Pozdravljeni,
stara sem 19 let in pred okrog dvema letoma sem imela anoreksijo. sicer nisem bila popolnoma shujšana, imela pa sem vse simptome ( izguba menstruacije, štetje kalorij, strah pred pridobivanjem teže, pretiran šport, suhi in lomeči lasje, s hujšanjem sem dobila samopotrditev). Pri višini 163cm sem tehtala 44kg in v šoli so opazili, da je nekaj narobe. Obvestili so moje starše, morala sem na pogovor k psihologinji itd. Potem pa sem se v nekem trenutku odločila, da je najbolje, da se zredim, nehala bom hujšati in imela bom mir. da pa bi se hitro zredila, sem se začela prenajedati. prej sem neke vrste omamo doživljala, ko sem štela kalorije in opazovala številke na tehtnici, potem pa, ko sem okušala vso tisto hrano, ki sem se ji prej izogibala. jedla veliko sladkarij in ščasoma sem opazila, da ne morem nehati. Potem sem se začela spet ukvarjati s športom in to mi je pomagalo urediti apetit in dokaj normalno jesti.
danes je situacija taka: pri 163 cm tehtam 61kg, svojega telesa ne maram, počutim se debelo in neprivlačno za kateregakoli fanta.
še se ukvarjam s športom in menjavajo se obdobja, ko zelo pazim na hrano in jem res samo zdrave stvari in obdobja, ko se prenažiram.
še vedno je hrana glavni predmet mojega razmišljanja,ko pazim, razmišljam, kaj bom zdravega pojedla, ves čas načrtujem obroke, ko se prenažiram, pa mislim na to, kako bom prišla do sladkarij in koliko se bom zredila.
vsako jutro se tehtam in glede na številko, ki jo tehtnica pokaže, sem čez dan dobre ali slabe volje.
vedno, ko zagledam katerokoli žensko, ne vidim nje kot celotne osebe, ampak najprej vidim njeno postavo, se z njo primerjam in se spet je od tega odvisno moje počutje.
naj povem še, da pazim na hrano večinoma takrat, ko se dobro počutim in nisem pod stresom, ko pa začutim kakšen psihični pritisk, začnem s sladkarijami.

Ob vsem tem se sprašujem, če so moje težave bolezen ali gre zgolj za pomanjkanje volje. Dejstvo je, da na ta način sproščam svoje negativne občutke, ki jih drugače nimam možnosti izraziti.

Zdravo,
glede na vse, kar si napisala, bi rekla, da ge pri tebi za motnjo hranjenja, ki je veliko bolj zagoneten in resen problem, odvisnost, kjer ne gre za pomanjkanje volje.
Svetujem ti, da si poiščeš strokovno pomoč, ali vsaj vključitev s v skupino za samopomoč.
Več naslovov najdeš, če pobrskaš med odgovori za nazaj, ali po netu, sicer pa se lahko v podporno skupino vključiš tudi v Ženski svetovlanici, kjer ravno zbiramo prijave za novo skupino v septembru.

Imaš sicer kar veliko uvida v ozadje zapletov s hrano, vendar je za konstruktivno razreševanje in učenje, kako drugače s pritiski, stresom in problemi, potrebna pomoč od zunaj!