se splača?
Zdravo!
Rabim nasvet… Moj fant, partner je tako grozno nepravičen do mene. Situacija je ta, da on živi sam z otroci (vdovec), jaz pa sama. Zavida mi, če lahko po službi počivam, včasih, ko je slabe volje, mi meče naprej mojo svobodo, prav jezen je name zaradi tega. Pa pri vsej stvari ravno jaz nisem nič kriva, razen to, da sem z njim. Nikoli pa mu nisem obljubljala, da se bom preselila tja, oz na začetku je celo rekel, da nikoli več nobene ženske k njemu domov. In jaz sem se tako tudi”naštelala”, sedaj bi pa rad, meni pa še ni do tega (pri 32). Saj ni tako, da hodim okrog brez njega, sploh ne , razen službeno, ampak navajena sem na svobodo in mir. A je to tako narobe? Zadostuje mi že, če se vidiva parkrat na teden, ostali čas pa rada preživim s knjigo, v miru, grem prej spat…Ne hodim prav rada na skupne izlete ( z otroci), vendar doupste preživimo skupaj, čeprav vem, da bi mi bilo sami z njim lepše. Skupaj sva pa tretje leto.Pa ga imam rada, zelo, če pomislim, da bi se razšla, mi je hudo. Ali se bojim samote? Saj sem rada sama, ampak ne čisto. Moram vedeti, da je nekje nekdo, ki me ima rad, pa gre.Ampak včasih pa vseeno razmišljam o tem, da mi vsega tega ni treba, zakaj si ne bi našla nekoga brez takšnih obveznosti, in uživala dopuste in prosti čas, ki ga je zelo malo. Ne vem, res.Vem, da me ima rad, ampak se včasih sprašujem, če ne zato, ker mu pašem, ker me potrebuje, ker marsikatera tega ne bi. A se mi sploh splača vztrajati?
Rajka,
vsak se boji samote, zato pa je večina skupaj. Zapomni pa si sledeče, vedno je nekje nekdo, ki te ima rad, pa ti tega ni potrebno vedeti.
Nihče si nima pravice nikogar lastiti. Niti lastnih otrok ne. živimo zase in v družbi, ki je okoli nas, nikoli in nikdar pa ne mislite, da je kdo vaša lastnina.
Stavek, to je moje, pokvari vse lepo na tem svetu. Lepo pravi sveto pismo, iz praha smo in v prah se povrnemo. Le zakaj si moramo sploh kaj lastiti, saj nakoncu ničesar ne vzamemo sabo?
O pa vzamemo! Ampak to se ne da prilastiti, to si je potrebno zaslužiti. Iz tega sveta odnesemo vse dobro in slabo, kar smo počeli. Slabo nas teži, dobro nas osvobaja. velikorat pa ne vemo, kaj je dobro in slabo, zato je naš namen da živimo dobro. Ja kako pa naj živimo dobro? Samo tako kot mi mislimo, da je prav. In vse je dobro.
Tako je tudi v vajinem odnosu. Ali vidva živita dobro? če meniš, da ne živiš tako kot misliš, da je prav. potem nehaj tako živeti, če misliš,d a živiš rpav, potem se ne sprašuj, zakaj. Vsak zakaj ima svoj razlog in ti očitno nekaj ne veš v tem početju, drugače ne bi spraševala, nisem pa rekle, da je tvoje početje napačno. Še enkrat pomisli, ga imaš tako rada, da sprjmeš njegovo nerganje, ali mu lahko dopoveš, da te moti to nerganje, ali lahko sprejmeš še naprej, kljub temu, da is mu povedala? če ne, veš kaj ti je storiti.
če ti ni do tega, tega ne naredi, saj nismo nikomur dolžni nekaj narediti, ker si on tako želi.
In danes po sejmu, sem zopet nekoliko zgodbično navdahnjen, zato naj zopet za vse napišem eno zgodbico, ki se bodo našli v situaciji. Da nekaj ne moremo narediti, zaradi drugih.
Nekoč je živel fant, ki so ga imeli vsi zelo radi, v celi vasi ni bilo človeka, ki ga ne bi imel neizmerno in nesebično rad. Bil je fant, prijetnega obraza, čudovitega nasmeha. Dober po srcu in po dejanjih, lepo vzgojen. vedno je pomagal prav vsem, ničesar ni zahteval, saj je bila pomoč sama, njegovo največje plačilo. tako mladi in stari so ga občudovali. No in fant je z leti rasel in rasel in delal srečo in veselj v vsej vasi in okolici.
