Isto kot sem napisala pričustveni inteligenci, bom še tukaj.
Torej da izlijem svoje težave.

Poročena že skoraj četrt stoletja, z družino, mož ni alkoholik, ni fizično nasilen, otroci ne preveč problematični – idealno?
Saj mogoče je težava samo v meni in je sploh ni.
Namreč – nikoli ni bilo idealno, pravljično, sva pa z možem vozila zakon vsa ta leta. Potem pa – saj ne vem, mogoče je to, ali pa je bil samo povod za vse… Namreč – čustvena prevara (no, mož trdi da ni bilo nič, samo nek nepremišljen hec). Jaz pa sem od tedaj kot na iglah. Ne zaupam mu, ne verjamem, v vsem vidim neko ozadje,… Pa sva se “pogovorila” takrat o tem – jaz sem povedala kako sem prizadeta, on je pač po moško – če nič ni bilo, ni problema. Me je pa poslušal. Ampak – ves ta čas sem čakala nekaj – njegovo pozornost, toplo besedo, da mi da vedeti, da mu nekaj pomenim. Res jaz za to nisem naredila koraka, ampak – pričakovala sem pa od njega (ker sem mu pač povedala, da bi to želela). On je vsak/skoraj vsak dan posredno neposredno v stiku z to (tema)osebama, ampak – bolje biti tiho, ju ne omenjati, ker potem ju ni.
Ampak ob vsem čakanju, sem oz sva se pogrezala še globje. V vsaki besedi sem imela dvom – ali je res, ni, včasih so tudi njegovi stavki, določene obrazložitve bile zelo kontra. Meni povedal tako, sosedu tako, prijatelju spet drugače… Ma, če je to ena stvar, kako lahko ima tri odgovore (mogoče še več). Je treba prilagajati odgovore za posameznika? Zakaj? In vse to me je še bolj porinilo v nezaupanje. Pred kratkim sem mu rekla, da mu ne zaupam, ne verjamem, da se želim ločiti, ker tak zakon ni zdrav. Je rekel, da naj premislim – no, sem v premišljevanju, rada bi rešila zakon, ampak, se mi zdi da je bolj prijateljski sostanovalski odnos. Omenila sem celo, da brez strokovnega svetovanja verjetno ne bova rešila zadev – se ni strinjal. Vse lahko rešiva sama, če le jaz želim. Če pa se želim pogovorit z njim, pa … govorim samo jaz, jaz imam probleme, jaz delam to napačno, jaz odreagiram včasih agresivno, jaz se želim kregati, jaz jaz jaz….. On se je samo prilagodil meni. Ko sem rekla da mogoče je res, ampak z leti sem se spremenila, druga mislim, se obnašam, bolj realno – ja, kaj more za to, saj mu nisem povedala.
Skratka – on je tak kakršen je, spremenit ga ne morem, tak so ga starši naučili, v tem je živel, je pač zavrt, ne zna obračat besed, ni govorec,… skratka cel kup razlogov zakaj je on tak kot je. Doma so ga naučili da delo nekaj velja, njemu se zdi da izhaja iz dobre družine (čeprav je oče bil včasih pravi tiran ter ga poslal iz hiše na seno, ga pretepel s pasom, kablom,.. se nikoli ni govorilo o tem kaj kdo čuti, želi … )
Jaz nisem živela v družini, sem se selila – babica, mama, babica, mama… Morala sem se boriti, da sem bila videna, upoštevana. Na uporniški način, ampak vedno v mejah. O družini sem samo brala ter gledala na TV. Nikoli vedela kako je živeti v družini, zato mi je moja sedaj svetinja. Mislim da imava oba neke zavore, jaz jih priznam, mož si zatiska oči. Nobenemu ni problema pokazati jezo, žalost – samo to ne. Jaz zase vem zakaj – že v otroštvu, ko sem bila prizadeta, ko me je mama pustila, sem si rekla – nikoli ne bom pokazala, da me nekaj prizadelo, da se me da raniti, solze so za slabiče (otrok tega nikoli nisem učila, ampak mogoče v podzavesti prenesla na njih).
Raje bom končala, ker je že tako cel roman, pa še je ogromno stvari neizrečenih.
Kaj mislite – imam jaz težavo, jo imava oba,se da rešiti ta krog nezaupanja z moje strani. Res bi rada zaživela nazaj v zakon – z težavami, prepiri, ki jih zakon prinaša, pa vendar z zaupanjem, z vero, da sva skupaj, se lahko obrneva eden na drugega v stiski,… ne pa, da imam kljub družini občutek popolne osamljenosti.
Nobenega ožjega sorodnika več nimam, vsi so pokojni. In nazadnje, ko je pred dvama letoma umrla mama – stala sem ob žari sama, mož je bil prisoten, ampak ne OB meni, niti enkrat me ni vprašal – kako si, si v redu, bo šlo,… ne vem, res si želim, da vsaj enkrat v življenju dobim občutek, da nekoga iz srca skrbi zame, ker me ima rad, ker mu je nekaj do mene – ne zgolj fraza – kako si, ter zasuk na peti in odhod.
Časa pa nimam več veliko za čakati – sem že preko polovice svojega življenja
Zdaj pa res končam – hvala za vaš čas, ter res upam, da razberete kaj iz tega in svetujete, pomagate, da se mogoče najdem oz najdeva z možem.

