Pred štirimi leti sem rodila mrtvorojeno deklico. Bila sem v osmem mesecu nosečnosti. Do takrat niso ugotovili, da bi bilo z otrokom kaj narobe. Ko mi je bilo najhuje ni bilo v porodni sobi nikogar ob meni, sama sem šla skozi največje bolečine. Še sedaj imam psihične težave in sem v depresiji. Ob teh dneh v letu mi je najhuje. Deklica je pokopana v skupnem grobu na žalah.
Z možem sva bila prepozna, da bi ji dala ime. Sedaj imam triletnega sina, vendar mi je vsejeno tako hudo. Rada bi ji prižgala svečko.

Draga Zvončica!

Hudo mi je zate, saj sta se najini tragediji dogajali približno v istem času (oz. isto leto). Moja hčerka bi imela letos poleti 4. rojstni dan. Hvala Bogu, ima ime, pokopana pa je v družinskem grobu, kjer jo obiskujemo. Včeraj ji je sinko, ki je imel pred kratkim 3. rojstni dan, zalil rožice in povedal, da je tista voda za sestrico, ki je angelček. Jokala sem ob njem.

Prižgi lučko za svojega otročička in pogumno naprej. Nisi sama, tudi v teh težkih dneh ne!

Še kaj se oglasi! Prisrčen pozdrav.

Vidka

Tudi meni se je zgodilo podobno kot tebi, vendar je od tega dogodka minilo šele 6 mesecev. Punčki nisva dala imena, pokopana je v Parku zvončkov. Ne vem, kaj je prav ali kaj ni, vem le to, da je še vedno zelo hudo. Na grobu še nisem bila in zbiram pogum, da se odpravim tja in prižgem svečko. Bomo videli …

Draga moja,
Oh, kako te razumem.

bolečina, žalost, spomini na tisti dan, ko je dete odšlo, spraševanje kakšen
bi bil otročiček danes,… vsaj pri meni niso in verjetno nikoli ne bodo povsem izginili.

Po dveh izgubah imam danes dva otroka, vendar ko sem sama, v mislih mnogokrat “potujem” k otrokoma.

21. 11. bi moje prvo dete moralo praznovati svoj 7. rojstni dan, a za njim žalujem že sedem let in pol.

kot pravi Špelin@, spusti ljubezen v srce, da premaga bolečino.
solze, ki takrat polzijo po licu so tako tople. Verjetno pogrete od naših angelčkov.

Pozdravljene…

Moja zgodba je podobna vašim. Tudi jaz sem izgubila dve pikici, v 7. mesecu… Čeprav je od tega že 7 in 4 let…boli…in bolečina ne pojenja.

Vzroka smrti pri meni niso odkrili. V “raziskovanje” sem se podala sama… Kaj je bilo pri vas narobe, napišite mi, prosim.

T

pri meni je baje manjakalo ta pravih hormonov za ohranit nosečnost

tako sem v tretji nosečnosti od 5. do 28. tedna ležala v bolnici, prejemala na tone hormonov in ostalih zdravil, da se je sinko ohranil. Se je splačalo :-))

Kakšnih hormnov pa, kako so ti to ugotovili? In kako se je kazalo pri prvih dveh nosečnostih to pomanjkanje?

Upam, da ne zameriš…?

Jaz sem imela pa že na samem začetku nosečnosti hudo pljučnico (v bistvu še nisem vedela,da sem noseča). Ampak gin. mi je zagotovil, da to nič ne vpliva na otroka. Skozi vso nosečnost sem se počutila izredno slabo. Na koncu 4. meseca sem pa še zbolela za angino. Zmeraj so me pa spremljale zelo močne bolečine v trebuhu.Gin. mi je skozi govoril, da se mi vezi raztegujejo in da naj ne bom tako občurljiva(sem že rodila enega otroka, tako da vem kaj boli).V 23.tednu so se bolečine začele konstantno pojavljati v predelu trebuha in v križu. Poslal me je v bolnišnico, z diagnozo- uruinfekt(moram povedati, da me ni ne pregledal, ne naredil ultrazvoka.Urin mi je dal pa splošni zdravnik v lab.,s tem da se čaka cca 2 dni).V bolnišnici so mi ugotovili(seveda z ultrazvokom)da imam dva velika mioma, ki pritiskata na tamalega.Nič niso mogli storiti, ležala sem 1 teden notri in so mi lajšali bolečine. Čez dober teden sem rodila, ostalo zgodbo pa že veste.Vid je bil zelo močan, kljub nizkim tednom(730g), celo sam je zadihal in živel 44 ur.
Zamerim ginekologu, ker je bil tako šlampast, nikoli mu ne bom odpustila.Saj ne vem, če bi se dalo kaj rešiti,ampak mislim-vsaj odnos.
Na UKC so mi rekli, da miomi so pospešili porod, ampak da je imel Vid infekt v sebi(zaradi pljučnice in angine). Kaj čemo, takšne usode nas tepejo,tako ali drugače.
lp D.

