Se Slo približuje številki 1000?

Na podlagi tega kar pišete se mi zdi, kot da gre že vsak tretji Slovenec v tujino. No, saj po svoje razumem, da imate tu težave z zaposlivostjo in financami.

Toda po drugi strani me začne že ob sami besedi tujina nekaj stiskati. Pa sploh ne glede kake nacionalne zavednosti, sploh ne. Boli me pač misel kako lahko človek naredi en tak korak, kako lahko pusti vse stike za sabo, kako bi naredil vse le za denar morda tudi tak primer.

Občutji niti ne znam pojasnit, vendar do do določene mere se bom potrudil. Pravzaprav vas primerjam s sabo. Jaz sem že tako ali tako osamljen in imam ežave z vzpostavljanjem socialnih stikov. Potem pa pomislim “joj, kaj če bom tudi jaz moral v tujino”? In ne vem kako bi se tam znašel. Tudi če bi dobil službo, stanovanje… Kaj pa tiste množica ljudi, ki brezglavo letijo po mestu pa nikogar ne poznajo. Tista odtujenost v mestih… Ko bi bil dejansko še bolj sam sredi velike množice 🙁 Že tu sem sam, toda kako bi bilo šele tam, ko pa res v celi državi ne bi poznal prav nikogar.

Pa kako kar iti na nek drug konec sveta. Ne vem, moja nežna duša ne vem če to zmore… Ja, me je tudi strah, toda predvsem so tu neki občutki, ki jih težko pojasnim.

A bom moral iti nekoč v tujino, če bom kaj hotel imeti… To me muči…

Pa enkrat v življenju bi imel rad tudi dekle, ki pa jo še v Sloveniji bom bolj težko spoznal, kaj šele v enem Amsterdamu, kjer si sam sredi množice?

Pa nisem nek zapečkar sicer. Sem šel recimo študirat na drugi konec Slovenije, ampak ta poteza… Kako zmorete, od kod črpate to, da brez neke raljivosti kar preprosto oddidete? A vam mora res mama umreti, da kaj čutite ali kako? Ali sem samo jaz tako čustven, da se ne morem umiriti?

Iztirjeni, pa si ze kaj razmisljal, da bi si poiskal fanta? 😀

Zakaj pa to?

Na zalost se mi zdi da imas ti neracionalne tezave s tujino ce ne ze paranojo. Mogoce bi bilo dobro ce bi se posvetoval s kom glede tega…

Lahko ti pa recem da je svet velik in da ga je samo clovek razdelil na drzave! Narava pripada vsakomur. Sam se imam za drzavljana sveta, tako da sem lahko ‘povsod doma’.
Dobre ljudi se pa najde povsod tako da me za to ni strah.
Drugo je pa stvar uspeha in priloznosti. Ne v mojem primeru nisem sel iz Slovenije zaradi denarja, ampak zaradi priloznosti ki jih doma pac ni ker moras biti baraba da uspes, s takim sistemom se mi pa po pravici povedano ne da izgubljati cas.

Jaz npr. sem zelo custvena oseba in ker se tega zavedam, sem se odlocila bolj uporabljati mozgane kot pa srce. Slednje vedno ostane doma, z mozgani pa lahko sluzim. Slovenija enostavno ne nudi priloznosti kot tujina. Vse je tezje v tujini, tega se je treba zavedati, sam si za vse, in tako vedno ostane. Jaz sem sla sama brez garantirane zaposlitve in stanovanja in se vedno sem po 3 letih sama. To mi ni tezko, ker me je v Sloveniji motilo ravno to, da clovek nima nobene zasebnosti. Poleg tega sem bila pri 30. navelicana ziveti pri starsih; v tujini so zgrozeni, ko to omenim, ker tega ne pozna nihce. Mladi morajo cim prej od doma, da se osamosvojijo in da razbremenijo starse. To sploh ne pomeni da starsev nimas rad, a cas je, da zacnes imeti rad tudi samega sebe. Poleg tega vidis, kdo ostane pravi prijatelj, ko se vracas. In tudi odnosi so boljsi, ker se vidimo le nekajkrat na leto. Sploh pa dandanes ni tezko z vsemi dobrimi prometnimi povezavami, internetom, telefoni..no big deal.

Klaara!

Kje pa si to? Kje živiš? Tudi sam močno razmišljam o selitvi v tujino. Sem ti hotel ZS poslat, pa ti ga ne morem ali pa ne znam.
Bi se pa rad malo s tabo pogovoril, če mi lahko daš kakšen nasvet!

LP, Tomaz

Zivjo Tomaz, lahko mi pises na [email protected]

Pa saj se lahko tukaj menita, da bomo še ostali izvedeli kaj. Če ni preveč zasebno, seveda.

Iztirjen, mislim, da preveč razmišljaš. Mogoče zato, ker imaš preveč časa (jaz isto ful razmišljam, predvsem bedarije, ko sem npr. brezposelna). Če si tukaj ne najdeš zaposlitve, če nimaš nobenih prijateljev, nimaš partnerja, stanovanja, skratka nimaš praktično ničesar razen družine (če sploh), potem res nimaš ovir za tujino. Težje je, če imaš še partnerja, ker potem si morata oba najti službo v istem kraju, enemu se lahko posreči, drugemu pa ne in postane nesrečen. Če si sam, je pa res toliko lažje, nisi vezan na nikogar, lahko spokaš kufre še isti dan in se preseliš nazaj domov ali pa naprej v drugo mesto, državo itd.

Jaz trenutno v SLO opravljam službo, ki me resnično veseli in se v tem vidim do konca življenja. Zato selitev pri meni za zdaj ne pride v poštev. Ker pa je to služba samo za določen čas in nikoli ne veš, kako se bo obrnilo, ne izključujem možnosti, da nekoč tudi sama odidem. Če bom videla, da tukaj nimam možnosti za delo, za uživanje, za osebno rast, se bom pobrala ven. Ker zadnje, kar si želim, je to, da bi nekje obtičala. Pa čeprav imam tukaj res krasno družino, ki mi stoji ob strani in super partnerja (bi šel pač z mano). Še vedno ti mora biti v življenju pomembno tudi to, kaj ustvariš, pa ne mislim materialno, ampak v tem smislu, da nekaj ustvariš iz sebe. Sem zafilozofirala, a ne? :))

Hja no, je odvisno tudi od Klaare!
Ko bo odpisala, pa vidim, kakšno je stanje in vam sporočim!

Vi se bojite da vaso lepo Slovenijo zapustite

Mladina si zdaj ne upa takole kot smo mi starejsi to upravili cetudi nismo

tisocake v zepu imeli ..V mojem primeru sem prisel v tujino z equivalentnih

100 euro v zepu ..Kot begunec brez pasosa v dveh mesecih sem si vse naso

stanovanje = squat in kasneje najem delo zaposljen na celi cas in papirje vse urejeno pa tudi

se ene besede nisem poznal tega jezika — upajte si boste se ze znajdli ce

si nic ne upas bos vseskozi ostal lacen v tvoji domovini UPAJ POJDI

Zmigaj se in ne obziraj nobenega dela cetudi to ni tvoj poklic glavno je

da napredujes vsaki mesec malo , kasneje pa bos to kar ti zelis delati uspel