga od druge. Hudo mi je bilo, ko se je osamosvojila, ko se je odločila zaživeti po svoje, pa sem si nadela obraz vesele in zadovoljne matere, katere otrok je dobil peruti in poletel. A ni bilo tako. Veliko noči je spremljalo mojo “materinsko” bolečino. Veliko lun je poslušalo moj tihi jok.
Vendar je danes to osemindvajsetletno dekle tisto dekle, ki si utira pot skozi življenje. In kdaj bodo otroci? Ko se bo sama s svojim partnerjem za to odločila. Velikokrat imam občutek, da bi se že odločila za to, pa je veliko tistih “za” in “proti”. Partner še študira ob delu, ona sama ima že tretje leto zaposlitev le za določen čas. In tu se najbrž pojavi kar veliko vprašanj, na katera je težko najti pravi odgovor. Če se ravnaš po razumu, potem to ni najprimernejši čas za otroka.
Kajti otrok – da, to malo nebogljeno bitje, ki naj bi bilo spočeto in rojeno v pričakovanju obeh partnerjev, z zavedanjem obeh in tudi s polno odgovornostjo obeh do tega bitjeca, ta otrok bo spremenil življenje obeh, pa ne le teh dveh, temveč morda še koga – morda tudi življenje starih staršev, tudi kakšne tete in strica. Življenje se jima bo obrnilo, da ne rečem banalno stoodstotno, ampak v veliki meri tudi to drži. In potrebnega bo veliko veliko odrekanja, vsaj prvi dve ali tri leta, in veliko veliko potrpljenja, strpnosti. Strpnosti ne le do otroka, ki raste, ki je iz dneva v dan zahtevnješi, temveč tudi strpnosti partnerja do partnerja! Prve tri mesece morda res zahteva otrok le suhe pleničke in stekleničko, potem pa so njegove zahteve večje, ne zadošča več le topla posteljica, pa steklenička, pa suhe cunjice in topel objem in stisk k prsim, tiho šepetanje na naglavni puhek…. Tu je že zahteva po telesu, po mimiki, po glasu, po celem človeku!!!
Vse to pa zahteva veliko, tako od matere, kot od očeta. In če nista oba pripravljena na to odrekanje, se začno prepiri, ki tako ali tako ne izostanejo – ponočno vstajanje, pogrevanje stekleničke, noči brez spanja ob prvih zobkih ??? (vendar se pojavljajo morda le v manjši meri!).
Menim, da morata oba partnerja biti na to pripravljena. Je pa res tudi nekaj drugega! Če začne človek tako premišljevati, je znova in znova več razlogov in izgovorov za to, da se na spočetje in rojstvo otroka počaka, kot za to, da se zanj odloči. In potem pride – biološka ura, ki tako neusmiljeno tiktakta in tiktaka.
Sem pa tudi danes, s tako pametjo, kot jo imam, pa naj bo že kakršnakoli je, prepričana, da nikogar in nikoli ni potrebno spraševati po tem, kdaj se bo odločil za otroka oz. za družino, ker je to pač čisto individualna stvar, stvar dveh ljudi, ki si urejata življenje ali ki v tem življenju sta.
In kakorkoli že posežemo v to, bodisi z neumestnimi vprašanji, ki so lahko zelo boleča za druge, bodisi z vsiljivimi “šalami” o družini in otrocih, se moramo zavedati tega, da morda povzročamo dodatne težave in bolečine ljudem, za katere bi dali vse, ker so to naši otroci, znanci, prijatelji. Nihče nam ni dal pravice vtikati se v te zadeve in v otroke, ko si le-ti ustvarijo svoje življenje. Lahko smo samo srečni, če nas bodo kdaj po čem vprašali, če bodo pri nas iskali nasveta. Takrat bomo vedeli, da smo del njih, da smo še vedno v tistem koščku njihovega srca in da nas bodo zagotovo poiskali, ko nas bodo resnično potrebovali. Takrat bodimo tu in zanje!!!