Tudi moj prvi otrok, ki je umrl, bi imel rojstni dan 25.11., vendar bi bil star 16 let. Vendar nič manj ne boli. Rojen je bil po dopolnjenem 7.mesecu nosečnosti, po dveh dneh življenja, zaradi infekcije, vendar meni se zdi, da mi to razglabljanje kako in zakaj nič ne koristi, zato sedaj niti ne razmišljam več tako. Bolj o tem, kako poraviti to, kar je bilo z moje strani narobe narejeno…pravzaprav niti nisem nič narobe naredila, ker me niti nihče nič ni vprašal. Do polnočnega kluba sem mislila, da je to napako storil mož, ker se je napačno odločil in dal otroka pokopati v skupni grob na Žalah. V petek, ko sem ga “obtožila” tega, pa se mi je kar zasmislil, ko mi je povedal, da, ko je klical v LJ in povprašal po otroku, misleč, kako je le ta še živ in “zdav” (kolikor se je pač dalo biti…), so mu preprosto povedali, da je otroku nenadoma poslabšalo in je umrl. Obenem so ga povprašali še o tem, če naj ga pošljejo domov ali ga pokopljejo v skupni grob. V šoku se je odločil kot se pač je in to je to. Kasneje so poslali še dokument, kjer piše, kje je pokopan, neka št. itd. Ker je hotel “meni dobro” ga je nekam skril, zdaj ga niti ne najde…ali je to mogoče na “polju zvončkov” ? Kje je to, lepo prosim, če mi kdo napiše kaj o tem. Meni se je to zgodilo l.1988.
Istega leta sem imela tudi še en splav, pri 22 tednih. Nihče ne ve, zakaj. Pravzaprav se je ta zgodba zgodila prva, pred zgoraj opisano. Zato sem naslednjo nosečnost, katere rezultat sem opisala zgoraj, preživela v bolnišnici. Mislim, da smo vsi naredili vse najboljše (po svojih močeh), pa pač ni bilo dovolj.

Vse to sem preživela v roku enega leta.

Lepo prosim, če mi kdo odgovori v zvez s poljem zvončov.
LP in hvala.

draga tan,
prvi gin. je bil tako šlampast, da ga je brigalo kaj se dogaja in to po dveh izgubah :-((
krči, izcedki,… med nosečnostjo NIČ, NOBENE preiskave mi ni naredil!!!

Nato mi je mama zrihtala dobrega gin. v trboveljski bolnišnici, ki me je vso pregledal, napravil vrsto preiskav, laparoskopsko odstranil ciste na jajčnikih (ki so baje zavirale normalno delovanje nosečniških hormonov), slikal maternico,….. in mi naročil da naj takoj ko zanosim pridem k njemu.

svojemu telesu sem pustila skoraj leto dni, da si jeopomoglo od dveh nosečnosti. Duša si ni in večkrat sem jokala med 3. nosečnostjo. Ko so me zdravniki spraševali zakaj, sem jim rekla, da jokam zaradi prvih dveh otrok.

Tako sem prejemala hormonske injekcije 1 mesec, nato 2 meseca horm. tablete, pa zdravila proti krčem v maternici pa še in še (vsega skupaj 21!! različnih vrst zdravil). Celo nosečnost sem preležala, vstala sem lahko samo do mize in WC-ja.
Vendar ko človek ve zakaj se bori, se zlahka odpove vsemu, zlahka vse pretrpi. Tudi ta sinko je prevečkrat med nosečnostjo “hotel ven”, a smo ga hvalabogu zadržali in tako me danes osrečuje 5 letni piškotek, njemu pa je sledila danes 3letna srčica.