Spoštovani,

prvi stavek vaše zgodbe, »Saj mogoče je težava samo v meni in je sploh ni«, pove vse: ČE JE TEŽAVA V VAS, JE SPLOH NI. Ta preprosti, kratki stavek bridko zrcali vašo zapuščenost od ljudi, ki so vam bili oz. bi vam morali biti najbližji. In deklica, ki zraste s tem občutkom nevrednosti, nepomembnosti, zamenljivosti, gre s to doto v svet in si izbere partnerja, ki se do nje obnaša natanko tako: kot da njeni občutki niso pomembni. Sklepam, da sta vaju družila delo in skrb za otroke, zdaj pa je prišel čas, ki je namenjen tudi samo vama: vama kot paru in vama kot posameznikoma. No, mož se je zapletel v čustveno (tako pravi) afero, o kateri ne želi govoriti, se izmika odkritemu pogovoru, manipulira s podatki – pripoveduje različne verzije istega dogodka, odgovornost za odnos pa zvrača na vas in ne vem, koliko se že jezite, da ne smete ob njegovi izdaji občutiti niti nezaupanja.

Težava torej ni samo v vas, je v vajinem odnosu, ki je v hudi krizi. Ta odnos je kot bolnik na smrtni postelji, vi se nekaj trudite okoli njega, moža pa sploh ne zanima. Lahko da bo ta odnos umrl, vidva pa bosta še vedno nekje »tu okoli«, iz udobja bosta nastopala, kakor da imata odnos, čeprav ga že dolgo ne bo nikjer več. Za to se iz različnih razlogov odloči veliko parov srednjih let. Popolnoma na vas je, ali si to želite tudi vi.

In obenem je težava tudi v vas, namreč globoko usidrano prepričanje, da niste vredni moževe pozornosti, iskrenosti in vsega, kar spada v čustveno intimen odnos. Od njega pričakujete, da bo pokazal pozornost, do česar imate vso pravico, vendar vi niste »naredili koraka« – ali si morda odrekate celo to pravico, da bi mu izrazili svoje želje po pozornosti, opravičilu in dejanjih, ki naj pokažejo, da bo morda (morda) SPET POSTAL VREDEN VAŠEGA ZAUPANJA? On je že povedal, da »lahko vse vajine težave rešita sama, če boste le vi želeli«, kar z drugimi besedami pomeni, da jih on ne bo, ker ga odnos z vami sploh ne zanima. Zato boste morali ukrepati sami. Fino bi bilo, da ZASE poiščete pomoč, zlasti v kaki terapevtski skupini, kjer se člani(ce) med seboj spodbujajo pri pridobivanju večjega občutka lastne vrednosti, pri postavljanju zase, samospoznavanju in samospoštovanju, se opogumljajo tudi pri najmanjših korakih. Ko se boste tako okrepili, boste dobili moč, da boste od moža odločneje zahtevali, kar želite. Njegova pravica je, da vam ustreže (ko se boste znali odločneje in z več samospoštovanja postaviti zase, ga utegnete celo presenetiti, saj vas take še ne pozna), pa tudi, da vas zavrne; toda takrat se slednjega ne boste več tako bali in boste imeli pred sabo še druge možnosti, ne samo to, da se sprijaznite z mrtvim zakonom ali pa se razvežete.

Ne glede na to, koliko časa imate ali ne, se boste počutili bolje, ko boste naredili prvi korak.

Prva, na kar sem pomislila ob tvojem pismu, je, da nimaš izkušnje družine in da je modro, da si takšno izkušnjo dobiš. Tukaj mislim na družino v pravem smislu, kjer se imajo člani radi med sabo in so pozorni drug do drugega, se pogovarjajo, si pomagajo, sodelujejo….

Oba z možem sta rasla vsak na svoj način v okolju, kjer ni bilo takih dobrih medsebojnih odnosov, zato ni čudno, da ne znata v svoji družini živeti v zadovoljstvu.

Kje se lahko naučiš družinskih odnosov? v dobri terapevtski skupini ali v skupini prijateljic (če jih imaš). Trajalo bo nekaj let, vendar se da, če človek želi. Se mi zdi, da te je življenje pripeljalo do točke, da si tega želiš zadosti močno, da boš kaj ukrenila v pravo smer. Ne nalagaj preveč bremena možu, ki je enako neveden kot ti, le da nima energije za spremembo. Ti pa jo imaš – uporabi jo, išči poti – načine, kako boš bolj zadovoljna.

Morda boš odkrila, da od moža pričakuješ preveč (čustveno lačni ljudje pogosto preveč pričakujemo od drugih, pravzaprav sploh ne vemo, kaj se da dobiti in kaj si lahko damo sami), se naučila sama sebi dati to, kar pri njem pogrešaš. Vsekakor ti bo skupina ljudi, ki znajo dati pozornost drug drugemu, veliko dala in te naučila medčloveških odnosov, toplih, naučila se boš pogovarjati, povedati, kako ti je, kaj pogrešaš, kaj te boli, odprla se boš in ljudje te bodo lahko slišali. Dovolila si boš biti krhka, prizadeta….

Veliko ti lahko pomaga knjiga Blagor ženskam – Alenka Rebula, lahko ti je vodilo v zdravljenje čustvenih ran, ki jih nosiš v sebi. Center tvoje pozornosti bodi ti sama, odnos z možem daj malo na stran, najprej moraš pozdraviti sebe.

vse dobro ti želim na tvoji poti!