Prišel pa je čas, ko si je fant zaželel, da bi videl svet. In nekega dne pove svojo željo, da bi bilo pa zelo dobro in si želi spoznati svet. V tistem trenutku so se malo namrdnili in začeli z govorjenjem.
” Veš, pa svet je tako krut in hudoben, nikoli ne veš na kaj naletiš, bodi raje na varnem pri nas, nikoli ti ne bo hudega, vse boš imel in rpav lepo lahko uživaš svoje življenje, ti si preveč nežna duša za na pot. V svetu preži ogromno nevarnosti in skušnjav, ti pa jih zagotovo ne boš prepoznal, kar bi pa utegnilo biti zate celo usodno.” In tako naprej in tako naprej.
mnogo besed in ker ni slišal druge plati, je zopet delal vse postarem in vsi so bili srečni. Zopet je osrečeval vse ljudi.
Pa žal, ta njegova želja ni nikoli ugasnila v njemu. In nekega dne, ga je tako močno žrlo, pa se je spet spomnil vseh tistih besed in je delal dalje. Pa se nekega dne zopet zamisli in ne gre in ne gre mu iz glave želja, da bi šel. Bil je že ves obupan , kar pa ni želel pokazati sovaščanom, pa se ponoči odpravi učenjaku, samotarju, ki ježivel na nekem hribu v skromni koči nad vasjo. pravili so mu, da je neke vrste svetnik, puščavnik.
prišel je do njega in mu razložil svojo zgodbo. zgodba se je končala, ko se je že delal dan. Puščavnik vstane in reče” takole bova tole naredila, spij tale napitek in boš za en dan zaspal, kot da bi bil mrtev, jaz pa bom šel v vas in jim razložil”
In res je fant spil in počasi zlezel v zelo globok spanec, da se mu ni čutil niti utrip, njegova koža pa je postale bleda. puščavnik je šel v vas in povedal, da je fant umrl. V hipu se je to razvedelo po vasi in okolici in v nekaj minutah so vsi pridrveli k učenjakovi koči,d a se prepričajo. In res, začel se je razlegati glasen jok in žalovanje, takoj so začeli zvoniti zvonovi in klicati na pomoč, ter prositi Boga. Ni bilo človeka v vasi, da ne bi bil žalosten in jokal za fantom.
vprašali so puščavnika: ” kakšna je možnost, da obudimo tega fanta, saj ni v njem niti kanček slabega, zagotovo mora biti kakšen način” obupno so ga prosili in hodili za njim, naj že nekaj ukrene.
Puščavnik se zamisli obrne k ljudstvu in reče: ” res je ena opcija” nasmehi se prikradejo na lica in srca jim začnejo močno razbijati ” POVE, POVEJ” puščavnik pravi: ” da, še samo eno stvar je potrebno narediti. nekdo mora umreti namesto njega”
Vsi so se spogledali in začeli pogledovati v tla. Kar v trenutku so začeli govoriti, kako imajo doma otroke, družine, kako oni ne morejo biti tisti, ki bi ga nadomestili, imeli so kup opravkov, dolžnosti in ciljev, ki bi jih radi v dobrobit skupnosti še opravili na tem svetu. Kar naenkrat so bili vsi polni razlogov, zakaj pa oni ne morejo umreti.
Puščavnik jih je gledal, dokler ni nastala čista tišina. Odšel k fantu in ga zbudil. rekel mu je:
“Pojdi, nič te ne ovira, da ne bi mogel živeti svoje življenje.”
Primož
Rada bi dodala še en pogled na stvar. Pa brez zamere.
Ko se odločiš iti v kakršnokoli že vezo z nekom, ki ima otroke, moraš to že pred začetkom vzeti v zakup, drugače se raje prvi dan obrni in samo črta…
Imam hčerko in sem raje sama, kot da pokasiram moškega, ki razmišlja tako kot ti. Ali pa naj mi takoj pove v obraz, da mu je moj otrok ovira in naj uživa svoje lagodno življenje naprej, kot sam hoče. Ne pa da nekdo 3 (tri!!!) leta drugemu in sebi laže, da mu je fino, trpita pa oba!