Ko sem prva dva otročka izgubila nisem videla nobenega smisla v tem. Danes ga poznam.
POslanstvo mojih dveh angelčkov je v tem, da sta s svojim odhodom omogočila življenje svojima sorojencema na Zemlji.

Jasna!

kako si pa preživela drugo nosečnost ob dve leti starem otroku, če si nosečnost morala preležati v bolnišnici.
Hvala ti za odgovor.

In Ani: imaš morda potem še kaj otrok ali ti ni uspelo donositi?

Tudi sama sem izgubila dva.
Hvala ti!

draga Anja,
morda sem napisla malo nerazumljivo…

3. nosečnost = moj prvorojeni sinko. zanj sem se borila skoraj 8 mesecev v bolnišnici.

4. nosečnost = moja drugorojena hčerkica. Ta nosečnost je potekala manj burno (verjetno tudi zato, ker sem že imela enega živega otroka in sem bila manj obremenjena). pri punčki sem bila “samo ” en teden v bolnici – v 24. tednu nosečnosti, ker je bilo nekaj narobe s srčkom in sem nato morala strogo ležati še 3 tedne.

prva dva otročička pa sta najverjetneje umrla zaradi premalo hormonov. Drugi verjetno tudi zato, ker me po prvem niso očistili, ampak sem 1 teden ležala v KC in so samo čakali kdaj bo šlo vse ven. Tako je bila maternica nekako “zapackana”. Pri drugem otročku so me takoj dali na abrazijo (kljub temu, da je bila ura že blizu polnoči).

Draga Ana
zelo mi je žal ob tvoji izgubi.
Sprašuješ kje je park zvončkov? Na ljubljanskih žalah. Če prideš s strani tomačevo – na nove žale, parkiraj na prvem parkirišču na levi strani, pojdi čez cesto na glavni vhod, park zvončkov pa je kmalu na desni strani blizu spomenika. Takoj boš videla kje je, saj je tam zid, kjer je veliko svečk in rožic, za zidom pa hribček, kjer so pokopani naši sončki.
v mislih s tabo
kaja

Anji: Da, potem sem donosila trojčke.
Kaji1: Tisočkrat hvala.

Hvala obema in lep pozdrav.

Draga Ana,

presunile so me tvoje besede, da nič manj ne boli po 16-ih letih, pa tudi tiste, kako se je mož moral odločiti v tistem trenutku šoka.

Moj mož je doživljal enake travme takrat, ko se je nama to zgodilo.
Ni lahko. Rade pozabljamo na njihove občutke, ker jih ne kažejo tako pogosto, kot me, ženske.

Ne morem si predstavljati, kako ti je bilo hudo vsa ta leta, ne da bi
vedela, kje leži tvoj srček. Občudujem tvoj pogum.
Za tolažbo ti lahko povem, da se je takrat, ko je naša hči prišla pretiho na svet, moj mož odločil, da bo pokopana (2 dni po porodu) v svojem grobku na domačem pokopališču in si tega ni upal nikomur povedati. Ni vedel, kaj si jaz želim, saj v prvem šoku otroka nisem hotela niti videti in kasneje me ni mogel vprašati, saj nisem bila prav prisebna .
Ko so zalegla pomirjevala, tisto jutro, pred pokopom, me je vprašal, če bi rada vedela, kaj bo z najino punčko. Odgovorila sem, da si želim, da bi bila pokopana v svojem grobku, na domačem pokopališču. Takrat je začel jokati kot majhen otrok. Prvič sem ga videla jokati.

Kasneje mi je pripovedoval, da so mu ponudili pokop v nekem skupnem grobu nekje drugje, ampak, da ni čisto razumel, ker sploh ni vedel, kaj mu govorijo…
Danes, ko sem prvič na teh straneh in prebiram sporočila, vem, da so mu ponudili polje zvončkov.
Sprašujem se, ali mi je sedaj, ko vem o polju zvončkov, žal. Ne vem.
Elizabeth je lučka, ki zažari, ko sonce potone v morje. Mislim, da je tvoj sinček ravno tista lučka zraven in drugi fantki in punčke so okoli, ne glede na to, kje so se očkoti odločili, da bodo počivala njihova telesca.

Življenje je niz trenutkov, lepih in grdih in tako ga moramo sprejeti.

Želim ti veliko sreče in razumevanja s tvojim možem, ker že to, da sta skupaj gledala oddajo, pomeni, da je vajina ljubezen premagala vse.

Lep pozdrav,

ALM