Nikar ne sprašujmo svojih otrok, kdaj bodo imeli kaj otrok? Nikar in nikdar! To je in bo čisto in samo njihova stvar. In ko se bodo za to odločili, bodo pri tem s srcem in dušo in njihovi otroci bodo od tega tudi nekaj imeli. In takrat bodimo srečni z njimi.
Marija
Prav trezno razmišljaš. Postati mati še ne pomeni avtomatsko tudi biti mati.
Zato mislim, da imaš še kar dovolj časa, da to nekoč postaneš ali pa tudi ne.
Če bi se vsi, ki želijo otroke tako trezno in iskreno premišljevali, potem bi bilo veliko manj tistih nesrečnih, zapuščenih in neljubljenih otrok mislim.
Kar se pa žlahte tiče, te bodo verjetno še naprej spraševali, vendar je najbolje, da jih preslišiš, saj spremenili se tako ali tako ne bodo.
lp
Materinstvo je nekaj najlepšega na svetu (izrabljena fraza, a resnična). Res je, da se moraš otroku precej posvečati, se marsičemu tudi odpovedati, kdaj krepko stisniti zobe, a verjemi, da je vse to poplačano. Predpogoj za takšno doživljanje materinstva pa je PRIPRAVLJENOST nanj. Mnenja sem in tudi izkušnje kažejo, da si moraš pred tem vsaj za silo urediti eksistenco in “se znoret”. Sama si ne predstavljam, da bi imela otroka pri 25 ali celo pri 20 letih. Tako pa sem ga imela pri malo več kot 30 in lahko rečem, da sem se brez problema odpovedala žuranju, nočnemu življenju, potovanjem itd. Življenjske izkušnje, ki si jih pridobiš v mladosti ti krepko koristijo tudi pri vzgoji. Če si v dvomu, rajši še malo počakaj. V dobrobit tebe in tvojega bodočega otroka.
Res se spremeni veliko stvari. Otrok prinese veliko spremembo v odnos med dvema in v tvoj odnos do življenja. Ko boš čutila, da imaš s svojim partnerjem res trdno vezo in da sta vidva tista, ki si želita otroka in sta pripravljena na spremembo (manj izhodov, podrejanje dopustov otroku,…. in dajanje ljubezni tudi otroku), potem se zanj odločita. Dokler razmišljaš kot razmišljaš, to odpade.
Otroka sva z možem imela pri petindvajsetih, drugega pri tridesetih. Do petindvajsetega sva se naplesala, veliko prepotovala, se nazabavala – skratka bila prava študenta….Življenje se je spremenilo, a na to sva bila pripravljena. Sedaj sta otroka stara 4 in 8 let, midva pa 33. Smo družina, ki je že zelo pokretna; varstvo ni več takšen problem, saj čuvanje 4 letnika ni več problem, kot pri otroku v pleničkah…. Spet sva “svobodna”. Največkrat hodimo okrog skupaj, privoščiva in vzameva pa si tudi čas le zase. NIKOLI nama ni bilo žal, da sva se odločila za otroka pri 25-ih, res pa je, da sva si ga ŽELELA. Otrok ni izhod v sili, ni reševanje odnosa, ni zadovoljevanje potreb sorodnikom,…. Otrok je velika obveznost, ki pa je zelo prijetna in donosna. Kolikor vanj vložiš, toliko in več se vrne.
Živjo!
Z možem imava otroka, starega 2 leti. Pred tem sva bila poročena 5 let, bila sva sama in moram reči, bilo je zelo, zelo lepo. Tudi zdaj nam je, ko smo trije, vendar se v preobilici dela velikokrat zgodi, da pomislim na tiste dobre, stare čase!!
Pa še to: folk je s svojimi pripombami neznosen. Če si drugačen kot pričakuje okolica, te nenehno sprašujejo:
1. Kdaj bo pa poroka?
2. Kdaj bodo pa otroci?
3. Ali ne moreš(ta) imeti otrok?
GROZNOOOOOO! Sama takšnih vprašanj ne zastavljam in upam, da jih nikoli ne bom.
Pozdrav vsem. Tistim, ki zastavljajo zgoraj navedena vprašanja, pa želim, da se malo zadržijo in pustijo ljudem osebno svobodo!!!!