Morala sem se skašljati… Primož, sori…
lp
Rajka
Ob tem branju sem dobil občutek, da ti sploh nisi v tej zvezi, ampak tega moškega samo izkoriščaš za svoje potrebe. Da si lahko 3 leta tako “nesrečna” in si ob tem lažeš, da je pač to tako, potem je nekaj res narobe s teboj, pa brez zamere. Tega moškega si poznala prej in sigurno ti je povedal, da ima otroke, ti pa na kaj takega nisi bila pripravljena. To definitivno ni nobena zveza, če se z tem moškim vidita enkrat ali dvakrat na teden. Saj ga praktično ne moreš poznati, ker ga ne vidiš vsak dan, z njimi in otroci se nočeš družiti, vse skupaj je čisto zmešano. Če se ne misliš spremeniti in to “zvezo”, kot ji praviš ti nadaljevati po isti poti, bodi tako fer in mu povej, da ne gre in da gresta narazen. Ti boš srečna on pa tudi, saj ni neumen in ve kaj se s teboj dogaja … konec koncev to traja že 3 leta, živita pa kot najstnika. Najslabše je vztrajati v zvezi, kjer je več oblačnih, kot sončnih dni, pa ob vseh slabih dneh samo upati na lepe.
Sam sem veliko razmišljal o tem, da bi se pač ujel z žensko, ki ima otroka. Sprva sem imel pomisleke in nisem bil na to pripravljen, zdaj bi z lahkoto sprejel to osebo k sebi. Rad imaš osebo, takšno kot je, se pravi cel paket, pa če so v tem paketu tudi otroci … ja bog pomagaj, kaj boš zdaj …jih boš nagnal stran in rekel hočem samo tebe al kako? Res te ne razumem ….
Rešitev ma res samo dve možnosti. Tvoja sprememba ali pa slovo.
Lp, Mišek
ja saj nimam sploh nič proti, če mi kdo pove svoje mnenje in je tudi prav. Seveda sem vedela, da ima otroke, nisem pa šla v vezo z namenom, da se bom tako navezala.Ampak srcu se ne da ukazovati. Se pa čisto strinjam z vsem, kar si napisala.Me pa nekaj zanima, kar mi lahko odgovori samo mamica: ali misliš, da če bi imela skupaj otroka, (kar nameravava), da bom drugače gledala na njegove otroke? Se ženska res spremeni, ko ima otroka? Kaj misliš o tem? Ker lažem mu ne, da se imam fino oz. da bi lagala o mojih občutkih. Če mi je zoprno, povem, če mi je lepo, pa tudi. Samo zdi se mi, da se ne znajdem v celi situaciji. Pa bi se rada.Hvala za odgovor.
Če boš imela otroka z njim se tvoj odnos do njegovih otrok ne bo nič popravil, kvečjemu še bolj ti bodo v napoto. Praviš da so ti že sedaj odveč skupni izleti – ja ljuba duša kaj pa ko bo tu vajino dete? Otrok se ne da izklopiti in postaviti v kot. Če imaš tako rada ljubi mir in čas samo zase ti bom dala samo en nasvet. Pojdi proč in ne imej otroka z njim. Otroci so velika obveznosti in odgovornost ti pa nočeš imeti obveznosti odgovornosti pa tudi ne. Če bi si želela otroka z njim potem bi sprejela tudi njegove otroke, hodila z njimi na izlete in z veseljem bi se preselila k njemu. Po vsem kar si povedala nisi družinski tip človeka torej ohrani svojo svobodo še naprej.
To se pravi, odgovor, nasvet na moje vprašanje je – ne splača se! Pa čeprav sta njegova dva že skoraj odrasla? 15 in 13 let? Ok. Bomo videli, mogoče je pa res tako. Sicer sem ga že lani zapustila točno iz tega razloga, pa me je tako dolgo prosil in klical, da sva se našla nazaj. Kaj vem. Bo že čas pokazal.
Rajka,
če je res vse tako kot praviš, potem res nima smisla vstrajat. Otroci so stari, zaradi tega sta že enkrat šla stran, on pa je izprosil še eno možnost. če jo je prosil, potem se zelo boji osamljenosti, saj pri svojem življenju ne najde časa zase, da bi pri tako starih otrocih lahko poiskal kakšno žensko, kar pomeni, da se ne bo sprijaznil z nobeno, če ne bo zadostila njegovim pričakovnjem. In ti nisi idol njegovih pričakovanj, če ni popolnosti, pri otrocih, pri frej času in tako naprej, potem je vse samo povprečno in bosta imela vedno dvome in to on in ti.
potem je veliko bolje,d a ostanete prijatelja in drug od drugega ničesar več pričakovati. Ne sme pa biti niti zamere, če si najdeta koga drugega, samo nikar ostati v povprečju, da se ne vprašamo na smrtni postelji:
Ali sem sploh živel?
