Pozdravljeni,
pred leti (2012) sem vam pisala, takrat sem sina zaradi rednega kajenja trave in poskušanja tudi drugih drog, ker v šolo ni več hodil, poslala v Reto center. Od tam je zbežal in je še vedno v tujini. najprej je bil na ulici, nato si je dobil delo. Ker je bil zavzet, je v delu hitro napredoval. Po mnogih letih težkega dela, se je odločil za izobraževanje, zdaj zaključuje magisterij, dela zahteven projekt. Zelo je zagnan, sposoben in inovativen. Trenutno ni zaposlen, finančno ga bom podpirala da konca študija, ponosna sem na njegove dosežke in mu to tudi povem. Njegova želja je, čimprej postati neodvisen. Vse je v redu, me pa zelo skrbi, da še vedno redno kadi travo ( najmanj 1x dnevno), sedaj je star 30 let. Obupno si želi, da bi jaz to sprejela, da bi si zvil džoint pred mano, ko sem na obisku. Dostikrat je napet, hitro pride v spor, bolijo ga vse krivice, Pravi, da opustiti kajenja ne zmore, ker je v njem veliko bolečine in napetosti, da je dostikrat na meji, da se vrne spet na ulico, edino tako se lahko pomiri. Sedaj je v tujini že 12 let, redno se obiskujemo in ne pričakijem od njega nič drugega kakor to, da se ne uničuje. Pričakovala sem, da bo potem, ko bo nekaj naredil iz sebe, rešen tega problema. Meni postane kar slabo, ko ga slišim, kako z veseljem govori o travi, včasih ne vem ali izziva in hoče čutiti moj strah ali res tako zelo pričakuje sprejetost. Vsakič, ko sva skupaj, je to prisotno in zelo “umaže” veselje. Sin kadi travo sigurno že polovico življenja. S punco sta se razšla po več letih, mislim da je kajenje motilo tudi njo. Ne pričakujem, da se vrne domov, meni je vseeno kje živi, samo da se zna umiriti, prenesti težave, videti pestrost življenja, spoznati lepoto izzivov brez “zameglenosti”, ki jo povzroča THC. Škoda mi je njegovega življenja in predvsem zdravja. Moje vprašanje ni toliko usmerjeno v to, da bi ga od kajenja odvrnila, ker se zavedam, da nimam prav nobene moči, prosim za nasvet, kako naj se obnašam v sinovi bližini, da mu ne bi škodila, kako naj se notranje umirim, da se ne bom uničila zaradi neprestane skrbi in bolečine. Z ločenim očetom nima nobenega stika. Hvala vam

Pozdravljeni,

razumem, da vam je težko in ste objektivno nemočna, ker je sin polnoleten, samostojen in se trave ni pripravljen odpovedati. Vendar, veliko je že naredil zase, morda bo prišel tudi čas, ko bo pripravljen nehati z omamljanjem in se spoprijeti z življenjem na bolj zrel in odrasel način. Do takrat nimate druge možnosti kot da se sprijaznite z njegovo izbiro, lahko mu poveste, da je za vas omamljanje nesprejemljivo in se glede tega ne boste premislila, vendar je on vaš sin, ga imate rada in mu boste vedno podpora. Mislite, da boste zmogla?

Lep pozdrav,