Pozdravljene!

Dolgo se že nisem oglasila na forumu,pa vendar ga večkrat prebiram.Danes grem v PARK ZVONČKOV prižgati svečko moji hčerkici Luciji,ker me za 1.november ne bo doma.Od dneva ko nas je Lucija zapustila je leto in 7 mesecev pa še vedno tako močno boli! Še vedno ne vem odgovora na moj ZAKAJ,še vedno boli ko vidim malo deklico ki se stiska k svoji mamici,jaz pa svoje drage hčerkice ne morem pobožati in ne stisniti v objem. Boli in včasih imam občutek da me bo zadušilo. Ve ste edine,ki me razumete in mi ne govorite naj že enkrat pozabim. KAKO naj pozabim?????????

Draga LUCIJA,mami te neizmerno pogreša!!!!!!!!!!Rada te imam!!!!!!!!!!

jasmina, si to ti?

nikoli ni mogoče pozabiti.Ne moreš iz svoje kože ,ne moreš prenehati ljubiti kar je tvojega,del tvojega srcaRazumem te in sočustvujem s teboj,želim ti da bi bolečina nekoliko popustila,in da bi nekaj lepega ogrelo tvoje srce.In nikoli ne obupaj da ti bo nekoč lepše

Pozdravljena!

Razumem te. Tale čas, ko na vseh korakih gorijo svečke, ko se bližajo “prazniki”, je težak. Boli, ko razmišljaš, kako velik bi že bil tvoj otrok, če bi se izteklo drugače… Kako bi izgledal, kakšen bi bil vonj njegove kože, kako prijetno bi ga bilo stisniti v objem… Žal se moramo sprijazniti s tem, da si vse to le zamišljamo, da ga iščemo v šepetu vetra, v toploti sončnih žarkov in božanju dežnih kapelj…

Tudi jaz sem bila včeraj v Parku zvončkov. Boli, a potrebujem to. Potrebujem kraj, kamor se pridem pogovarjat z njim, kjer pobožam njegovo ploščico in pošljem v veter poljubček…

Ni dneva, da ne pomislim nanj, včasih z večjo, včasih z manjšo žalostjo v srcu. In vem, da težji dnevi zdajle šele prihajajo.

Pusti solzam, naj tečejo. Jutri bo nov dan.

Objem, žiža

Ja, kwa, tvoja bolečina je blizu tudi meni. Tudi jaz sem bila kar nekaj časa v tem začaranem krogu in iskala odgovore na te večne zakaje. In jih nisem dobila. Samo izzveneli so. Saj ne rečem, da se kdaj še ne oglasijo vendar je lažje.In ko opazujem otroke njene starosti me ne boli več pri srčku ampak mi je lepo, ker v vsakem petletniku vidim delček naše deklice. To ti pišem, da ti vlijem malo poguma, da ne bo vedno tako bolelo. Veš, čas nas pripravi in čas na vzgaja v to smer, da bolečina ne ostaja vedno tako boleča. Moramo pa skozi vsa obdobja žalosti kajti vsa ta obdobja peljejo do lepše – bolj svetle poti.
Draga mamica, želim ti vse dobro in veliko sončka v tvoj srček