Primož
Joj, tukaj ti pa težko odgovorim. Glede tega, če bi drugače gledala na njegove otroke, če bi imela tud ti z njim otroka, namreč…
Mogoče. Je pa res, da če imaš 1x svojega otroka, na vse otroke gledaš drugače :)))
Hvala ti, ker nisi zamerila, nisem te hotela prizadeti, vidim, da si iskrena in ti želim vse najlepše 🙂
lp
Lep pozdrav!
Moram reči, da so vsa stališča ki sem jih tukaj prebral zanimiva in na nekan čin pravilna oz bolje rečeno pametna. Le Rajka pa lahko iz njih razbere, katero je njej pisano na kožo.
Sam vsekakor mislim, da naj se ne odloča za svojega otroka s tem moškim, ker bo vseskupaj le še slabše.
Ob tem pa bi rad pohvalil g Primoža, da si vedno znova vzame čas in na veliko ter obširno odgovarja … in resnici na ljubo so mi njegovi odgovori všeč ( pa kaj je on kak psiholog … ali le tako … pametno razmišlja ??? )
Upam da je na vsakem forumu kak tak … kot je tukaj on.
Rajka vam pa želim da se pravilno odločite… zavoljo sebe in njega.
Najlepša hvala za pohvale. Primož pa ni nobeden psiholog. Res je, da ima kar nekaj življenskih izkušenj. Ali so bile grenke ali srečne, raje ne bi, je bilo pa vsega pomalo. ne bi rekel, da je takšno razmišljanje pametno, držim se samo načela pozitivizma in raje dobro kot slabo. In misli, da se nobena župa ne poje tako vroča kot se skuha.
Torej, vedno poskušam najti način rešitve problema v pozitivni smeri, šele ko so vse ideje izčrpane in ni boljše rešitve, pridejo na dan tudi tuste bolj boleče ideje in poteze.
Vendar moramo vedeti, da se pri takih rešitvah vedno najde tudi pozitivnost. Saj je naše življenje , pravzaprav je tak cel svet, vsi in vse kar nas obdaja.
POLARNOST – vse okoli nas in mi sami smo sestavljani iz polarnosti, brez tega bi bilo življenje nemogoče. Da bi lažje razumeli kaj sem želel povedati, vedno obstaja negativni in pozitivni pol. Jin in jang, kakor je komu ljubše. Brez enega, drugo ne bi moglo obstajati. Zatorej tudi v negativnih zadevah in problemih, lahko vedno najdemo prisotnost pozitivnega, saj v nasprotnem primeru negativnost ne bi mogla obstajati.
Želja je predvsem ta, da se ljudje začnemo zavedati. Da moramo razmišljati pozitivno in si želeti delati in živeti bolje.
Želeti si moramo da živimo dobro, negativno pa nam mora biti vpsodbuda, da se še bolj trudimo za dobro.
To naj bi bilo pravilo, ki pa ga ni tako lahko doseči, vendar že to, da to želimo , nas postavlja na pot rešitve.
Primož
Kdor ljubi ljubi z vso prtljago, mi je nekoč dejala moja sodelavka. Prtljaga so v novem razmerju seveda tudi otroci, pa slabe izkušnje, pa strahovi, skrivnosti in še kaj. Kdor ljubi, vzame vse. Vse. Ker si ti takšna kot si zato, ker imaš te strahove, te skrivnosti. Te otroke.
Moja mati je stara 50 let, obe s sestro sva že na svojem, pa ji je vseeno pomembno, da midve sprejmeva njenega novega partnerja. Da on sprejme naju. Ker ona pravi, da je biti mama nama dvema del nje, neločljiv del nje. Del nje, ki mora biti ljubljen tako kot vse ostalo. ali pa ne deluje.
Imeti otroka z nekom, ki tvojih prejšnjih ne trpi ravno, pa je po moje neodgovorno. Otroci nikoli niso rešili razmerja, ki je bilo na trhlih temeljih. Kajti otrok prinese s seboj napetosti in spremembe, ki jih zdravo razmerje zna prenesti, trhlo in nezdravo pa se še bolj sesuje… zato tudu pravijo, da veliko razmerij deluje dokler ni v njih otroka. Potem pa gre vse narobe. Napaka! narobe je šlo že prej, a so si ljudje zatiskali oči z izgovori. Otroci pa ne prenesejo izgovorov…
T.