Kar nekaj let je odkar obstaja ta forum,kar nekaj vprašanj je tukaj bilo,odgovorov..
Zdaj pa ta forum nekam zamira 🙁
Kje ste vse punce ??
Iščem tolažbo,prijateljico,odgovore,pomoč v stiski..in ko tole za nazaj prebiram,ko čakam da se bo katera še javla z svojo zgodbo,oz besedo..sem kar žalostna,ker se počutim kot da sem nekako sama ostala.sama v tem peklu 🙁 !!!!
Res bi prosila vse punce,ki so kdarkoli sodelovale v tem forumu,ki so se rešle in tiste ki so kakor jaz v istem začaranem krogu ostale,da se kaj oglasite,da se potožimo ena drugi,si pomagamo !
Lp *

Pozdravljena,

izgleda, da ti mora biti res hudo, kaj se dogaja? Čeprav trenutno ni toliko sporočil novih ali starih na tem forumu, še ne pomeni, da si sama s svojimi težavami, da se to dogaja samo tebi. Mora ti biti res težko, da imaš take težke misli.

Včasih pomaga že to, da sami izlijemo svoje misli na papir ali na tale forum. tudi, če ni odgovora ostalih deklet, še ne pomeni, da te nihče ni slišal. Kaj bi potrebovala ti v tem trenutku, da bi ti bilo lažje ali da bi na svet gledala drugače? Da bi se premaknila naprej?

Vedi, da nisi sama. So osebe, ki slišijo, ki prisluhnejo in ki lahko pomagajo. So tudi dekleta, ki so dala to izkušnjo čez in so pripravljena deliti svojo zgodbo. Jih delijo.

Ko smo sami v stiski, nam zgodba drugega, da bo nekoč drugače ne pomaga nujno ravno dosti. To tudi ne reši naših težav. Ker vsak vidi rešitev na svoj način, vsak vidi izhod drugje ali ap vsakemu pomaga nekaj drugega. Včasih je potrebno, da preizkusimo več načinov reševanja problemov, da bi našli tistega, ki ustreza nam. In rešitev gotovo je, vprašanje je, kaj ans ovira, da ne zmoremo narediti naslednjega koraka. Rešitev je, tudi zate.

Kaj si želiš ti?

LP

Tatjana

Draga dove,

lahko si prepričana, da niti približno niti sama oz. edina, ki se je znašla v krempljih MH. Mislim, da nas je ogromno, ki te lahko zelo dobro razumemo, kako se počutiš, kaj preživljaš in kaj pravzaprav take pekel sploh pomeni. Grozljivo… zdi se mi, da niti ne najdem pravih besed, ki bi zares odrazile vso trpljenje in stisko, ki nas ob MH potiska v kot. Ampak ne obupaj! Spomni se, da si nekoč, preden so nastale težave, živela brez tega, s čimer se ubadaš danes. Kako je bilo to mogoče? Velikokrat si rečem, da torej vselej lahko začnemo znova in zaživimo drugače – z veliko bolj pozornim in ljubečim odnosom do sebe, kakor tudi s spremenjenim odnosom do hrane, v kateri nemalokrat vidimo samo še nasprotnika oz. največje zlo. A ni tako! Hrana je nevaren tekmec zgolj tedaj, če jo zlorabiš. Enostavno je premočna, da bi se igrali z njo. In nasprotno – če ji dodelimo mesto, ki ji pripada, vajeti prevzamemo mi… Kako simple, kaj? Verjetno ti je že kdo odvrnil: “Ja, zakaj pa potem počneš to, če /ti škodi/te onesrečuje?” ker je nekako samoumevno, da skodelice, za katero veš, da je vroča, ne prijemaš…
Ampak ti in jaz in še marsikdo pa smo jo ali jo še. In tako razlogi kot rešitve SO! Karkoli boš že ukrenila v tej smeri, da se izkoplješ iz težav, se ti bo obrestovalo, vendar si bo treba vzeti čas zase, ohraniti raven motivacije ter žrtovovati, kolikor in kar se da.
Če se želiš pogovarjati (in enako velja za vse ostale, ki bi radi izmenjali izkušnje, se zaupali, …), mi piši oz. pišite. Pa kar pogumno in brez sramu…

Lp, Anita